Zahtevane zamudne obresti ne predstavljajo škode zaradi nedopustnega ravnanja države (nepravilne odprave upravne odločbe, s katero je bila tožniku odvzeta pravica do dodatka za posebno invalidnost). Obveznost plačila zamudnih obresti izhaja iz objektivnega stanja zamude tožene stranke in je neodvisna od tega, ali je tožniku zaradi tega nastala kakšna škoda oziroma ali je ravnanju tožene stranke mogoče pripisati protipravnost.
Tožnik je, da bi se ugotovila njegova terjatev nasproti toženi stranki (ki zajema tako glavnico kot obresti), vložil tožbo v upravnem sporu, potem pa še pritožbo zoper sodbo upravnega sodišča, s čimer je dosegel pretrganje zastaranja.
Upnik mora, tudi če predlaga izdajo začasne odredbe tekom pravnega postopka, v predlogu podati trditve, s katerimi izkazuje verjeten obstoj zatrjevane terjatve zoper dolžnico, v zavarovanje katere predlaga začasno odredbo ter za svoje trditve navesti oz. predlagati dokaze.
zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic – svoboda izražanja – določnost zahtevka – regulacijska začasna odredba
Presoje verjetne izkazanosti zahtevka za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic s pisanjem v časopisu ne more biti brez vsebinske presoje dometa svobode izražanja.
Če je predmet solastnine nepremičnina, imajo drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. Zemljiškoknjižno sodišče po 3. odstavku 38. člena ZZK-1 ob vpisu pazi le, ali so izpolnjene zakonske zahteve v zvezi z zakonitimi predkupnimi pravicami, ki so določene v javnem interesu, za kar pa v tem primeru ne gre.
zamudna sodba – dokazovanje – nasprotje med dejstvi in predloženimi dokazi – zavrnilna zamudna sodba – glavna obravnava
Če sodišče ugotovi, da je podano nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in dokazi, ki jih je predložil tožnik, ne sme izdati niti zavrnilne niti ugodilne zamudne sodbe, pač pa mora opraviti glavno obravnavo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0058827
ZPP člen 185, 186, 426.
varstvo služnosti – varstvo posesti - zahtevek za prepoved posegov v služnost – zahtevek za prepoved posegov v posest – kumulacija zahtevkov – postopek v pravdi zaradi motenja posesti - druga vrsta postopka – sprememba tožbe - začasna odredba – vezanost sodišča na izdano začasno odredbo
Četudi sta zahtevka za prepoved posegov v služnost in prepoved posegov v posest v medsebojni zvezi in temeljita na istem ali podobnem dejanskem stanju, je v postopku o motenju posesti potrebno uporabiti določila posebnega dela postopka ZPP, zato sprememba tožbe ni dopustna.
izločitveni zahtevek – napotitev na pravdo – sporna dejstva
Ker je v zapuščini vdovec prikazal izločitveni zahtevek zakonskega dediča, da v zapuščino sodi delež do ½ na nepremičninah, ki so formalno vpisane na ime vdovca, predstavljale pa so skupno premoženje, je o tem premoženju mogoče odločiti v okviru zapuščinskega postopka.
ZZK-1 člen 107, 107/1, 143, 143/1. ZPP člen 107, 107/1. ZNP člen 37.
listina v zbirki listin – overjen prepis listine – fotokopija listine
ZZK-1 ne vsebuje opredelitve pomena besed „prepis“ in „fotokopija“, ravno tako ne ZNP, katerega določbe se uporabljajo v zemljiškoknjižnem postopku glede vprašanj, ki niso urejena v ZZK-1. Pač pa ZPP, katerega določbe se smiselno uporabljajo v nepravdnem postopku (37. člen ZNP) v 1. odstavku 107. člena podrobneje določa, kaj se šteje kot prepis listine in med ostalimi oblikami je to tudi fotokopija.
višina nepremoženjske škode - subjektivni in objektivni kriterij
Pri priznanju odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo tako subjektivne, kot tudi objektivne kriterije, na podlagi katerih se priznava denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Priznana višina nepremoženjske škode je odraz subjektivne prizadetosti tožnice, ki se kaže skozi njeno doživljanje strahu, telesnih in duševnih bolečin, ob upoštevanju denarnih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih primerih (objektivni kriterij).
URS člen 26. EKČP člen 6, 6/1, 13, 41. ZVPSBNO člen 25. OZ člen 132, 179, 180, 181, 182. ZOR člen 155, 200, 201, 202, 203.
povrnitev škode - odgovornost države - sojenje v razumnem roku pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravno priznana škoda po OZ
Zahtevek ni bil zavrnjen zato, ker v pravnem redu ne bi bila urejena odškodnina za v tem postopku vtoževano škodo, kar zmotno zatrjuje pritožba. Zahtevek je bil zavrnjen, ker tožeča stranka ni dokazala ene od kumulativnih predpostavk za priznanje odškodnine, in sicer ni dokazala, da bi tožeča stranka zaradi očitanega škodnega dejanja utrpela takšno pravno priznano škodo, ki bi opravičevala prisojo denarne odškodnine.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod 1. točko izreka s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 29.12.2008 in s sodbo pod 2. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati 3.338,34 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške, pod 3. točko izreka pa je tožniku naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 6.092,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.
Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker poleg 8. člena Ustave RS ni upoštevalo tudi 5. člena Ustave, ki določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Navedeno določilo obsega pozitivne obveznosti države, oziroma posameznih vej oblasti. Poleg tega obveznost države zagotoviti pravico do učinkovitega sodnega varstva izhaja tudi že iz načela pravne države (2. člen Ustave). Odgovornost države za sojenje brez nepotrebnega odlašanja je objektivna. V RS je takšno objektivno odgovornost uzakonil Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVSPBNO), ki je pričel veljati 1.1.2007, lahko pa se uporablja že prej po pravilih o analogiji. Pravna praznina v slovenski zakonodaji ne sme in ne more biti razlog, zaradi katerega tožnik ni upravičen do povračila odškodnine zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, ki jih določi tako Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP), ki se v skladu s 5. členom Ustave RS v Sloveniji lahko uporablja neposredno, kot tudi Ustava RS. Pritožba opozarja in našteva tudi judikate sodne prakse, s katerimi je bila oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku. Dejstvo, da Obligacijski zakonik (OZ) ne ureja oblike nepremoženjske škode, kot je vtoževana v tej pravdi, je v tem primeru nerelevantno, saj tožniku odškodnina pripada neposredno na podlagi Ustave RS in EKČP, kar pomeni, da je potrebno pri sami odmeri višine odškodnine upoštevati kriterije Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da tožeča stranka ni izkazala obstoja škode, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem organov tožene stranke. Tožnik je kot stranka jasno izpovedal, da se je sekiral zaradi tega, ker se v spornem postopku pred delovnim sodiščem toliko časa ni nič zgodilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi spregledalo, da je bil postopek pred DSS K. del stečajnega postopka in da tožniku kot laiku ni bilo jasno, kaj je stečajni postopek, kaj je napotitev na pravdo,... Zanj je bilo vse skupaj eno in isto in je zato zloraba tožniku očitati, da se je obremenjeval zgolj s stečajnim postopkom, ter posledično z izgubo službe, s slabim socialnim stanjem, s postopkom pred DSS K. pa ne. Gre za postopka, ki sta medsebojno neločljivo povezana, in v stečajnem postopku se je čakalo na rešitev DSS K.. Zmotno je nadalje stališče sodišča prve stopnje, da ustavne pravice v RS in pravice, zagotovljene z mednarodnimi konvencijami, ne veljajo, če niso potrebno urejene s posebnim zakonom. Ustava in veljavna mednarodna konvencija se uporabljajo neposredno. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da EKČP in judikati ESČP kot pravni viri niso uporabljivi neposredno, kar je bistvena kršitev Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Materialnopravno pravilno stališče je, da RS odgovarja za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ki jo zagotavlja Ustava RS ter EKČP, pri čemer oba navedena pravna vira določata tudi pravico do odškodnine v primeru kršitve. Vprašljiva je le višina odškodnine, ki pripada tožeči stranki. Glede tega vprašanja pa mora sodišče upoštevati judikaturo Evropskega sodišča.
Pritožba ni utemeljena.
Zakaj konkretno ne bi bil uporabljen 5. člen Ustave RS, čeprav ga izpodbijana sodba v razlogih ne citira, iz pritožbe opredeljeno ne izhaja, ali pa so pritožbene navedbe v tej smeri protispisne, tako, da se pritožbeno sodišče o tej trditvi ne more opredeliti (zaradi neopredeljenosti je ni možno preizkusiti), oziroma bo protispisnost pritožbe pojasnjena v nadaljevanju.
Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ne oporeka, da tožeča stranka ne bi bila upravičena do pravične denarne odškodnine zaradi sodnega varstva v nerazumnem roku, ker takšna odškodnina ne bi bila materialnopravno urejena oziroma za njeno presojo ne bi bilo zakonske podlage. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe obširno in tehtno pojasnilo, takšno utemeljitev pritožbeno sodišče sprejema za pravilno in dovolj obširno, da je podlaga za prisojo odškodnine po vrsti, kot je vtoževana v tej pravdi, 26. člen Ustave RS, o njej pa odloča sodišče v pravdnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava, urejenih v OZ (glej zadnja dva odstavka 8. in prva dva odstavka 9. strani izpodbijane sodbe). Navedeno ima za posledico, da morajo biti, da se odškodnina lahko prisodi, podane vse zahtevane predpostavke po določbah OZ, kar je v razlogih izpodbijane sodbe prav tako pravilno in zadostno pojasnjeno. Ne zato, ker v pravnem redu ne bi bila urejena odškodnina za v tem postopku vtoževano škodo, kar zmotno zatrjuje pritožba, je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, ampak je bil zavrnjen, ker tožeča stranka ni dokazala ene od kumulativnih predpostavk za priznanje odškodnine, in sicer ni dokazala, da bi tožeča stranka zaradi očitanega škodnega dejanja utrpela takšno pravno priznano škodo, ki bi opravičevala prisojo denarne odškodnine (glej razloge zadnjega odstavka na 9. strani in prvega ter drugega odstavka na 10. strani izpodbijane sodbe). Torej tožeča stranka ni dokazala obstoja protipravne škode, o čemer so v izpodbijani sodbi podani prepričljivi, tehtni in pravilni razlogi, na katere se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju in v odgovor pritožbi v tem delu, sklicuje.
Protispisna je pritožba nadalje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne bi podalo razlogov, zakaj EKČP ni kot pravni vir neposredno uporabljiva, ker ti razlogi so (glej zadnji odstavek na 7. strani in prvi odstavek na 8. strani izpodbijane sodbe). V naslednjem odstavku pa je sodišče prve stopnje, prav tako pravilno in prepričljivo, pojasnilo, zakaj v obravnavani pravdi ni možno uporabiti ZVPSBNO. Za odločitev o tožbenem zahtevku v tej pravdi ni možna niti analogna uporaba ZVPSBNO, saj ta predpis v obdobju, ko naj bi nastala v tem postopku vtoževana odškodnina, ni veljal, oziroma še ni bil v uporabi. Na neuporabo judikatov ESČP pa se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati, ker bi ti lahko služili le kot kriteriji za določanje odškodnine po višini, do česar zaradi neutemeljenosti tožbenega zahtevka že po temelju ni prišlo.
Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (53. člen ZPP).
uveljavitev terjatve v tujini – zavarovanje terjatve z začasno odredbo – nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena
Stvar tožnikove odločitve je, ali bo s sodbo slovenskega sodišča prisojeno terjatev izterjeval v Sloveniji ali v tujini; zavarovanje te terjatve z začasno odredbo pa lahko zahteva le, če bi bilo terjatev v tujini potrebno izterjevati, ne pa tudi v primeru, ko je uveljavljanje terjatve v tujini stvar njegove izbire.
Pisna izjava tožene stranke, da je prenehala s samostojno dejavnostjo v salonu in da tožečo stranko zato prosi, da izstavlja račune lastniku lokala, predstavlja jasno in nedvoumno sporočilo tožeči stranki, da njenih storitev ne potrebuje več.
skupno premoženje zakoncev – deleži na skupnem premoženju – opustitev vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo – pravni interes za tožbo – pravočasno navajanje novih dejstev – sprememba katastrskih podatkov nepremičnine – izvršljivost sodbe
V kolikor zakonca v zemljiški knjigi nista vknjižena kot lastnika nepremičnine, ki sta jo pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe, to na utemeljenost zahtevka v sporu zaradi obsega in deležev na skupnem premoženju ne vpliva. Če bi hotela doseči učinke tudi zoper zemljiškoknjižno lastnico (prodajalko), pa bi morala tožbo vložiti (oz. razširiti) tudi zoper njo.
Ker so bili za odsvojitev nepremičnine odločilni osebni elementi med pogodbenima strankama, delno pa je šlo tudi za darilo, zahtevek po 512. čl. OZ ni utemeljen, saj se predkupna pravica lahko uveljavlja le za odsvojitev stvari s čisto prodajno pogodbo.
Do nezgode je prišlo v mestnem naselju. Dejstvo, da je kolesarka vozila po desni strani ceste, primerne le za dvosmerni promet, ki ima le na levi strani (gledano v smeri vožnje obeh udeleženih) pločnik, ni nekaj izrednega in neobičajnega, nekaj izven sfere objektivno odgovornega avtomobilista. Voznica osebnega vozila je zato kršitev mogla pričakovati, zato se svoje objektivne odgovornosti ni razbremenila. Pač pa je objektivno odgovorni lahko delno prost svoje odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.
preklic oporoke – oblika preklica - oblikovalni zahtevek – ugotovitveni zahtevek – procesne kršitve – odsotnost stranke na naroku
Oporočiteljeva izjava, da razveljavlja svojo oporoko, mora biti podana v obliki, v kateri se lahko napravi oporoka, zato je treba pri presoji veljavnosti take izjave uporabiti enaka pravila kot pri presoji veljavnosti oporoke. Ker tožnica veljavnost izjave utemeljuje z oporočiteljevo nesposobnostjo za razsojanje, kar je upoštevajoč 1. odstavek 61. čl. ZD razlog za razveljavitev oporoke, bi veljalo zahtevek postaviti kot oblikovalni zahtevek. Vendar pa sodna praksa pri tem ni striktna. Tudi v primeru uveljavljanja oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje (enako kot pri uveljavljanju napak v obliki – 62. čl. ZD) dopušča oblikovanje ugotovitvenih zahtevkov o neveljavnosti oporoke.
Ker so storilčeve pritožbene navedbe, da je poklicni voznik, premalo konkretizirane in tudi dokazno nepodprte, pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, ali so podani pogoji, da se vozniku, za katerega je vožnja motornega vozila osnovni poklic, ne izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za tisto kategorijo motornih vozil, s katero opravlja svoj poklic.
ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/1. ZPP člen 154, 154/1.
izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje - obseg skupnega premoženja - določitev deležev na skupnem premoženju - posebno premoženje izvenzakonskih partnerjev (posebno premoženje zunajzakonskih partnerjev) - stroški pravdnega postopka - načelo uspeha - vrednotenje uspeha po temelju in višini
Zakonsko določilo „premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze,“ ne pomeni, da gre le za fizično delo ali za delo v službi oziroma s pokojnino pridobljena denarna sredstva, temveč celoten skupek različnih aktivnosti partnerjev, ki pripeljejo do pridobitve ali ohranitve skupnega premoženja, zato deleža ni mogoče enostavno izračunati matematično.
Princip ugotavljanja uspeha stranki v pravdi ločeno glede temelja in ločeno glede višine je sprejemljiv v vseh primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.