Tožnica je kot zavarovančeva odgovornostna zavarovalnica namesto zavarovanca plačala odškodnino oškodovanki. V razmerju do toženke, ki z zavarovancem na podlagi četrtega odstavka 153. člena OZ solidarno odgovarja oškodovanki za škodo, je zavarovalnica s plačilom celotne odškodnine v skladu z 963. členom OZ vstopila v pravice svojega zavarovanca. Zato (lahko) v medsebojnem regresnem razmerju na podlagi prvega odstavka 188. člena OZ zahteva od solidarne dolžnice povrnitev tistega, kar je plačala zanjo, torej znesek, ki presega zavarovančevo odgovornost.
Ker je v obravnavani zadevi zavarovalnica vstopila v položaj zavarovanca kot enega od solidarnih dolžnikov v notranjem regresnem razmerju in ker ni posebne določbe o zastaranju regresnih terjatev, je treba za določitev dolžine zastaralnega roka njene regresne terjatve uporabiti določbo 346. člena OZ, ki ureja zastaranje v splošnem petletnem roku. Vrhovno sodišče soglaša z začetkom teka zastaralnega roka, ki sta ga sodišči nižjih stopenj vpeli na trenutek, ko je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovanki. Šele tedaj se je namreč njen izvedeni (in izvorni speči zavarovančev) regresni zahtevek rodil oziroma tedaj je zavarovalnica pridobila pravico od toženke uveljavljati plačilo regresa (prvi odstavek 336. člena OZ).
Za nepoštenost pogodbenega pogoja je dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Merilo dobre vere je v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, tako v vsebinskem kot v postopkovnem pogledu. Dobra vera z vsebino, kot je opredeljena v Direktivi 93/13, je zato kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni, niti jih ni želel.
Ker je merilo dobro vere objektivno in je pojasnilna dolžnost, ki jo treba opraviti skladno s profesionalno skrbnostjo pri kreditih v tuji valuti neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, dobra vera v postopkovnem pogledu (v smislu vestnega ravnanja ponudnika do sopogodbenika pri vključitvi pogodbenih pogojev) ni zajeta samo v četrti alineji, ampak tudi v prvi, drugi in tretji alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostijo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.
Zgolj prizadevanje tožeče stranke - podjemnika za odpravo napak, ki so se na izvršenem delu pokazale v garancijski dobi, ne izkazuje, da je tožena stranka – naročnik del neutemeljeno prejela garancijski znesek, do katerega iz temeljnega posla (Pogodbe) ni imela pravice. Upravičenje naročnika garancije do vračila zneska, plačanega iz unovčene garancije, na podlagi tretjega odstavka 1087. člena ZOR, je odvisno od utemeljenosti naročiteljevih ugovorov, ki se nanašajo na temeljni posel, v zvezi s katerim je bila dana garancija.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali prvi odstavek 18. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu izključuje pravico vseh posrednih oškodovancev (z izjemo tistih, ki so v določbi navedeni) do povrnitve škode, ki nastane kot posledica prometne nesreče.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali tožena stranka na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije odgovarja tožeči stranki za škodo, ki ji je nastala v posledici v letih 2016, 2017 in 2018 neodmerjenih nadomestil za uporabo stavbnega zemljišča za zemljišča, ki se uporabljajo za potrebe obrambe.
O povrnitvi izgubljenega dobička se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Normalni tek stvari zahteva presojo ex ante, izhajajoč iz stanja v času nastanka škodnega dogodka, in ne ex post, za nazaj, izhajajoč iz stanja v času, ko je škoda že nastala, torej v luči poznejšega razvoja dogodkov in poznavanja dejanskega vpliva in učinkov škodnega dogodka, ki (za nazaj) omogočajo presojo najbolj ustreznega (optimalnega) ravnanja prizadetih subjektov ali, kot poudarja tožnik, celo sprotnega prilagajanja nameravanega ravnanja konkretnim, tekom postopka spreminjajočim se okoliščinam.
Po teoriji procesnega prava gre za odtujitev v smislu prvega odstavka 190. člena ZPP le v primeru singularnega pravnega nasledstva. Z vidika uporabe navedene zakonske določbe ni najpomembneje, ali pravno nasledstvo v obravnavanem netipičnem primeru ustreza po definiciji (najpogosteje pogodbenem) prenosu posameznih prenosljivih pravic in obveznosti pravnega prednika na pravnega naslednika. Bistveno je, da ne gre za procesno nasledstvo (205. člen ZPP); to namreč izključuje uporabo prvega odstavka 190. člena ZPP, ker stranke, s katero bi se postopek po navedeni določbi lahko nadaljeval in končal, preprosto ni več (fizične osebe, ki je umrla, ali pravne osebe, ki je prenehala obstajati), na njeno (izpraznjeno) mesto pa po samem zakonu in neodvisno od svoje volje v pravdo vstopijo univerzalni pravni nasledniki. V obravnavani zadevi procesnega nasledstva na pasivni strani ni bilo - Mestna občina B ni prenehala obstajati.
Vodilo sodišča pri razlagi prvega odstavka 190. člena ZPP mora biti pravica do sodnega varstva, ki mora biti, razen izjemoma, zagotovljena znotraj že začetega pravdnega postopka. Razumnega razloga, da navedeno v tem primeru ne bi veljalo, ni videti: družba E. je vložila tožbo zoper ob vložitvi pasivno legitimirano Mestno občino B., ta je proti svoji volji, prisilno, sporne nepremičnine »odtujila« Občini C., slednja pa se je v pravdo vključila kot stranska intervenientka in je v tej vlogi imela in izkoristila možnost opravljanja vseh procesnih dejanj, ki bi po njeni presoji lahko ogrozila tožničin uspeh v pravdi, za kar si je prizadevala.