Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je izbira metode valorizacije materialnopravno vprašanje, zato z ugovorom o uporabi metode valorizacije tožnik ne more biti prekludiran.

Ni utemeljen očitek tožnika, da bi sodišči morali rento valorizirati upoštevajoč rast plač. Rentni zahtevki se namreč ne valorizirajo avtomatično glede na porast življenjskih stroškov, tako kot na primer zakonite preživnine. Renta nima narave preživninske, pač pa naravo odškodninske obveznosti. Res je, da 196. člen ZOR določa, da sodišče lahko na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se znatneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe. Tožniku torej ni mogoče odreči možnosti, da v primeru dolgotrajne pravde enako utemelji povečanje rente, kot bi jo lahko po 196. členu ZOR. Vendar pa mora pri novi odmeri rente sodišče upoštevati vse okoliščine nikakor pa ne opraviti le valorizacije, za kar se zavzema tožnik.

Obveznost zavarovalnice nastane s trenutkom povzročitve škode in oškodovanec zaradi spremembe predpisa o višini limita po škodnem dogodku od zavarovalnice ne more dobiti več, kot je določeno z zavarovalno pogodbo in predpisom, ki sta veljala v času škodnega dogodka. Sodišči prve in druge stopnje bi torej morali uporabiti določbo o valorizaciji neizkoriščenega dela zavarovalne vsote, ki je veljala ob škodnem dogodku, torej tretji odstavek 19. člena ZOZP/1994.

Če plačnik plača akontacijo dohodnine, to torej stori v korist davčnega zavezanca, zato ni videti utemeljenega razloga, da se plačilo akontacije ne bi štelo kot delna izpolnitev pogodbene obveznosti in da se pri odločanju o ugovoru, da je limit že dosežen, ne bi upoštevala vsota izplačila upniku in akontacije dohodnine.

Ključna za odločitev v zadevi je ugotovitev, ali je tožnik pred pravdo na toženo stranko naslovil odškodninski zahtevek. Sodišče Evropske unije je namreč pojasnilo, da je tožena stranka lahko pasivno legitimirana v pravdi. Tožbeni zahtevek bi bilo tako v konkretnem primeru (glede na izpolnjenost ostalih pogojev) mogoče zavrniti le na podlagi ugotovitve, da tožnik predpravdnega zahtevka na toženo stranko ni vložil.

Nesporno je, da gre pri tožniku za poklicno bolezen po definiciji iz 65. člena ZPIZ-1 in Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni. Gre za bolezni, povzročene z daljšim, neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti. Zavarovanje pa je krilo le nesreče oz. nenadne in presenetljive dogodke. Zaradi tega okužba tožnikom s hepatitisom C, ki je bila opredeljena za poklicno bolezen, ne sodi med zavarovane primere po zavarovalni polici za zavarovanje odgovornosti po splošnih zavarovalnih pogojih PG odg/99-12, sklenjeni med prvo toženo in drugo toženo stranko.