Za presojo zahtevka zaradi uporabe tuje stvari trenutek tožničinega vpisa v zemljiško knjigo ni bil bistvenega pomena. Pojma "tuja stvar" ni mogoče razumeti v najožjem semantičnem pomenu, kot antipod pojmu "lastna stvar" ali "stvar, ki je predmet lastnine". Prav povezava s splošnim pravilom neupravičene pridobitve pove, da je do nadomestila za uporabo (uporabnine) upravičen tudi tisti, ki na stvari sicer nima lastninske pravice, ima pa kako drugo pravico, ki ga upravičuje do njene uporabe, bodisi obligacijsko pravico, ki mu daje upravičenje uporabljati stvar (npr. pravice najemnika), stvarno pravico (npr. užitek), ali, kot je bilo v konkretnem primeru, pričakovalno pravico.
Če naj sodišče ugovor zastaranja zavrne, ga mora praviloma upnik v pravdi pred tem prerekati. Vendar to prerekanje ne pomeni sklicevanje na abstraktni dejanski stan katerega od primerov zadržanja, torej na katero od določb o zadržanju zastaranja, temveč pomeni navajanje konkretnih življenjskih dejstev, ki se prilegajo kateremu od abstraktnih dejanskih stanov zadržanja. Posebnost obravnavanega primera pa je, da je bila tožnica tega razbremenjena. Dejstvo obstoja pravnomočne zavrnitve podlage zahtevka za uporabnino je bilo namreč že samo po sebi vključeno v procesno gradivo.
Pri presoji, da pomeni pravnomočna sodba o izključitvi podlage za obstoj terjatve nepremagljivo oviro za njeno sodno uveljavitev, je ključno, da tak položaj, dokler traja, upniku ne daje nobene možnosti, da bi svojo terjatev sodno izterjal, oziroma da gre za obstoj okoliščin, zaradi katerih so možnosti uveljavljanja zahtevka zgolj hipotetične, brez resničnih možnosti za uspeh.
Pri presoji vprašanja, ali nacionalno pravo potrošniku prekomerno otežuje uveljavljanje varstva iz Direktive 93/13, je treba po razlagi SEU upoštevati tudi trajanje in način uporabe roka, kar obsega tudi pričetek njegovega teka.
Zaveza nacionalnim sodiščem, da morajo upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13, narekuje zaključek, da je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem ne seznani le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Zato v obravnavanem primeru ne zadošča ugotovitev, da je tožnik ob sklenitvi Aneksa 2 vedel, da je bil z odplačevanjem kredita po pogojih iz Aneksa 1 finančno prikrajšan zaradi (zatrjevane) kršitve pojasnilne dolžnosti s strani banke kreditodajalke, pač pa je (tudi po judikaturi SEU) prav tako pomembno, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti Aneksa 1. Od ugotovitve tega časa pa je odvisna presoja, ki doslej ni bila opravljena, to je, katera možnost je primerna glede na interese banke (ponudnika) na eni strani in zahtevo po varstvu tožnika (potrošnika) na drugi strani: ali da zastaranje kondikcijske terjatve v tem času (še) ne teče, ali nasprotno – da teče, če je zakonski zastaralni rok dovolj dolg, da izvrševanje pravic tožnika (potrošnika kot šibkejše stranke v razmerju) ni bilo pretirano oteženo kljub temu, da je bilo pogojeno s pridobitvijo prej omenjenih dejanskih in pravnih informacij.
Ker prestavitev služnosti v SPZ ni izrecno urejena, prav tako ni izrecno urejeno, kdo nosi stroške v zvezi s tem. Je pa v teoriji zavzeto stališče, da mora lastnik služečega zemljišča plačati tudi vse stroške, ki so povezani s prestavitvijo.
Prestavitev služnostne poti je (načeloma) izključno v interesu lastnika služeče nepremičnine. Zato v tem položaju ni mogoče uporabiti drugega odstavka 219. člena SPZ, po katerem stroške izgradnje poti ali naprav nosi lastnik gospodujoče nepremičnine. Vrednotni temelj navedene določbe je namreč v tem, da je vzpostavitev služnostne poti izključno v interesu lastnika gospodujoče nepremičnine. Gre za primere, ko je pot zaradi ureditve dostopa šele treba zgraditi, vzdrževati ali izboljšati. Stroške prestavitve poti, vključno z zagotovitvijo njene enakovrednosti, pa je mogoče s smiselno razlago tretjega odstavka 219. člena SPZ (ta med drugim upošteva interes lastnika služeče nepremičnine) naložiti zgolj lastniku služeče nepremičnine, saj je to dejanje (načeloma) izključno v njegovem interesu.
Pogodba 2013 je bila med tožnico in prvo toženko veljavno sklenjena s prvim tožničinim naročilom lekarniškega blaga prvi toženki po tožničinem prejemu Pogodbe 2013.
Načeloma je fiduciarna cesija (za razliko od zastavne pravice) neakcesorna oblika zavarovanja. Vendar pa drugi stavek prvega odstavka 207. člena SPZ (neakcesornost relativizira, ker) vsebuje pravno domnevo, da je pridobitelj/fiduciar pridobil terjatev pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. S konstrukcijo fiduciarnega prenosa kot pogojnega odstopa terjatve ta pravna domneva ustvarja učinke, ki so zelo podobni akcesornosti. To pomeni, da se s plačilom zavarovane terjatve imetništvo terjatve avtomatično vrne k odstopniku/cedentu. Vendar imata stranki možnost, da se dogovorita drugače (npr. da pride po plačilu zavarovane terjatve do prenosa terjatve nazaj na odstopnika šele s povratnim prenosom) - torej da cesija ni pogojna. V konkretnem primeru je tak dogovor obstajal. Po Sporazumu je namreč obstajala obveznost povratne cesije; ni torej šlo za samodejno povratno cesijo ob plačilu zavarovanega dolga, temveč je bilo v drugem odstavku 5. člena Sporazuma dogovorjeno, da bo prevzemnik s povratno cesijo vrnil odstopljene terjatve.
Prvo toženkino terjatev, priznano v stečajnem postopku, je mogoče (kot nasprotno terjatev) uveljavljati z materialnopravnim ugovorom, da je terjatev tožnice ugasnila zaradi pobotanja na podlagi zakona (ZFPPIPP), ker je (še vedno) obstoječa in nepobotana.
Ker je bil v konkretnem primeru tudi izrecno dogovorjen povratni prenos terjatev na cedenta in je fiduciarna cesija praviloma diskretnega značaja (kar pomeni, da zanjo vesta le odstopnik/cedent in prevzemnik/cesionar ter kvečjemu še dolžnik zastavljene terjatve), se v konkretnem primeru odstopljene terjatve zaradi stečaja tožnice niso avtomatično/samodejno vrnile v sfero cedenta, temveč je potrebna povratna cesija odstopljenih terjatev.
Zvišani tožbeni zahtevek se v konkretnem primeru ni nanašal na „isto vrsto škode“, saj je tožnica uveljavljala nov (dodaten) zahtevek za plačilo nadomestila (na podlagi dodatnih treh odločb) poleg obstoječega. Ni šlo torej le za povišanje zahtevka, ki bi pomenilo nepravo spremembo tožbe, saj ni šlo za isti predmet spora.
Pri denarnih zahtevkih je istovetnost zahtevka po naravi stvari mogoče ugotavljati le v zvezi z dejansko podlago. Tožnik je zahteval plačilo nadomestila na podlagi več različnih denacionalizacijskih odločb, kar pomeni, da ni zahteval plačila istega zneska. Torej ni šlo za istovetnost zahtevkov, temveč za objektivno kumulacijo (tožnik je postavil več tožbenih predlogov, ki jih je uveljavljal kumulativno).
Sodišče mora paziti, da z razlago tožbenega zahtevka ne krši načela dispozitivnosti in v sodbi ne sme odločiti mimo meja zahtevka. Omenjeno načelo sodišče omejuje tudi pri dajanju vsebinskih napotkov v zvezi z zahtevo za popravo oziroma dopolnitev vloge.
Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru niso bile podane okoliščine, ki bi narekovale posebno obravnavo zastaranja. V skladu s 360. členom OZ zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno uveljavljati izpolnitve obveznosti. Ovir, ki bi tožnici nesorazmerno otežile (ali celo dejansko preprečile) uveljavljanje tožbenega zahtevka na podlagi spornih treh denacionalizacijskih odločb, v konkretnem primeru ni bilo.
Nepošteni pridobitelj mora plačati zamudne obresti od trenutka, ko je postal nepošten, kar je lahko že v trenutku, ki bi moral oziroma mogel vedeti, da do prejetega denarnega zneska ni upravičen.
Prejemnik plačila na podlagi pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena revizija, postane nepošten v smislu 193. člena OZ takrat, ko zve (ali bi moral zvedeti) za odločbo revizijskega sodišča, na podlagi katere mora plačniku vrniti neupravično prejeto plačilo.