Med izključene rizike sta pogodbeni stranki z določbo 5. točke 16. člena Splošnih pogojev AUVB 95 uvrstili tudi nezgode, ki se zgodijo pri poskusu ali storitvi kaznivega dejanja s strani zavarovanca. Glede na takšno pogodbeno določilo je pri presoji, ali je določen riziko (nezgoda) izključen iz zavarovalnega kritja, odločilno, ali ravnanje tožnice kot zavarovanke, ki je povzročilo realizacijo rizika (prometno nezgodo z dne 4. 10. 2006), predstavlja poskus ali storitev kaznivega dejanja.
Če je zavarovanec za kaznivo dejanje obsojen zaradi znaka, ki ni v vzročni zvezi z nastankom nezgode, uporaba določb Splošnih pogojev AUVB 95 o izključenih rizikih ni utemeljena. Sama kršitev cestnoprometnih predpisov, ki je glede na vsebino obsodilne sodbe edini pravnorelevantni vzrok za nastanek zavarovalnega primera, glede na določbo prvega odstavka prej veljavnega 325. člena KZ še ne izpolnjuje znakov tega kaznivega dejanja. Sodišči nižjih stopenj sta ob ugotovljeni vsebini pogodbe iz nanizanih razlogov zato zgolj s sklicevanjem na obsodilno sodbo za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti napačno zaključili, da je tožnica zavarovalni primer povzročila s kaznivim dejanjem, s čimer sta zmotno uporabili materialno pravo.
Zavarovanec ni ravnal dovolj skrbno, ker tožnika pred košnjo ni obvestil o tem, da je v travi pepel. Nižji sodišči sicer nista posebej ugotavljali ali je zavarovanec vedel za nevarnost zdrsa na pepelu, vendar je treba upoštevati, da gre pri tem za dejstvo, ki spada v trditveno in dokazno sfero toženke. Ta pa v zvezi s tem dejstvom ni postavila relevantnih trditev.
Izmikanje preiskavi je pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera. Načeloma je mogoče trditi, da se voznik izmika preiskavi takrat, kadar z namernim ravnanjem prepreči možnost, da bi se ugotovila njegova alkoholiziranost.
Odločitev sodišč nižjih stopenj, da v nobenem primeru ni podana pasivna legitimacija Slovenskega zavarovalnega združenja, je materialno pravno napačna.
Sporna pogodba ima za kavzo (podlago) razen življenjskega zavarovanja tudi dolgoročno varčevanje na podlagi izoblikovane matematične rezerve iz plačanih premij, s pravico do odkupa police po tem obdobju. Vsebuje torej v teoriji uveljavljeno kavzo (causa credendi oziroma causa acquirendi), vendar pa z elementi aleatornosti. Gre tudi za specifično vrsto zavarovanja - izjemnih življenjskih škodnih situacij ob istočasnem varčevanju zavarovanca v obdobju 18 let. Dogovorjeno dolgoročno varčevanje pomeni tudi avtomatično izplačilo v breme zavarovalnice po izteku tega obdobja, ki pa je po presoji revizijskega sodišča še vedno razumen rok, po drugi strani pa vendarle omogoča zavarovancu, da v določenih – s pogodbo določenih - življenjskih primerih, ki terjajo uporabo denarnih sredstev še za časa njegovega življenja, prejme odkupno vrednost police, ne da bi se zgodil zavarovalni primer (smrt ali doživetje). Tožeča stranka pa zahteva razširitev pogojev za predčasno plačilo odkupne vrednosti police, pri čemer za to niti ne navede življenjskega primera. S tem pa se zavzema za izvotlitev in prekoračitev okvirov iz določbe 954. člena ZOR, ki je omogočala plačilo odkupne vrednosti police, vendar le pod pogoji, določenimi v naprej v zavarovalni pogodbi. Revizijsko sodišče dopušča tudi druge življenjske primere, ko bi zavarovalnica v Splošnih pogojih lahko določila pravico do predčasnega odkupa vrednosti zavarovalne police, vendar pa citirana zakonska določba ni omogočala oziroma ni napotovala na izčrpno navedbo vseh v poštev prihajajočih primerov.
Obveznost povzročitelja nesreče, ki ni lastnik vozila, ga je pa uporabljal z njegovim soglasjem, da zavarovalnici povrne oškodovancu izplačan znesek, se presoja glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo. Nobenega razloga ni, da bi bila oseba, ki ji lastnik prepusti vozilo, v slabšem ali boljšem položaju od njega, če bi vozil in povzročil nesrečo.
Čeprav toženka v času prometne nesreče ni bila voznik, je kršila zavarovalno pogodbo s tem, ko je dopustila uporabo svojega vozila vozniku, čeprav je vedela, da le-ta nima veljavnega vozniškega dovoljenja (2. točka tretjega odstavka 7. člena ZOZP ter drugi odstavek 1. člena splošnih pogojev in 2. točka prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev).
Ni sporno, da v zavarovalni polici ni bila izbrana nobena od širin kritja A, B in C. Vendar je obseg zavarovanja, ki je naveden v „Dodatnih opombah in klavzulah“ ožji od obsega zavarovanja, kot ga določa 2. člen Splošnih pogojev, saj obsega le nevarnost elementarne nesreče, vlomsko tatvino v skuter ter udarec v plavajoč predmet. Sodišče druge stopnje pravilno navaja, da ta specialnejša določba po pravilu iz petega odstavka 926. člena OZ derogira uporabo Splošnih pogojev, ki veljajo za vsa plovila in da zavarovanje krije le tiste nevarnosti, ki so s polico določene in ne vseh tistih, ki s polico niso izključene. Tako je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da zavarovalno kritje v sklenjeni pogodbi ne obsega rizika tatvine in je tožnikov zahtevek neutemeljen.
Revizija se dopusti glede pravilne uporabe 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku.