Prenehanje pravovarstvenega zahtevka zaradi zastaranja zgolj zato, ker stranka napačno oblikuje svoj tožbeni predlog z zahtevo za sodno varstvo, h kateri je bila izrecno napotena s strani zapuščinskega sodišča, in kar je spregledalo tudi pravdno sodišče, prekomerno posega v pravico stranke do sodnega varstva.

V tej zadevi je ostalo odprto še vprašanje, na kakšen način ugotoviti višino zahtevka za povračilo vlaganj v tujo nepremičnino. Ker med življenjskim primerom in končnim rezultatom, ki se odrazi v denarnem znesku, ni istovetnosti, je za ugotavljanje slednjega potrebna metoda, prek katere se to ugotovi posredno. Merila, ki naj začrtajo izhodišče te metode, so materialnopravna. Njihovo bistvo je, da se udejanji načelo izravnalne pravičnosti. To terja, da lastnik s plačilom ustreznega denarnega zneska izravna porušeno vrednostno neravnovesje na obligacijskopravnem področju.

Metoda, imenovana nabavno vrednostni način izračuna z obravnavo nadomestitvenih stroškov, ustreza obogatitvenemu načelu in s tem izravnalni pravičnosti. Upošteva namreč, koliko je zaradi preteklih vlaganj nepremičnina na dan, ko je tožnica odšla iz skupnega doma, vredna več, kot bi bila brez njih. To za materialnopravni preizkus - v položaju, ko lastnik ne ponudi konkretiziranih ugovorov - zadošča.

Pritožbeno sodišče pa je to metodo materialnopravno napačno uporabilo v delu, v katerem je večvrednost nepremičnine presojalo po cenah na dan sojenja. Pravilno je, da se večvrednost ugotavlja po cenah v času, ko je prišlo do premika premoženja, to pa je trenutek prenehanja zakonske skupnosti.

Pritožba stranskega intervenienta je dovoljena, čeprav je ni vložila tudi stranka, na strani katere se je pridružil pravdi.

Seja senata druge stopnje ni primerna le za odločanje o vprašanjih pravilne uporabe materialnega prava na popolno ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi za odločanje v vseh tistih primerih, ko je pritožbeno sodišče v razmerju do dokaznega gradiva v enakem položaju, v kakršnem je bilo sodišče prve stopnje, in v tistih primerih, ko je te cilje mogoče doseči že na seji pritožbenega senata, lahko pritožbeno sodišče v svojo sodbo vključi tudi procesno gradivo, ki ga sodba prve stopnje ni obravnavala (tretja alinea 358. člena ZPP).

Namen revizijskega postopka ni v teoretičnem preizpraševanju o pravilnosti (neodločilnih) stališč sodišč in abstraktnem dajanju smernic sodni praksi v zvezi s takšnimi stališči.

Izraz "uveljavljajo pod enakimi pogoji" ne dopušča omejevalnega tolmačenja, temveč pomeni ohranitev vseh pravic, ki jih je imel upnik do prvotnega dolžnika - ne le v postopkovnem, temveč tudi v materialnopravnem smislu. Takšno razumevanje zakonskega besedila vodi k zaključku, da mora imeti upnik možnost uveljavljati svojo terjatev zoper novega dolžnika tako, kot bi jo imel zoper prvotnega: obseg njegove terjatve se ne sme omejiti, njegov pravni položaj ne poslabšati.