Tožnik je v času sklepanja aneksa št. 2 poznal dejanske okoliščine glede svojega prikrajšanja ter vedel, da je ta posledica pogodbenega pogoja, ki so mu ga uslužbenci banke prikazovali v drugačni, bistveno napačni luči ter ga zavajali. Ob skrbnem ravnanju bi se lahko obrnil na strokovno pravno pomoč (bolje: bi to za varstvo svojega pravnega položaja mogel in moral storiti). Pravni strokovnjak bi upoštevaje postavljeno pravo tedaj lahko oblikoval ustrezen sodni kondikcijski zahtevek. Ker je tako in je bilo, upoštevaje 5 letni zastaralni rok, za to dovolj časa, ni bilo več nepremagljivih ovir, ki bi utemeljevale nadaljnje zadrževanje teka zastaranja.
Toženka v reviziji navaja, da drugi odstavek 278. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da vračilo ni mogoče, če je prišlo do bistvenih sprememb v naravi ali vrednosti premoženja, a zakonsko besedilo ni takšno; pojma "mogoče" ne dopolnjuje s takšnimi pristavki. Premoženje, ki ga je toženka prejela na podlagi izpodbitega pravnega dejanja, predstavljajo tri nepremičnine. Ugotovitev (niti trditev), da te ne obstajajo več, da bi jih toženka odtujila (dobrovernemu tretjemu), ali da bi bile uničene, ni. Prav iste nepremičnine, torej prostorsko odmerjeni deli zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami, še vedno obstajajo in jih ima toženka, zato jih je mogoče vrniti. Po presoji Vrhovnega sodišča besedilo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP drugačne razlage ne omogoča, šlo bi torej za razlago, ki bi zakonskemu besedilu nasprotovala.
Predlog se zavrne.
Kadar je škoda storjena s kaznivim dejanjem, je zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve odvisen od zastaralnega roka, določenega za pregon kaznivega dejanja, razen v primeru, ko je ta krajši od roka, v katerem zastara odškodninska terjatev. V tem primeru je kazenskopravni zastaralni rok daljši od obligacijskega, zato je treba za presojo zastaranja predmetne terjatve uporabiti določbe 353. člena OZ.
Predmetni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti je po naravi stvari neposredno zvezan s kaznivim dejanjem oziroma s škodo, ki je nastala s kaznivim dejanjem. Zastaralni rok za zamudne obresti je tri leta (347. člen OZ). Ker pa je do škode, nastanka zamude in začetka teka zakonskih zamudnih obresti prišlo v posledici storitve kaznivega dejanja, tudi za zakonske zamudne obresti velja daljši zastaralni rok iz 353. člena OZ, ki je v konkretnem primeru 10 let od storitve kaznivega dejanja. Odškodninski zahtevek po 353. členu OZ zaobjema tudi (kapitalizirane) zamudne obresti od premoženjske škode, ki je nastala s kaznivim dejanjem. V tej reviziji sporna terjatev iz naslova kapitaliziranih zamudnih obresti od v kazenskem postopku prisojenega zneska premoženjskopravnega zahtevka glede na navedeno ni zastarala.
Sodišče je v ugodilnem delu svojega izračuna zajelo le nekatera dela, ki glede na dejanske ugotovitve odstopajo od projektne dokumentacije (hidroizolacija opornega zidu in nadstrešek) ter nekatera neizvedena dela (podporni stebri, ureditev dovoza, omet), drug del zahtevkov, ki se prav tako nanašajo na neizveden spoj lege in dela, ki odstopajo od dokumentacije (sanacija hidroizolacije na hiši, strop v mansardi in ostrešje gospodarskega objekta) pa je zavrnilo. Pri tem ni obrazložilo, ali različna obravnava na prvi pogled sorodnih zahtevkov temelji na njihovi različni pravni naravi in če, zakaj je tako. Brez ustrezne obrazložitve, zakaj je sodišče vrednost opravljenih del zmanjšalo le za nekatere pomanjkljivosti, ne pa za vse, sodbe sodišča druge stopnje sploh ni mogoče preizkusiti z vidika pravilnosti pravnega sklepanja in enake obravnave primerljivih dejanskih položajev. Če sodišče druge stopnje poseže v sodbo sodišča prve stopnje in odločitev sodišča prve stopnje spremeni, mora biti obrazložitev izčrpnejša in mora omogočati stranki, da razume razloge za spremembo odločitve, zlasti če ta stranka v postopku (delno) ni uspela.