Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, četudi je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava. Potrebno je upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, poklicem ali dejavnostjo iz tretjega ali četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2. In ravno slednje je izkazano v dokaznem postopku, ko je sodišče z dodatnim zaslišanjem ugotovitev sodnega izvedenca o nezaključenem zdravljenju skladno z 8. členom ZPP umestilo v ustrezen kontekst invalidnosti.
I. kategorija invalidnosti je ustrezna tudi ob takšnih zdravstvenih stanjih, ki se lahko kasneje izboljšajo. Iz ugotovitev izvedenca o nezaključenem zdravljenju ni mogoče zgolj zaključiti, da pri tožnici ne gre za pridobitno nezmožnost. Sodišče je ugotavljalo kakšno je bilo njeno zdravstveno stanje v povezavi s preostalo delovno zmožnostjo na datum pregleda oziroma do referenčnega datuma, tj. do dokončne odločbe toženca. Izvedenec je bil glede tega vprašanja jasen, saj je ugotovil, da tožnica ni pridobitno sposobna.
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na pravnomočno sodbo, izdano v delovnem sporu, v katerem je sodišče tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zavrnilo. Ker je bilo pravnomočno razsojeno, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi odpovedana zakonito, v socialnem postopku v katerem se presoja pravilnost in zakonitost odločb o lastnosti zavarovanca ne more doseči drugačnega rezultata z zatrjevanjem, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 28. 5. 2013. Podlaga in lastnost zavarovanca sta se zato po 28. 5. 2013 utemeljeno spremenila.
Tožnik, ki je po pogojni izpustitvi iz zapora ponovno začel opravljati samostojno dejavnost, je vložil vlogo za izplačevanje delnega nadomestila. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da konkretni dejanski stan zajema situacijo, kot jo ureja določba drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2. Pri tožniku kot samozaposleni osebi ne gre za delovnopravno razmerje in posledično ob ponovnem pričetku opravljanja dela s krajšim delovnim časom tudi ne za spremembo delovnopravnega položaja.
Ker pri tožniku ne gre za spremembo delovnopravnega statusa, temveč le za spremembo dejanskega stanja opravljanja dejavnosti, je kot pravno podlago za začetek izplačevanja delnega nadomestila treba upoštevati prvi odstavek 122. člena ZPIZ-2. Datum izplačila delnega nadomestila je tako vezan na realizacijo pravice do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo.