V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Opozorilo je, da gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Tožnik ni zmogel že osnovnega trditvenega bremena za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, prav tako pa ni predložil nobenih dokazov.
Ustavno sodišče je z odločbo U-I-203/23 z dne 22. 5. 2025 razveljavilo določbo 146. člena GZ-1, na kateri temelji izpodbijana odločba (enako tudi tožnikova vloga za izdajo dovoljenja za legalizacijo objekta daljšega obstoja), saj je ugotovilo, da je v neskladju s prvim odstavkom 140. člena Ustave.
Po določbi 43. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) lahko Ustavno sodišče v celoti ali delno razveljavi zakon, ki ni v skladu z ustavo. Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, oziroma po poteku roka, ki ga je določilo ustavno sodišče. Zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Izpodbijana odločitev, ki jo je sprejela tožena stranka in temelji na razveljavljeni določbi 146. člena GZ-1, je dokončna, ne pa tudi pravnomočna, saj je tožnik zoper to odločitev pravočasno vložil tožbo v upravnem sporu. Razveljavitev 146. člena GZ-1 je po 43. členu ZUstS pričela učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi v Uradnem listu, to je 28. 6. 2025, in ker o tožnikovi zahtevi za legalizacijo objekta daljšega obstoja še ni pravnomočno odločeno, sodišče te določbe po 44. členu ZUstS ne sme uporabiti za odločanje v predmetni zadevi.
Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.
Tožnik okoliščin takšne teže ni predstavil.
Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik novih dejstev ali dokazov ni navedel. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
Prvostopenjski organ in toženka sta ravnala prav, ko sta tožnikovo vlogo - zahtevo za izdajo odločbe obravnavala kot zahtevo za pridobitev informacije (mnenja) davčnega organa (v smislu 13. člen ZDavP-2). Izdano mnenje ni upravni akt (odločba), s katero bi se odločilo o tožnikovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, zato je toženka pravilno zavrgla pritožbo zoper to mnenje kot nedovoljeno (drugi odstavek 240. člena ZUP), tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe pa kot vlogo, s katero tožnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi (2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).
Za pravilno tolmačenje dokumentacije ter za presojo same vrednosti je treba imeti specialno tenično znanje, če ga sodišče nima, se mora pri presoji utemeljenosti opreti na strokovno mnenje postavljenih izvedencev.
V obravnavanem primeru ne gre za upravni akt, ki bi ga lahko tožnik izpodbijal v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Z njim namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika s področja upravnega prava, ampak gre za posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja (v okviru katerega predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena ZVPSBNO ugotavlja, ali sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v določeni zadevi). Prav tako ZVPSBNO, kot poseben zakon, ne določa, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev rokovnega predloga po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu.
Sklep, s katerim je zavrnjen rokovni predlog tožnika, nima verjetnih izgledov za uspeh in tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP.
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Izvorno državo je zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval.
Tožena stranka bi morala pravno opredeliti tožnikov zahtevek in njegove navedbe o dejstvih, na podlagi tožnikovih navedb pa razčistiti in ugotoviti, katero vrsto, obliko in obseg brezplačne pravne pomoči želi dobiti tožnik z obravnavano prošnjo. To pomeni, da bi tožena stranka po tem, ko bi povzela tožnikove trditve, morala na podlagi tako povzetih trditev ugotoviti, ali tožnik želi dodelitev redne, izredne, izjemne ali nujne brezplačne pravne pomoči, ali jo želi za celoten postopek socialnega spora ali le za tisto procesno dejanje, ki je nujno potrebno, da se tožnik izogne posledicam. Šele ko bi po taki ustrezni analizi tožnikovih trditev ugotovila želeno vrsto brezplačne pravne pomoči in zahtevan obseg pomoči, bi lahko tožena stranka primerjala obravnavano prošnjo s predhodno vloženimi prošnjami, s katerimi je prav tako tožnik želel dodelitev brezplačne pravne pomoči v istem socialnem sporu. Le dejstvo, da tožnik z obravnavano prošnjo prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči v istem socialnem sporu, še ne pomeni, da gre za isto upravno zadevo. Za opredelitev iste upravne zadeve morajo biti namreč izpolnjeni vsi pogoji, to je, da gre za upravno zadevo z isto stranko in z isto vsebino, kar je odvisno od zahtevka stranke.
Vložitev tožbe zoper izpodbijana sklepa je vsekakor pravno dejanje, ki zadosti pojmu "drugi posli in dejanja" iz 386. člena ZFPPIPP in ne vpliva na premoženje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 10. člena ZFPPIPP in s tem na premoženje, ki po drugem odstavku 224. člena ZFPPIPP spada v stečajno maso. Poslovno in tudi procesno pa je po dikciji zakona omejeno zgolj razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, zato tožnikova poslovna in s tem tudi procesna sposobnost v konkretnem primeru ni omejena.
Davčni organ je z izpodbijanim sklepom 2021 pravilno zavrgel tožnikovo zahtevo za delno ustavitev izvršbe po sklepu o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013, saj tožnik ni imel pravnega interesa za ustavitev že ustavljenega postopka izvršbe. V skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.
Z izdajo vsakega od navedenih aktov je bilo zastaranje izterjave davka pretrgano, zato tožnikova navedba, da davčni organ ni opravil nobenega procesnega dejanja, ki bi pretrgalo zastaranje, ne drži. Zastaranje izvršitve terjatve po odločbi o davčnem inšpekcijskem nadzoru 0610-1897/10-103 z dne 27. 2. 2013 glede na povedano ni nastopilo.
Kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, pristojnemu sodišču ali drugemu organu predloži potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku, sicer se tožba ali drug predlog za začetek postopka s sklepom zavrže. Tožnikova tožba ne bi izpolnjevala niti procesne predpostavke za začetek postopka, saj je tožnik v odgovoru na poziv sam navedel, da predhodnega postopka še ni začel oziroma bi ga začel le v primeru odobritve BPP.
Tretji odstavek 24. člena ZBPP organu za BPP nalaga, da (vsaj v omejenem obsegu) opravi omejen vsebinski preizkus zadeve, katerega pa v primeru vložitve odškodninske tožbe za nepremoženjsko škodo ne more opraviti, če tožnik tožbi ne predloži dokazov, s katerimi dokazuje nastanek take škode. Ker tožnik v zvezi z nepremoženjsko škodo ni razpolagal z listinsko dokumentacijo, niti ni navedel imen prič, ki bi jih predlagal v postopku, nima verjetnih izgledov za uspeh.
Pri presoji dodelitve BPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh.
Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v skladu s 420. členom ZKP ni dopustna, ker tožnik ni izkazal verjetnih izgledov za uspeh iz 24. člena ZBPP. Že iz tožbenih navedb tožnika je razvidno, da je bila tožnikova zahteva za varstvo zakonitosti s strani Vrhovnega sodišča RS zavržena kot nedopustna, kar še pritrjuje pravilnosti odločitve tožene stranke.