Tožnica z dopisom z dne 5. 9. 2013 ni določila dodatnega roka za izpolnitev pogodbe, kot to predvideva tretji odstavek 105. člena OZ, ampak je bil po sklenitvi pogodbe, v kateri je bil določen osemdnevni rok za plačilo kupnine, ta pred potekom zadnjega dne za plačilo kupnine (očitno sporazumno) odložen za 20 mesecev, šteto od dopisa z dne 5. 9. 2013. Ker opisani odlog tako ne pomeni ene od okoliščin, ki v konkretnem primeru zapolnjujejo pravni standard primernega dodatnega roka, tudi roka v opominu v z dne 28. 6. 2018 ni mogoče ovrednotiti kot „drugega dodatnega roka“, ampak je treba njegovo primernost presojati samostojno in neodvisno od sporazumnega podaljšanja roka za izpolnitevi.
Presoja primernosti naknadnega roka je, kot nakazuje sodna praksa, odvisna od številnih in raznolikih okoliščin, na primer od vrste izpolnitve, poslovnih običajev, dolžnikovega siceršnjega poslovanja, znanega tudi upniku, dolžine zamude, primerjave dolžine prvotno določenega in naknadno postavljenega roka, pripravljenosti dolžnika, da v celoti izpolni obveznost, stanja pripravljalnih dejanj za izpolnitev obveznosti, obsega, v katerem je pogodba že izpolnjena, od tega, iz čigave sfere izhajajo objektivne okoliščine, ki so preprečile pravočasno izpolnitev, ipd. Pri zapolnitvi pravnega standarda „primernega naknadnega roka“ z okoliščinami primera je treba imeti pred očmi, da je pravna ureditev instituta odstopa od pogodbe zaradi kršitve rezultat tehtanja interesov pogodbenih strank.
Vrhovno sodišče je v zadevi III Ips 51/2015 z dne 22. 11. 2016 odločilo, da v določbi 190. člena ZPP ni najti podlage za stališče relevančne teorije, da je tožnik v primeru odstopa terjatve med pravdo dolžan prilagoditi tožbeni zahtevek tako, da zahteva izpolnitev v korist prevzemnika terjatve in da bi v nasprotnem primeru sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Vrhovno sodišče je odločilo, da odstop terjatve, ki je predmet pravde, med pravdo, ni ovira, da se pravda med istima pravdnima strankama ne dokonča o istem predmetu spora. Tožnik zato ni dolžan prilagoditi tožbenega zahtevka samemu odstopu terjatve. Ker objektivne meja pravnomočnosti takšne sodbe ne obsegajo tudi samega odstopa terjatve, bi toženec lahko ugovor o izpolnitvi terjatve prevzemniku na podlagi obvestila o odstopu lahko uveljavljal v izvršbi.
Tožnik bi v reviziji moral izkazati, da je do odstopa terjatve res prišlo šele med pravdo III P 639/2007 in da o naknadni razvezi pogodbe o odstopu in s tem prenosu terjatve nazaj na B. B., ni bil obveščen. Tega pa tožnik ni izkazal, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.
Tožnik je upravičen od najemnika zahtevati plačilo zapadlih in neplačanih najemnin za tiste mesece, ko je bil sam še lastnik v najem dane nepremičnine, torej pred prenosom lastninske pravice na tej nepremičnini na kupko.
Z argumentacijo sodišča druge stopnje o odstopnem upravičenju tožeče stranke po splošnih predpisih se skuša revizija soočiti zgolj s sklicevanjem na določbo 332. člena OZ, pri čemer se sklicuje na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 97/2012 z dne 18. 12. 2014. Vendar je te revizijske navedbe mogoče razumeti zgolj v smeri utemeljevanja podlage za dogovorjeno odstopno upravičenje posamezne pogodbene stranke tudi v primeru časovno omejenega trajnega dolžniškega razmerja, kar pa glede na dopuščeno revizijsko vprašanje ni relevantno. Revidentka tako ne ponudi nobenega (pravnega) argumenta, s katerim bi izpodbijala stališče v izpodbijani sodbi, ki je predmet dopuščenega vprašanja. Vsak njen poizkus namreč preide v očitek nepravilne presoje toženkine kršitve Pogodbe, kar pa presega obseg dopuščenega vprašanja.
Ker je lizing le zbirni pojem za vrsto pojavnih oblik tega pogodbenega tipa, konkretne pogodbe ni utemeljeno podrejati zgolj enemu ali nekaterim zakonsko urejenim pogodbenim tipom, pač pa je treba pri analizi take pogodbe izhajati iz namena celotnega razmerja, ugotoviti njegovo podlago ter porazdelitev rizikov in interesnih bremen strank.
Sodišče druge stopnje je s tem, ko je pogodbena določila pogodbe o finančnem lizingu razložilo na način, da je plačilo zadnjega obroka zgolj pravica lizingojemalca in ne njegova obveznost, zmotno uporabilo materialno pravo.
Za veljavnost najemne pogodbe ni pravno pomembno, ali je najemodajalec lastnik stvari, saj je najem mogoč tudi na stvari, ki ni v najemodajalčevi lasti. V razmerju med najemodajalcem in najemojemalcem (v razmerju podnajema) je za veljavnost sklenjene pogodbe pravno nepomembno tudi vprašanje obstoja predvidenega soglasja lastnika stvari. 22. člen ZPSPP namreč varuje le lastnika oziroma najemodajalca (prvega v verigi) in njegove interese in ne kakšnega splošnega interesa, ki bi se raztezal tudi na druga razmerja. Sklenitev podnajemne pogodbe brez soglasja najemodajalca oziroma lastnika glede na določbo 22. člena ZPSPP tako lahko predstavlja kršitev v razmerju med najemnikom in najemodajalcem (lastnikom).
Toženka, ki je ravnala kvalificirano nedobroverno, se zato ne more uspešno sklicevati na peti odstavek 324. člena ZFPPIPP, ki zaradi varstva kupca prepoveduje ničnostne, izpodbojne in druge zahtevke, s katerimi se posega v kupčeve pravice. Situacija, ko kupec ravna kvalificirano slaboverno, se namreč v bistvenem razlikuje od položaja, ki ga navedeno zakonsko pravilo varuje, in jo je treba z argumentacijo teleološko redukcije izvzeti. Namen citirane zakonske določbe je varstvo poštenega kupca, kar pomeni, da so iz varstva izključeni primeri, ko gre za okoriščenje nepoštenega kupca na račun izgube lastninske pravice poštenega zunajknjižnega lastnika, zlasti kadar sodišče ugotovi zlorabo pravil stečajnega postopka. Jezikovni pomen citirane zakonske določbe je namreč ob ugotovljeni zlorabi stečajnega postopka prebit. To pomeni, da peti odstavek 324. člena ZFPPIPP ne varuje situacij, ko kupec ravna kvalificirano nedobroverno ali celo sodeluje pri zlorabi - gre namreč za ti. "prekrito pravno praznino". Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da se načelo vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ) upošteva tudi pri pridobitvi pravic v sodnem postopku, torej tudi pri pridobitvi originarne lastninske pravice kupca na podlagi javne dražbe v stečaju. Okoliščina, da je kupec nepremičnino kupil na javni dražbi, torej ne pomeni, da je mogoče preseči temeljna načela OZ (npr. načelo prepovedi zlorabe pravic) in splošne predpostavke za veljavnost posla (npr. določila o dopustnem predmetu pogodbe, 34. člena OZ). Stranki, ki izjavita voljo za sklenitev določenega pravnega posla, morata ob izpolnjenosti splošnih predpostavk za veljavnost posla upoštevati, da mora vsaka pogodbena obveznost imeti dopustno podlago (prvi odstavek 39. člen OZ). Ta je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). Pogodbo z nedopustno kavzo zadanejo sankcije ničnosti ne glede na to, na kakšen način je bila sklenjena (prvi odstavek 86. člena OZ). Prodajna pogodba, sklenjena v stečajnem postopku z namenom izigrati tožnika (zunajknjižnega lastnika) in ga prikrajšati v njegovih premoženjskih pravicah je tako zaradi nasprotovanja moralnim načelom nična. Določba petega odstavka 342. člena ZFPPIPP namreč kupca ne varuje, kadar gre za zlorabo pravil stečajnega postopka zaradi dosege nedopustnega cilja.
Finančne sankcije, vezane na poslančev izstop iz politične stranke ali njene poslanske skupine v času mandata, prekomerno posegajo v svobodni mandat poslanca. Strankarska poslušnost in pripadnost poslanca za čas njegovega mandata ne more biti stvar pogodbenega urejanja, zlasti ne pod pretnjo civilnih - finančnih posledic oziroma obveznosti. Določilo 7. člena pogodbe o kandidaturi zato nasprotuje prvemu odstavku 82. člena URS in je nično (prvi odstavek 86. člena OZ).