V obravnavanem primeru tožnik izpraševalcu na ustnem delu PDI očita ravnanje v nasprotju z določbo 37. člena ZIntPK, ker gre za sodnika, predsednika višjega sodišča, ki je sodeloval pri njegovem izobraževanju in pripravništvu. Po presoji sodišča razlogi, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, ne pomenijo okoliščin, ki bi bile v nasprotju s standardi nepristranskosti in bi vzbujale dvom v tako imenovano objektivno nepristranskost člana izpitne komisije. Zatrjevane odklonitvene razloge je namreč treba ocenjevati, ali so ti razlogi takšni, da vzbujajo dvom o nepristranskosti uradne osebe. Gre za vprašanje, ali so podane okoliščine, ki pri razumnem človeku lahko ustvarijo dvom o nepristranskosti (objektivno merilo), teh okoliščin pa tožnik zgolj z zatrjevanjem, da jih je zaznal zaradi nekorektne obravnave na izpitu in posledično negativne ocene na izpitu, ni izkazal.
Zapisnik o opravljenem ustnem delu izpita PDI ni zapisnik o upravnem dejanju, ampak o dejanju strokovnega organa, pri delu komisije pa ne gre za procesno dejanje, ampak za strokovno delo, ocenitev strokovnega znanja kandidata.
Pojasnilo v zvezi s predlogom za uvedbo disciplinskega postopka ni upravni akt, ki bi posegal v tožnikov pravni položaj, zato tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe zoper takšno pojasnilo. Kot je pravilno poudarila že toženka, gre v postopku ugotavljanja disciplinske odgovornosti izvršitelja za javnopravno razmerje med izvršiteljem in državo. Tožnik kot dolžnik je upravičen predlagati le sprožitev disciplinskega postopka, ne pa zahtevati začetka takšnega postopka, v katerem se tudi ne odloča o tožnikovi pravici ali neposredni osebni koristi. V disciplinskem postopku bi bilo kvečjemu lahko poseženo v pravice izvršitelja.
Prav tako tožnik kot stranka sodnega postopka ni upravičen predlagati uvedbe disciplinskega postopka zoper sodnika, niti dati pobude za uvedbo takšnega postopka. Tudi kolikor bi mu zakon priznaval upravičenost vložiti pobudo za začetek postopka, pa tudi v tem primeru ne bi šlo za postopek, v katerem bi se odločalo o tožnikovi pravici ali neposredni osebni koristi, temveč bi bilo v disciplinskem postopku poseženo kvečjemu v pravice sodnika.
Konkretni razrešitveni razlog ni vezan na obstoj pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ki bi bilo storjeno v kakršnikoli zvezi s sodnim izvedenstvom, pač pa je pomembno le, da to dejstvo obstaja in da je sodni izvedenec posledično moralno neprimeren za nadaljnje opravljanje izvedenskega dela, ker bi to lahko škodovalo nepristranskemu ali strokovnemu opravljanju njegovega dela ali ugledu sodišča.
Neupoštevanje pravil znanosti in stroke, ki ne povzročijo hujših škodljivih posledic za stranke ali druge udeležence (lažja nevestnost) sodnega tolmača predstavlja lažjo disciplinsko kršitev, za katero je predviden (zgolj) pisni oziroma javni opomin. Šele hujša nevestnost ali ponovitev disciplinskih kršitev, za katere je sodnemu tolmaču že bil pravnomočno izrečen disciplinski ukrep in je na podlagi njegovega obnašanja ali ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo vestno ali pošteno opravljal delo sodnega tolmačenja predstavlja hujšo disciplinsko kršitev, za kar je najprej predvidena denarna kazen, zatem začasen odvzem licence in šele nato trajen odvzem licence - razrešitev - odvisno od teže kršitve in njenih posledic, povzročene škode, stopnje odgovornosti, prejšnjega dela in vedenja osebe, zoper katero se vodi disciplinski postopek.