Aleatornost velja za posamezno zavarovalno pogodbo le v smislu negotovosti dogodka, ki predstavlja zavarovan riziko, medtem ko se ostali vidiki glede obsega jamstva zavarovalnice (verjetnost škodnega dogodka, potencialno relevantne vrste škod, itd.) odražajo v zavarovalni premiji ter drugih pravicah in obveznosti strank take pogodbe.
Več let po sklenjeni sporni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti tožene odgovornostne zavarovalnice predstavlja prav tak vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato je v konkretnem primeru pravno nepomembno, kdaj je revidentka svojemu zavarovancu z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost ter na katera leta se nanašajo (po zavarovalni pogodbi nekriti) povračilni zahtevki.
Po določbi prvega odstavka 429. člena OZ se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom (toženka - lastnica in najemodajalka) in prevzemnikom (najemnica), v katero je privolil upnik (tožnik - upravnik).
V obravnavanem primeru je že Pogodba o opravljanju upravniških storitev določala, da mora lastnik poslovnega prostora o sklenitvi ali spremembi najemne pogodbe, s katero na najemnika prenese obveznosti vzdrževanja skupnih delov, obvestiti upravnika in da se do trenutka obvestila šteje, da je dolžnik vseh terjatev iz naslova upravljanja stavbe lastnik. Če je do tedaj on dolžnik, se samo po sebi vsiljuje sklepanje, da je po obvestilu dolžnik nekdo drug, torej najemnik. Privolitev upravnika so potrjevala tudi njegova aktivna ravnanja: na najemnico je naslavljal račune in sprejemal njena plačila kot izpolnitev njene obveznosti, kar je izkazoval tudi v svojih poslovnih knjigah.
Vzajemno neizpolnjeni kondikcijski zahtevki, ki jih urejajo pravila pogodbenega prava, spadajo v kategorijo »medsebojnih terjatev na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe« (pododdelek 5.3.3 ZFPPIPP). Ker za take terjatve ne nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka in ker tudi niso predvidene omejitve glede ugovora sočasne izpolnitve, je toženka upravičena zahtevati, da sodišče izpolnitev njene obveznosti veže na istočasno izpolnitev tožničine obveznosti. Sodišči prve in druge stopnje sta zato nepravilno zavrnili ugovor sočasne izpolnitve.
Sodišče mora na podlagi trditev strank morebitno utemeljenost zahtevka preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Stranko mora v okviru materialnega procesnega vodstva tudi spodbuditi k dopolnitvi nepopolnih navedb o pravno pomembnih dejstvih in jo izrecno opozoriti na morda spregledano pravno podlago, na katero namerava opreti odločitev. S tem strankama zagotovi učinkovito udejanjanje pravice do izjave v postopku. Možnost drugačne pravne kvalifikacije spora pa mora vselej izhajati iz že navedenih pravno odločilnih dejstev. Uravnoteženost položaja obeh pravdnih strank od sodišča terja, da sodišče s svojimi vprašanji le nadgradi pomanjkljive navedbe o pomembnih dejstvih, ki sta jih stranki že podali, ne sme pa sodišče pri strankah spodbuditi tolikšnega novega obsega navedb, da bi te predstavljale popolno spremembo dejanskega stanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče uporabiti določeno pravno pravilo, ki ga sodišče vidi kot možno v okoliščinah konkretne dejanske slike, ki se je razkrila v postopku.
Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje sploh ni imelo dovolj trditvene podlage, da tožbeni zahtevek preizkusi (tudi) s stališča pravil o neupravičeni obogatitvi.
Zaradi zaščite kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb ZVKSES kot lex specialis s svojimi kogentnimi določbami odstopa od ureditve po OZ-u.
Zakonodajalec je pojem "izročitve nepremičnine" zelo konkretizirano ovsebinil. Povezal ga je z več pravnimi dejanji prodajalca, tudi z izročitvijo uporabnega dovoljenja, in ne zgolj s prenosom posesti. Slednje tvori zgolj eno dejanje v celotnem sklopu izpolnitvenega ravnanja.
Vse uveljavljene metode razlage zakonskih besedil pritrjujejo reviziji, da je bila toženka, ker uporabnega dovoljenja do izteka pogodbeno dogovorjenega roka ni pridobila, v zamudi z izročitvijo nepremičnine (četrti odstavek 16. člena ZVKSES).
Zmotno je stališče, da bi tožeča stranka morala dokazati, da je obstajal veljaven ustni dogovor, da bo toženka vrnila prejete zneske, če po pridobitvi licence ne sklene pogodbe o zaposlitvi. Podlaga tožbenega zahtevka ni pogodbeno prevzeta obveznost vrnitve prejetih zneskov, če toženka ne izpolni svojih obveznosti, temveč je njegova podlaga obveznost toženke, da vrne prejeto, ker se ustno dogovorjena podlaga (kavza) ni uresničila. V primeru izjalovljene podlage ni treba, da bi bila dolžnost vrnitve prejetih zneskov še pogodbeno utrjena (v takšnem primeru bi zahtevek temeljil na pogodbi), saj obogatitveni zahtevek izhaja neposredno iz zakona, to je iz določbe tretjega odstavka 190. člena OZ.
Aleatornost velja za posamezno zavarovalno pogodbo le v smislu negotovosti dogodka, ki predstavlja zavarovan riziko, medtem ko se ostali vidiki glede obsega jamstva zavarovalnice (verjetnost škodnega dogodka, potencialno relevantne vrste škod, itd.) odražajo v zavarovalni premiji ter drugih pravicah in obveznosti strank take pogodbe.
Več let po sklenjeni sporni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti tožene odgovornostne zavarovalnice predstavlja prav tak vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato je v konkretnem primeru pravno nepomembno, kdaj je revidentka svoji zavarovanki z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost ter na katera leta se nanašajo (po zavarovalni pogodbi nekriti) povračilni zahtevki.
pokojninsko in invalidsko zavarovanje - regresni zahtevek ZPIZ
Ker je prišlo do razveljavitve kritnega razmerja, je treba na tej osi obravnavati tudi iz te razveljavitve izvirajoči kondikcijski zahtevek. Ta zahtevek obstaja le med strankama kritnega razmerja, torej med tožnico kot asignatom in toženko kot asignantom. Čeprav je v skladu s Pogodbo tožnica denar nakazala na računa veslaškega in jadralnega kluba, se valutno razmerje med tema kluboma in toženko (»njihovo statutarno urejeno notranje razmerje«) tožnice ne tiče. S plačilom pogodbeno dogovorjenih denarnih zneskov je izpolnila tisto in tako, kar in kot je bilo s to Pogodbo dogovorjeno.