. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 279/2014 že zavzelo stališče, da so zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine v stečajnem postopku in posebnega varstva originarnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključeni ugovori, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren oziroma, da je svojo poizvedovalno dolžnost opustil. Odločitev o ničnosti pravnega posla tako ne more temeljiti le na ugotovitvi nedobrovernosti strank izpodbijane pogodbe ampak kvečjemu na ugotovitvi o kvalificirani nedobrovernosti, torej zlonamernosti obeh – stečajnega upravitelja (kot zastopnika stečajnega dolžnika) in kupca; podan mora biti dejanski stan namernega izigravanja predkupnega upravičenca
Zaradi nedopustnosti predmeta imajo eventualni imetniki neke pravice na nepremičnini, ki je bila prodana v stečajnem postopku, tudi po zaključku le tega legitimacijo za uveljavljanje ničnosti pogodbe, s katero je kupec v stečaju, nepremičnino prodal naprej drugemu kupcu
Srž dopuščenega vprašanja je, ali je dopustno v novi pravdi, potem ko sta tako odgovorna oseba kot zavarovalnica oškodovancu plačala zneske (odškodnino oziroma zavarovalno vsoto) za povrnitev iste škode na podlagi dveh pravnomočnih sodb, v katerih njuna obveznost ni določena kot solidarna, zahtevati vrnitev dvakrat oziroma preveč plačanega zneska. Tožeča stranka ni trdila, da bi toženec pri uveljavljanju zahtevkov iz delovne nesreče ravnal protipravno oziroma da bi nepošteno izkoristil možnost dveh sodnih postopkov, da bi prišel do dveh izvršilnih naslovov za povrnitev iste škode, zato podlaga temu novemu zahtevku ni odškodninska, ampak so to določila o neupravičeni pridobitvi.
Pravnomočnost je pomemben atribut pravne države. Pravna varnost zahteva, da postanejo pravnomočne tudi nepravilne sodbe, zato institut pravnomočnosti prevlada nad načeloma materialne resnice in zakonitosti. Plačil na podlagi pravnomočne sodbe (izvršilnega naslova) ni mogoče šteti za plačila brez pravne podlage.
Vsebina solidarnosti dolžnikov se mora v razmerju do upnika ustrezno odražati v izreku sodbe tako tedaj, ko je več solidarnih dolžnikov toženih istočasno, kot tudi tedaj, ko so toženi vsak posebej v ločenih postopkih. Potrebo po opredelitvi solidarnosti v izreku narekuje zahteva po opredelitvi predmeta, vrste in obsega obveznosti v izvršilnem naslovu, saj vsebinsko odločanje o tem ne sodi v izvršilni postopek. Tudi v novi pravdi v razmerju do upnika ni dopustno naknadno opredeljevati razmerja med dolžniki drugače, kot že izhaja iz pravnomočne sodbe. Pravnomočnosti namreč ni mogoče obiti s kasnejšim zahtevkom, ki ne bi bil združljiv z vsebino pravnomočne sodbe.
Dokler ne pride do razlastitve in nato določitve denarne odmere zanjo, tudi zakonskih zamudnih obresti ni mogoče izračunati, saj ni osnove, od katere bi se izračunaval odstotni delež, znan pa tudi ni čas, v katerem obresti tečejo. Preveč matematičnih neznank torej, da bi bilo mogoče govoriti o učinkoviti pravici do sodnega varstva in s tem o začetku teka zastaranja (336. člen OZ).
Dokler do pravne razlastitve ne pride, so sicer lahko odprte mnoge sodnovarstvene poti (bodisi stvarnopravne bodisi obligacijske), le ustavnopravne odmere za razlastitev ni mogoče zahtevati, saj je potencialni razlaščenec vendar še vedno lastnik. Ne more biti hkrati lastnik in upravičenec do odmere za razlastitev. Kar v tem primeru velja za glavnico, akcesorno velja tudi za obresti. Ko pa do pravne razlastitve vendarle pride, tedaj se ta z dejansko razlastitvijo v hipu zlije v neločljivo celoto. S tem in šele tedaj, so vzpostavljeni pogoji zahtevati zamudne obresti za nazaj in šele tedaj, torej dva meseca in 15 dni po razlastitveni odločbi jih razlastitveni zavezanec lahko sodno uveljavlja (seštevek rokov iz prvega in šestega odstavka 106. člena ZUreP-1).
Ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju je bilo zaradi umanjkanja aleatornosti podano očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. Ker to pomeni, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju le navidezna, v resnici pa sta stranki sklenili darilno pogodbo (prvi in drugi odstavek 50. člen OZ), se odpira vprašanje prikrajšanja nujnega deleža in vračanja darila.
Z določbo 6. člena ZZLPPO, na katero se sklicuje revidentka in ki je stopila v veljavo 1. 5. 1998, je zakonodajalec uredil zakonski prenos premoženja, ki ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993, na tožečo stranko. Upoštevaje stališča Ustavnega sodišča, ki jih je podalo v 10., 11. in 32. točki obrazložitve odločbe U-I-302/98 z dne 14. 10. 1998, gre za zakonski prenos premoženja, ki se je izognilo postopku lastninjenja. Za presojo, ali je v konkretnem primeru šlo za takšno obliko „skritega“ premoženja podjetja, ki naj bi z uveljavitvijo ZZLPPO prešlo na tožečo stranko, je zato odločilen dejanski okvir odločbe Agencije o soglasju, na podlagi katerega se je tožena stranka vpisala v sodni regiter. V prvem odstavku 6. člena ZZLPPO uporabljeno besedno zvezo premoženje, ki ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993 v skladu z uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja, je zato treba razlagati kot premoženje, ki ni bilo razkrito Agenciji v programu lastninskega preoblikovanja. Naknadne zakonske podlage ze prenos premoženja v korist tožeče stranke ni mogoče razlagati kot možnost korekcije morebitne nepravilne presoje pristojnih organov v času izvajanja postopkov lastninskega preoblikovanja. Takšna razlaga bi namreč pomenila nedopusten poseg v pridobljene lastninskopravne položaje upravičencev, ki so sodelovali v pravnomočno zaključenem postopku lastninskega preoblikovanja podjetja z družbenim kapitalom.
Po presoji Vrhovnega sodišča obsega obveznosti toženke ni mogoče izpeljevati zgolj iz določbe 40. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2016, ki je umeščena že v poglavje o obračunih izvedenih zdravstvenih storitev,1 brez upoštevanja pogodbeno dogovorjenega obsega programa, ki temelji na določilih tega dogovora.
Stranki sta s podpisom pogodbe ustvarili enostransko odstopno upravičenje tožeče stranke, ki ga je ta lahko uveljavila v primeru prisilne poravnave nad toženo stranko. Takšno pogodbeno določilo ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja in je odraz prostega urejanja obligacijskih razmerij.
Možnost odstopa od pogodbe je bila v primeru začetka prisilne poravnave določena opcijsko, kar je omogočalo presojo, ali postopek zaradi insolventnosti ogroža izvedbo projekta. Tožena stranka je podpis aneksa k pogodbi, na podlagi katerega bi nadaljevala projekt kljub prisilni poravnavi, zavrnila, kar kaže na to, da je bilo izvajanje projekta ogroženo, čeprav na strani tožene stranke ni šlo za denarno izpolnitev.
Pogodba o sofinanciranju je bila sklenjena v javnem interesu, zato ima značilnosti t. i. upravne pogodbe. Pri teh pogodbah ne gre vselej za ekvivalent dajatev na strani pogodbenih strank. Tožena stranka se je zavezala izpeljati celoten projekt, tožeča stranka pa se je zavezala projekt sofinancirati. Plačilo dela stroškov na projektu zato ne pomeni sprejema delne izpolnitve. Da bi bila tožena stranka do sredstev upravičena, bi morala izpeljati celoten projekt.
V 2. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ, ki določa vrstni red prednostnih upravičencev pri zakupu kmetijskega zemljišča, opredelitev "kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki se daje v zakup," ne meri na opredelitev njegovega mejnega zemljišča po namembnosti kot kmetijskega zemljišča.
Iz načelnega mnenja Vrhovnega sodišča VS040825 z dne 6. 4. 2012 izhaja vezanost ponudnika na ponudbo, ki jo je dal za prodajo kmetijskega zemljišča, kar pomeni, da je, ko je enkrat dana in sprejeta po postopku in na način, določen v ZKZ, ne more niti umakniti niti spreminjati. Tako sklenjena pogodba pa veže ne samo prodajalca in kupca pač pa zavezuje tudi pristojno upravno enoto, ki mora odobriti pravni posel oziroma pogodbo po vsebini oziroma po dejanskem in pravnem stanju, kot je bila sklenjena. Zato morebitna naknadna ravnanja pogodbenih strank po že sklenjeni pogodbi na samo odobritev pravnega posla s strani upravne enote, ki ne more in ne sme posegati v samo pogodbeno razmerje in voljo strank, ne morejo imeti vpliva na njeno odločitev o odobritvi pravnega posla, razen če bi pomenila morebitno izigravanje določb oziroma namena določb ZKZ, ki urejajo promet s kmetijskimi zemljišči. Odgovor na drugi del prvega vprašanja torej je, da parcelacija, izvedena po sprejemu ponudbe, ne vpliva na samo odobritev pravnega posla prometa s kmetijskimi zemljišči po ZKZ.
Za upravno presojo po ZKZ ni in ne more biti bistveno, ali in kako je zemljišče prikazano in označeno v nepremičninskih evidencah, torej ali je odmerjeno v eno ali več zemljiških parcel ter kdaj do tega pride. Po naravi stvari je bistveno le-to, na katero zemljišče se poslovni izjavi ponudnika in sprejemnika ponudbe nanašata v trenutku, ko sta dani. Uporaba enotnih identifikacijskih oznak iz nepremičninskih evidenc ima pri tem funkcijo zgolj njegove enoznačne ter nedvoumne označbe v določenem časovnem trenutku. Zato revidentu v obravnavanem primeru ne more iti v škodo, da je v vlogi za odobritev pravnega posla zemljišče označil s tistimi identifikacijskimi oznakami, ki so veljale v času podaje te vloge, in ne tistimi, ki so veljale v času sklenitve prodajne pogodbe (ponudbe in sprejema).
V določbah ZKZ, v namenu zakonodajalca, s katerim je predpisal upravni nadzor nad prometom s kmetijskimi zemljišči, in v civilnopravnem pomenu ter posledicah parcelacije ni najti prav nobenega razloga, da bi lahko na odločitev upravnega organa o odobritvi pravnega posla vplivalo dejstvo, da je bilo kmetijsko zemljišče po sprejetju in poteku ponudbe parcelirano in s tem spremenilo svojo identifikacijsko oznako v nepremičninskih evidencah. Tudi v primeru vmesne parcelacije gre še zmeraj za eno in isto zemljišče, čeprav je po novem odmerjeno na več manjših enot (nepremičnin). S tega vidika pa je tudi smiselno in pravilno, da upravni organ v svoji odločbi zemljišče opiše tako, kot je v trenutku izdaje odločbe evidentirano v nepremičninskih evidencah. Le v tem in toliko pa je lahko parcelacija relevantna za odobritev pravnega posla.
V primeru, da je določeno zemljišče opredeljeno v prostorskih aktih kot kmetijsko v skladu z določbo drugega odstavka 2. člena ZKZ, je treba, če je tako zemljišče predmet pogodbe oziroma pravnega posla, odobritev katerega se predlaga, šteti, da gre za kmetijsko zemljišče, za katero je potrebna odobritev upravnega organa, in to ne glede na njegovo dejansko rabo ali morebitno pozidanost, ali pa predhodno pridobiti odločbo upravne enote iz tretjega odstavka 22. člena ZKZ, da odobritev ni potrebna.