Predlog se zavrne.
Tožnik zmotno vztraja, da pravnomočna sodba v kolektivnem delovnem sporu utemeljuje odločanje o tožbenem zahtevku mimo pravila, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let (202. člen ZDR-1), ker naj bi šlo za vmesno sodbo oziroma za judikatno terjatev.
Doseg kolektivnega delovnega spora se ni nanašal na konkretna individualna razmerja. Zato pravnomočna sodba X Pd 1083/2014 ne more pomeniti vmesne sodbe o temelju tožnikovega zahtevka.
Določba 53. člena ZDSS-1 sicer predvideva tudi, da lahko posamezni delavec, ki ni bil udeleženec kolektivnega delovnega spora, zahteva izvršitev pravnomočne odločbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, vendar ima ta določba omejen doseg, saj se mora predmet odločanja nanašati na določene delavce oziroma na jasno določen krog le-teh, priznanje pravice pa mora biti določno in nepogojno ter ne sme puščati prostora za še dodatne ugovore delodajalca na individualni ravni.
Tožnik ni bil predlagatelj v kolektivnem delovnem sporu. Posledično tudi ne pride v poštev določba 369. člena OZ, da naj bi zastaralni rok začel teči ponovno po pravnomočnosti sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu. Prav tako v tožnikovem primeru ni šlo za nepremagljive ovire v smislu 360. člena OZ, ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti.
Spor o plačilu nadur je eden od tipičnih individualnih delovnih sporov, v okviru katerega se obravnava vprašanje pravilne uporabe kolektivne pogodbe in njenega vpliva na konkretno in po višini uveljavljeno terjatev tožnika. Tudi sodna praksa vrhovnega sodišča, ki se nanaša na plačilo nadur policistom kot viškov ur po zaključenem referenčnem obdobju, je bila znana že dalj časa pred vložitvijo tožbe tožnika v tem sporu. Pravočasno uveljavljanje tožnikovih legitimnih pričakovanj torej tudi s tega vsebinskega vidika ni bilo onemogočeno ali oteženo.
Tožnica je izbrala zahtevek za znižanje kupnine, ki se vsebinsko razlikuje od jamčevalnega zahtevka za odpravo napake na stroške prodajalca. Še pomembnejše pa je, da sta v obravnavanem primeru predmet nakupa dva 50-odstotna poslovna deleža gospodarske družbe in ne premoženje te družbe. Na to sta opozorila tudi toženca in nasprotovala znižanju kupnine za stroške odprave zamakanja na osnovnih sredstvih družbe, ker manjvrednost poslovnih deležev ni enaka manjvrednosti posameznih osnovnih sredstev družbe in ker tožnica ni navedla vsega premičnega in nepremičnega premoženja in drugih sredstev družbe, ki opredeljujejo in omogočajo preizkus (manj)vrednosti poslovnih deležev. Ob tem tudi iz tožničinih navedb izhaja, da je na kupnino oziroma vrednost poslovnih deležev vplivala tako vrednost premoženja družbe z vsemi dovoljenji, koncesijami, soglasji in licencami kot tudi njeni poslovni rezultati, kar pomeni, da vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev in poslovnih deležev očitno nista bili enaki. Zato strošek sanacije zamakanja na nepremičninah družbe ne more biti ustrezno merilo obsega znižanja kupnine. Prej omenjenih kategorij (vrednosti celotnega premoženja družbe in njenih poslovnih rezultatov) pa tožnica ni z ničemer količinsko opredelila (glede na stanje brez zatrjevane napake in stanje z njo), tako da bi bilo mogoče preizkusiti oziroma izračunati morebitno manjvrednost poslovnih deležev. Da bi to zanjo predstavljalo nesorazmerno breme, iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja. Tožničin zahtevek je tako pravzaprav temeljil na golem vztrajanju pri znižanju kupnine za poslovna deleža za stroške sanacije zamakanja na nepremičninah družbe. Zato sodišče druge stopnje, s tem ko je potrdilo odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka z utemeljitvijo, da ni zmogla trditvenega bremena, ni napačno oziroma prestrogo razlagalo 7. in 212. člena ZPP (v zvezi s 478. členom OZ) ter ni kršilo tožničinih pravic iz 22. in 23. člena Ustave.
Pri zdravstvenem zavarovanju oseb v tujini zavarovalni primer ne nastane šele z upravičenčevim (zavarovančevim) plačilom stroškov zdravljenja, temveč že s samim nastankom teh stroškov.
Dolžnik bi moral trditve o omejitvi in črpanju zavarovalne vsote, kar mu je bilo nedvomno znano, navesti najpozneje do zaključka glavne obravnave pred sodišče prve stopnje v pravdi. Sodišči prve in druge stopnje pa sta z ravnanji v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete iz prvega odstavka 17. člena ZIZ zagrešili bistveno kršitev določb izvršilnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 55 člena ZIZ v zvezi s 17. členom ZIZ.
Kadar nepremičnine spadajo v območje mejnega prehoda, obveznosti in prepovedi iz 22. člena ZNDM-2 ni mogoče zaobiti pri presoji, ali je lastniku omogočeno mirno izvrševanje lastninske pravice in njihova prosta uporaba. Upoštevati je namreč treba, da vsebina teh obveznosti in prepovedi neposredno na podlagi zakona zavezuje tudi lastnika nepremičnin, ki so v območju mejnega prehoda, in s tem zožuje vsebino lastninske pravice, kot je izoblikovana v prvem stavku prvega odstavka 37. člena SPZ.
Predlog se zavrne.
V konkretnem primeru gre za poseg v tožnikovo osebnostno pravico, v njegovo dostojanstvo. To pa terja odmero enotne odškodnine in ne njenega cepljenja v posamezne odmere navedenih zakonskih postavk, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje. Merila in kriteriji iz 179. člena OZ lahko služijo le kot napotki pri njeni odmeri. Vsa nepremoženjska škoda ima že na ustavnopravni ravni skupen normativni vir - 35. člen Ustave. Škodne oblike iz 179. in 181. člena OZ pa so v primerih, kakšen je sporni, le posamezni vidiki enotnega škodnega doživljanja. Na zaključek o določanju enotne odškodnine v tovrstnih primerih neposredno napotuje določba 181. člena OZ, po kateri ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznovi dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Ne izključuje sicer denarne odškodnine odmerjene z drugačno metodologijo - po posameznih oblikah pravno priznanih škod iz 179. člena OZ, vendar le, če so se te pojavile v posebej izraziti obliki v razmerju do drugih oblik škod. V spornem primeru pa je tožnik utrpel medsebojna tesni preplet in pogojevanje vseh posledic v različnih sferah njegove psihofizične entitete - tako psihosomatske telesne bolečine kot posledico strahu, ki je celo prerasel v del zmanjšanja življenjskih aktivnosti v obliki postravmatske stresne motnje in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so tako delno posledica utrpljenega hudega strahu. Ločevanje teh mnogoplastnih in sočasnih hudih težav bi bilo neprimerno in neživljenjsko. Vse to torej vodi k zapolnitvi standarda pravične odškodnine v oblliki enotne odškodnine.
Davčni zavezanec lahko zahteva vračilo plačanega davka na promet nepremičnin (DPN) na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN‑2, če je izpolnitev pogodbene obveznosti ene ali druge stranke postala splošno nemogoča (torej če pogodbene obveznosti nihče več ne more izpolniti), ne glede na njen vzrok.
Kadar je pogodbena obveznost določena kot plačilo v denarju (ki je stvar, določena po vrsti, oziroma genus), do nemožnosti njene izpolnitve v pravnem pomenu besede sploh ne more priti, zato revident do vračila DPN na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 ne more biti upravičen.