predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo - predlog za obročno plačilo sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - obročno plačilo sodne takse
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in še dodaja, da pritožbeni razlogi, da posluje s krediti in limitom ter da zato ne more plačati sodne takse na račun drugih obveznosti, ne držijo. Kot že navedeno, niti izkazana insolvetnost ne pomeni avtomatično, da se stranko oprosti plačila sodne takse. Tožnica pa posluje, nima blokiranih računov in lahko pridobiva sredstva na finančnem trgu. Ob njenem stanju na tekočih računih bi bilo enkratno plačilo sodne takse v višini 5.161,00 EUR res lahko grožnja nemotenemu poslovanju, mesečni znesek v višini 516,10 EUR pa tega ne pomeni glede na izkazano finančno in premoženjsko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje o obročnem plačilu ji omogoča sodno varstvo, brez da bi bilo zaradi plačila sodne takse ogroženo njeno poslovanje.
Pri tehtanju med oprostitvijo plačila sodne takse stranki, ki je v finančno premoženjskih težavah, in njeno dolžnostjo plačila dolgovanih javnih dajatev, sodišče tehta med pravico do sodnega varstva in obveznostmi do fiskusa. V tem primeru sicer drži dejstvo, da ima tožeča stranka slabo stanje na tekočih računih, vendar pa ima kratkoročna sredstva v višini 15.680,00 EUR in preneseni čisti dobiček višini 47.193,11 (za katerega sicer trdi, da je knjigovodska kategorija, kar pa ne izkaže) in je imela čisti dohodek od prodaje v višini 158.263,00 EUR. Glede na navedeno tako ne drži, da je njeno poslovanje tako slabo, da ji ne bi omogočalo obročnega plačila sodne takse.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSC00048702
ZNP člen 42. ZPP člen 7, 212, 339, 339/2. DZ člen 174.
bistvena kršitev določb postopka - odvzem otroka staršem - pravica do izjave v postopku - izvedensko mnenje - dodelitev otroka v rejniško družino - zanemarjanje mladoletne osebe
Zaradi izostanka soglasja pritožnice glede uporabe teh mnenj kot dokazov pa zagotovo ni bila pritožnici kršena pravica do izjave, oziroma storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, saj nikoli ni nasprotovala trditvi predlagatelja, da je ti dve izvedenski mnenji pritožnica sama izročila predlagatelju, sicer pa niti v pritožbi ne trdi, da z njuno vsebino ni bila seznanjena. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.
Pritožba pa ne uveljavlja bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z napačno uporabo 7. in 212. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, na to bistveno kršitev pa pritožbeno sodišče ne pazi uradoma.
Glede na dejansko ugotovljene vse okoliščine o osebnostnih lastnostih in primanjkljajih obeh mladoletnih otrok, njune matere in očima A. M. ter vse ugotovljene okoliščine o njuni zelo pomanjkljivi in neustrezni skrbi za vzgojo in napredek obeh mladoletnih otrok, ki sta v rejništvu od meseca junija 2019 in je njun napredek v tem času očiten, je zato zanju najkoristneje poskrbljeno v rejništvu in je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna glede na določbo 174. člena DZ. V družinsko življenje pritožnice je bilo poseženo na podlagi zakona in s ciljem zagotoviti mladoletnima otrokoma največjo korist, saj njuno življenje v družini s pritožnico, A.M. in še tremi (najmanj) sorojenci ni potekalo v največjo korist obeh mladoletnih otrok glede na neizpodbijano dejstvo, da gre pri obeh za otroka s posebnimi potrebami.
ZPP člen 17, 17/3, 185, 191, 196. ZPSVIKOB člen 25, 45, 45/1, 45/3, 45/5. ZBan-1 člen 350a.
sprememba tožbe - pogoji za dopustitev - smotrnost spremembe tožbe - imetniki podrejenih obveznic - eventualno sosporništvo - pravica do učinkovitega sodnega varstva - prekinitev postopka - pristojnost
Tožnikovo sklicevanje na določbo 45. člena ZPSVIKOB v zvezi s toženo stranko je brezpredmetno, saj ta (tako kot 25. člen istega zakona) ureja postopanje „zgolj“ zoper Banko Slovenije. Za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve (ki se nanaša »le« na ne-dovolitev spremembe tožbe/načina uveljavljanja zahtevka zoper toženo stranko) je zato relevanten samo 185. člen ZPP.