Uporaba zastaralnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic.
Odstop terjatve je razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, ki neposredno učinkuje na premoženjsko pravico, kar pomeni, da ima sklenitev takega posla takojšen učinek na prenos te premoženjske pravice s cedenta na cesionarja.
začetek stečajnega postopka - plačilo računa - odstop terjatve (cesija) - izpolnitveni upravičenec
Pojem preplačila, kot izhaja iz določb 97. in 97. a člena ZDavP-2, je ožji, kot ga razume revidentka. Preplačilo pomeni, da je davčni zavezanec plačal davčno obveznost, ki je ni bil dolžan plačati, torej obveznost, ki ni nastala oziroma ne izhaja ne iz odmerne odločbe oziroma drugega akta davčnega organa niti iz predloženega davčnega obračuna ali njegovega popravka. Plačilo že ugotovljene oziroma nastale, a še nezapadle davčne obveznosti, pa ni preplačilo, ki bi davčnemu organu omogočalo postopanje po 97. oziroma 97. a členu ZDavP-2, ampak pomeni le to, da zavezanec s plačilom te obveznosti ni v zamudi.
Določilo 288. člena OZ velja tudi za neposlovne (odškodninske terjatve. Zaradi zmanjšanja inflacije, ustalitve obrestne mere zamudnih obresti, uveljavitve nove zakonodaje, ki omogoča prisojo zamudnih obresti od zamude dolžnika s poravnavo neposlovnih odškodninskih terjatev ter ustrezno valorizacijo odškodnin in plačanih akontacij, so vsi parametri za določitev odškodninske obveznosti od njene zapadlosti določljivi. Ker tudi sicer v načinu prenehanja obveznosti z izpolnitvijo ni videti pomembnejših razlik med poslovnimi in neposlovnimi obveznostmi, ni (več) okoliščin, ki bi utemeljevale razlago, da 288. člen OZ za neposlovne (odškodninske) terjatve ne velja.
Čeprav je tožnik opozarjal na nejasnost določil Tabele invalidnosti, je v resnici zahteval ugotovitev višje stopnje invalidnosti zaradi drugih poškodb in hujših poledic poškodbe skočnega sklepa. Tožnik se je torej zavzemal za prisojo višjega odstotka zavarovalne vsote na podlagi Tabele invalidnosti, vendar pa spornosti načina določitve (izračuna) invalidnine ni izpostavljal, še tudi v pritožbi pa ni zmogel argumentirano vzpostaviti dvom v spornost (in nejasnost) načina, ki ga je pojasnila tožena stranka v skladu z uvodnimi določbami Tabele invalidnosti.
Drugostopenjsko sodišče je odškodnino odmerilo v višini, ki za 2.000,00 EUR presega zavarovalno vsoto, pri čemer iz obrazložitve njegove sodbe ni razvidno, ali je tako odločilo zaradi presoje, da je - in iz katerih razlogov - ugovor pasivne legitimacije za znesek nad zavarovalno vsoto neutemeljen. V tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti ter je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).
Z odločbo št. U-I-397/20 z dne 2. 12. 2012 je Ustavno sodišče razveljavilo drugi odstavek 34. člena ZFPPIPP-G v delu, v katerem ureja uporabo spremenjene določbe 391. člena ZFPPIPP za pravne posle in pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro osebe, ki ima v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, in pri katerih se je na dan njegove uveljavitve (26. 4. 2016) obdobje izpodbojnosti na temelju predhodno veljavne ureditve ZFPPIPP že izteklo. S tem je pritrdilo zahtevi, s katero je revizijsko sodišče izpodbijalo omenjeno določbo drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G, ter odgovorilo na zastavljeno revizijsko vprašanje.
Razveljavitev protiustavne določbe drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G pomeni, da je obdobje izpodbojnosti za pravne posle in druga pravna dejanja, ki jih je dolžnik z osebami, ki imajo v razmerju do njega položaj ožje povezanih oseb, sklenil ali izvedel v obdobju pred uvedbo postopka osebnega stečaja enako, kot je bilo pred novelo ZFPPIPP-G, torej tri leta.