V skladu s 1. odstavkom 5. člena ZST-1 je takso treba plačati takrat, ko taksna obveznost nastane. Taksna obveznost je v obravnavanem primeru nastala z vložitvijo odgovora na tožbo dne 5.1.2009, do takrat pa tožena stranka ni zaprosila za oprostitev plačila sodne takse. Sklep o oprostitvi plačila sodne takse v skladu z določilom 13. člena ZST-1 učinkuje od dne, ko je predlog za oprostitev vložen, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za odgovor na tožbo, ker je bil vložen prepozno.
zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo – uveljavitev terjatve od poroka
Sodišče prve stopnje je na podlagi pogodbene določbe pravilno zaključilo, da ima tožeča stranka možnost neposredno uveljaviti terjatev do tožene stranke tudi od drugega dolžnika, zato je trditve tožeče stranke o razpolaganju tožene stranke s svojim premoženjem utemeljeno ocenilo kot neodločilne pri presoji stopnje ogroženosti tožeče stranke, da pride do poplačila svoje terjatve.
zavrženje tožbe – obveznost plačila predujma za stroške postavitve začasnega zastopnika – zavrženje pritožbe zoper sklep o založitvi predujma – določitev višine predujma za začasnega zastopnika – sklep procesnega vodstva
Zoper sklep o založitvi predujma za stroške postavitve začasnega zastopnika ni pritožbe, saj gre za sklep procesnega vodstva med pripravami za glavno obravnavo. Višino predujma sodišče določi po prosti presoji, pri čemer upošteva vrsto spora, predvideno trajanje postopka in veljavno Odvetniško tarifo.
ODŠKODNINSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO – MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC
VSL0055950
URS člen 26. OZ člen 179.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - sojenje v nerazumnem roku – pravica do učinkovitega pravnega sredstva – pravica do enakosti pred zakonom – pravna narava pravic - pravna podlaga – neposredna uporabljivost EKČP
Kadar je bil postopek, za katerega se zahteva odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku, končan še pred uveljavitvijo ZVPSBNO (1.1.2007), je treba zahtevek presojati po 26. čl. URS v zvezi s splošnimi pravili odškodninskega prava.
Pravica do sojenja v razumnem roku, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, zato zahtevek ne more temeljiti neposredno na 179. členu OZ. Tovrstne nepremoženjske škode ni mogoče umestiti v nobeno od oblik, ki so taksativno našteti v 179. do 182. čl. OZ.
tekst :
Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, in v drugem odstavku izreka tako, da se sedaj glasi:
„Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 390,93 EUR vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila, pod izvršbo.“
Pritožba tožeče stranke se zavrne.
Tožeča stranka sama nosi stroške s pritožbo.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1 2007 do plačila ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.
Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.
Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.500,00 EUR, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2007 dalje, ter celotne na prvi stopnji zaznamovane pravdne stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je glede na samo trajanje spornega postopka tožniku prisodilo le 500,00 EUR. Pri odločanju o višini odškodnine bi moralo namreč upoštevati judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice, iz katere je razvidno, da je za sicer dalj trajajoče postopke, kot je bil sporni, prisojena nesorazmerno višja odškodnina. Ob upoštevanju dolžine postopka bi moralo zato sodišče v konkretnem primeru tožniku prisoditi znesek od 3.000,00 EUR do 4.000,00 EUR, to pa pomeni ugoditi zahtevku tožeče stranke v celoti. Tožnik se sklicuje tudi na primer iz slovenske sodne prakse, in sicer na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 6. 2007, I P 2295/06, iz katere izhaja, da je sodišče za skoraj 9 let trajajoč sodni postopek tožnici prisodilo 3.500,00 EUR. Upoštevaje trajanje sodnega postopka v konkretnem primeru, bi moralo zato sodišče toniku prisoditi vsaj 1.800,00 EUR. Pritožuje se tudi zoper izrek o stroških, saj meni, da je takšna odločitev materialnopravno zmotna. Sodišče bi moralo pri presoji upoštevati, da je tožeča stranka uspela 58,5-odstotno in posledično strankama stroške prisoditi skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP – torej tožeči stranki v zgoraj ugotovljenem odstotku (z izjemo stroškov izvedenine, ki bi jih moralo prisoditi tožniku v celoti, ne glede na pravdni uspeh). V podkrepitev svojega stališča se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 61/2002 z dne 21. 11. 2002. Priglaša stroške s pritožbo.
Tožena stranka se sklicuje na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov nasprotne stranke. Opozarja, da tožnik ni izkazal predpostavka odškodninske odgovornosti in jih tudi ni zatrjeval. Meni, da sodišču prve stopnje v zadevi V P 3874/2001 ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Postopek je vodilo kontinuirano v skladu s sodnim redom. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi ji zaradi trajanja postopka nastala pravno priznana škoda, niti ni tega zatrjevala. Meni tudi, da je bila tožba tožnika v citirani zadevi očitno neutemeljena, treba pa je tudi upoštevati dejstvo, da tožnik ni vložil nadzorstvene pritožbe, s čimer bi lahko pospešil postopek. Stroškov s pritožbo ne priglaša.
Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.
Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena.
Tožeča stranka je v predmetni pravdni vtoževala odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi kršitve njenih človekovih pravic, in sicer pravice do sojenja v razumnem roku ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva. V postopku na prvi stopnji je navedla, da je bila tožnik v pravdnem postopku pri Okrajnem sodišču v Ljubljani V P 3874/2001, ki se je začel z vložitvijo tožbe 5. 12. 2001, pravnomočno pa končal šele 29. 3. 2006, ko je v zadevi odločilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Cp 4499/2005 z dne 29. 3. 2006. Do zaključka postopka so tako potekla štiri leta in štirje meseci, kar je nerazumno dolga doba in v kateri je tožnik pod pritiskom sodnega procesa prestajal duševne bolečine. Ves čas je bil namreč v negotovosti, kako se bo ta pravdni postopek končal.
V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri presoji utemeljenosti predmetnega odškodninskega zahtevka še ni mogoče uporabiti Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), ker je bil postopek, zaradi katerega se odškodnina vtožuje, končan še pred začetkom njegove uporabe (tj. 1. 1. 2007), tožnik pa tudi ni trdil, da bi zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku vložil pritožbo na ESČP. Posledično je sodišče prve stopnje tudi pravilno ravnalo, ko se je oprlo na splošne določbe domačega odškodninskega prava.
Evropska konvencija o človekovih pravicah namreč ni neposredno uporabljiva in je ravno zato terjala ustrezno implementacijo v nacionalnem pravu. Odškodnino za škodo, ki nastane zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, za katere se ZVPSBNO ne uporablja, je posledično mogoče uveljavljati le na podlagi 26. člena Ustave RS v zvezi s splošnimi pravili odškodninskega prava iz OZ in ZOR. To pa pomeni, da morajo biti za odškodninsko odgovornost toženke poleg predpostavk iz 26. člena Ustave izpolnjene tudi vse predpostavke odškodninskega delikta, kar je med drugim tudi nastanek pravno priznane škode. Toženka pa v pritožbi pravilno opozarja, da takšne pravno priznane škode tožnik v postopku sploh ni zatrjeval.
Zakonodajalec je namreč opredelil numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katero lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju. Le-te je omejil na primere, ki so taksativno našteti v 179. do 182. členu OZ. Nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik, pa ni mogoče uvrstiti v nobeno izmed navedenih oblik. Ker pravica do sojenja v nerazumnem roku, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, tožnik svojega zahtevka tudi ne more utemeljiti neposredno na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Gre namreč za pravice, katerih pravovarstveni objekt ni človekova osebnost in osebne dobrine.
Iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje ravnalo zmotno, ko je tožniku prisodilo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi kršenja te pravice (3. točka 2. odstavka 338. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alineja 385. člena ZPP), pritožbo tožeče stranke pa zavrnilo (353. člen ZPP).
Ker preostale pritožbene navedbe tožeče stranke za navedeno odločitev niso odločilne, se sodišče druge stopnje do njih ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).
Izrek o pravdnih in pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odmero stroškov tožene stranke opravilo v skladu z Zakonom o državnem pravobranilstvu na podlagi predloženega stroškovnika tako, kot je to specificirano na list. št. 45 sodnega spisa. Pri tem je toženi stranki priznalo skupaj 390,93 EUR stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Ker tožena stranka stroškov s pritožbo ni priglasila, sodišče druge stopnje o njih ni odločalo (1. odstavek 163. člena ZPP).
Stranke ni mogoče kaznovati zgolj zaradi vsebine dopisa svojemu pooblaščencu, če se ta, sicer nesprejemljiva vsebina, kasneje ni odrazila tudi na zunaj, to je v razmerju do sodišča in nasprotne stranke.
nepremoženjska škoda – duševne bolečine zaradi smrti bližnjega
Odmera pravične denarne odškodnine za duševne bolečine odraslih otrok, ki so ustvarili svoje družinske skupnosti, zaradi smrti 82-letne matere, za tožnico, ki je živela s svojo družino skupaj z materjo, in za ostale tožnike, ki pa so živeli v drugih krajih bivanja in imeli z njo le občasne stike.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 40d, 40d/2, 43, 43/4, 47.
izvedenec – stroški izvedenca – zelo zahtevno delo – dopolnitev izvedenskega dela – nagrada za nadomestilo plače – izvedenec kot lastnik podjetja
Za izdelavo mnenja je bila potrebna preučitev razmer in obstoječih poti in stanje le-teh ter možnosti dostopa do parcele predlagateljice preko večjega števila parcel, kakor tudi izračunavanje višine nadomestila, ki bi ga morala v primeru določitve nujne poti plačevati predlagateljica nasprotnim udeležencem, kar ustreza kriterijem za opravljeno zelo zahtevno delo.
Izvedenec je zaposlen v podjetju in sam navaja, da je edini lastnik. Pri tem pa napačno sklepa, da je iz navedenih razlogov samozaposlen. Zato sam izvedenec ni upravičen zahtevati nagrade iz naslova nagrade za nadomestilo plače, saj bi mu nagrado moralo izplačati podjetje, to pa nato zahtevati povračilo od sodišča.
plača – denarna terjatev – neposredno sodno varstvo
Tožnik je bil zaradi uvedbe disciplinskega postopka predčasno odpoklican z opravljanja vojaške službe izven države. Ker je disciplinski postopek zastaral, je upravičen do razlike v plači med plačo, ki jo je prejemal v Republiki Sloveniji, in plačo, ki bi jo prejemal pri opravljanju nalog izven države. Opisana razlika v plači predstavlja „čisto“ denarno terjatev, ki jo je tožnik utemeljeno uveljavljal neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem.
vzpostavitev zemljiškoknjižne listine – postopek za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine
Postopek po predlogu za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine ni dopusten, če hkrati ni vložen predlog za vknjižbo lastninske pravice. Predlog za vknjižbo lastninske pravice je predlagateljica sicer vložila že pred tem, vendar je bil predlog zavržen in ga ni mogoče upoštevati.
Tožnici sta v pogodbenem odnosu s toženo stranko, ker sta z njo sklepali pogodbo o organiziranju potovanja; tožena stranka je kot organizator nastopala pri oglaševanju in sklepanju pogodbe, zato je glede pasivne legitimacije pravno nepomembno, da je izvedbo praktično vseh storitev zaupala drugi pravni osebi, za ravnanje katere je objektivno odgovorna.
ugriz psa – nevarna stvar – domača žival – ustrezno varstvo in nadzorstvo - pasja šola – vaja po navodilih inštruktorja – odškodninska odgovornost
Za neustrezno varstvo psa, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost toženke, bi šlo v primeru, ko bi imel pes takšne lastnosti, kot jih zatrjuje tožnica, toženka pa na to ne bi opozorila inštruktorja in psu ne bi priskrbela nagobčnika. Vendar pa izvedeni dokazni postopek navedenega ni potrdil. Tožnica je zagotovila ustrezno varnost in nadzorstvo, saj je ravnala po navodilih pasjega inštruktorja, ki je kot strokovnjak ocenil, da njen pes ne potrebuje nagobčnika. Pes je imel ovratnico, toženka pa ga je tudi držala na povodcu ob svoji nogi.
prekluzija - novi dokazi v pritožbi - pritožbene novote - ugotovitev služnosti – priposestvovanje služnosti – najemna pogodba
V zvezi z novimi dokazi, ki jih je tožena stranka priložila pritožbi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za dopustno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP). Toženec ni izkazal, da teh dokazov brez svoje krivde ni mogel predložiti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Trditev, da za obstoj dokumentacije ni vedel, ker se je nahajala pri Z. B, ni zadosten razlog, saj je dolžnost strank, da si pravočasno priskrbijo potrebne dokaze oziroma se ustrezno pozanimajo, ali ti obstajajo. Gre za listine, ki se nanašajo na pravne prednike toženca, zato bi ob ustrezni skrbnosti zanje z veliko verjetnostjo lahko izvedel pravočasno. Toženec ni navedel, da bi se za obstoj takšne dokumentacije pri svojih pravnih prednikih, na dobro vero katerih se med drugim tudi sklicuje, sploh (pravočasno) pozanimal.
ZPIZ-1 člen 446. ZPIZ člen 23, 95, 96, 96/2, 123, 187.
invalid III. kategorije - pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo - nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu - brezposelna oseba - pokojninska doba - pogoji za priznanje pravice
Ker je pri tožniku invalidnost nastala pred uveljavitvijo ZPIZ-1, je treba njegov zahtevek za priznanje pravic na podlagi invalidnosti presojati po ZPIZ. Po tem zakonu je kot invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, saj je dopolnil 27 let in 12 dni pokojninske dobe, kot brezposelna oseba pa se je tudi prijavil na zavodu za zaposlovanje.
ugotovitev lastninske pravice – originarna pridobitev lastninske pravice – priposestvovanje – načelo zaupanja v zemljiško knjigo – dobroverni lastniški posestnik – raziskovalna dolžnost
Toženka ob sklepanju darilne pogodbe s svojo pravno prednico leta 2005 ni bila dobroverna, saj iz navedenih okoliščin izhaja, da je vedela, da se je solastniški delež njene prednice zmanjšal, tako da ni več znašal polovico. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravično očitalo toženki, da ni izpolnila svoje preiskovalne dolžnosti ob pridobitvi nepremičnine. Ker je bila nepremičnina v izključni posesti tožnika, ki ni bil prenosnik, je raziskovalna dolžnost zahtevala, da bi se toženka pozanimala, kakšna je njegova pravica na tej nepremičnini. Toženka po sklenitvi darilne pogodbe leta 2005 v hišo, ki stoji na sporni nepremičnini, ni vstopila, niti ni zanjo pridobila ključa, torej je nikoli ni prevzela v posest.
: ZPIZ-1 člen 276, 276/1. ZPIZ člen 129. OZ člen 131, 131/1. ZPP člen 7.
pravno priznana škoda - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - odškodninska odgovornost zavoda
Kljub temu da je bila drugostopna odločba toženca odpravljena, tožencu ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja. Drugačna strokovna presoja namreč ne pomeni, da je bilo ravnanje toženca pri odločanju o pravicah tožnika nedopustno.
Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni določeno kaj drugega. Kasnejša izstavitev računa s strani toženca na pričetek teka zastaralnega roka ne more vplivati. S tem bi bil izničen namen instituta zastaranja, ki je v pravni varnosti udeležencev obligacijskega razmerja in v nasprotju s prepovedjo podaljševanja zastaralnega roka.
V pravni teoriji, ki ji sodna praksa sledi, je zavzeto stališče, da v primeru, če dolžnik pri pripoznavi določi višino dolga, velja pripoznava le do te višine. Tožnik je res pripoznal tožbeni zahtevek v znesku 300.000,00 SIT (sedaj 1.251,87 EUR), ker pa je ta znesek od tožnika že prejel in tožnik v tem delu povračila posojila ne zahteva, pripoznava zastarane obveznosti na (ne)utemeljenost nasprotnega tožbenega zahtevka ne vpliva.
Načelo vrstnega reda je razdelano tudi v 122. členu ZZK-1, ki izrecno določa, da dokler ni pravnomočno odločeno o vpisih v posameznem postopku, ni dovoljeno odločati o vpisih glede iste nepremičnine v postopku, ki se je začel kasneje. Ni mogoče odločati po uradni dolžnosti o vpisu na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6.3.2006, ne da bi se predhodno v skladu z načelom vrstnega reda reševanja vpisa odločalo o vpisu na podlagi predloga pod Dn. št. 30554/2003.
razžalitev – izključitev protipravnosti – objektivna žaljivost – volja podcenjevanja, omalovaževanja, nespoštovanja človekovega dostojanstva - zakonska in uradna dolžnost priče oziroma uradne osebe
Ker priča z izpovedbo na sodišču ne izpolnjuje uradne dolžnosti, temveč zakonsko dolžnost, njena izpovedba sama zase ni razlog za izključitev protipravnosti po tretjem odstavku 169. člena KZ.
dokazi – izvedba dokazov – zavrnitev dokaznih predlogov – obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga – možnost obravnavanja pred sodiščem – spor majhne vrednosti – omejeno število pripravljalnih vlog
S tem, ko je sodišče brez obrazložitve zavrnilo dokaze, ki so relevantni in primerno sredstvo za dokazovanje postavljenih trditev, je stranki onemogočilo obravnavanje pred sodiščem.
Ker je število vlog v sporu majhne vrednosti omejeno, navedb in dokaznih predlogov iz vlog z dne 13.11.2008 (tožeča stranka) in 1.12.2008 (tožena stranka) ni mogoče upoštevati in to kljub temu, da je bila tožeča stranka k vložitvi zadnje vloge (pomotoma) pozvana. Ob vročitvi odgovora na tožbo je bila tožeča stranka pravilno opozorjena, da lahko vloži le eno vlogo. Njen riziko je, če v vlogi z dne 13.10.2008 ni podala vseh navedb in predlogov; zaradi kasnejšega nepravilnega pouka njene procesne pravice niso bile kršene.