Ker v obravnavanem primeru vsebine splošnih in posebnih pogojev pravdni stranki nista zatrjevali, se sodišče na njih ne sme sklicevati. Vsebino konkretnih pravil, ki sta jih pogodbeni strani določili s sklenitvijo (zavarovalne) pogodbe (kot avtonomnega materialnega prava, ki izraža voljo pogodbenih strank), sodišče namreč ugotavlja po pravilih, po katerih ugotavlja (pravno pomembna) sporna dejstva.
V primeru, kot je obravnavani, ko je tožena stranka v sklepu z dne 25. 5. 2010 o obračunu bonusa za leto 2009 zapisala, da bonus prizna „zavarovalcem s statusom pravne osebe“, naslovnikov sklepa v samem sklepu pa poimensko ni navedla, je treba prakso, vzpostavljeno med pravdnima strankama, obravnavati kot sredstvo za presojo učinkov tega sklepa.
Načelo vestnosti in poštenja zahteva, da mora imeti stranka možnost zanesti se na ravnanje nasprotne stranke v okviru prakse, vzpostavljene med strankama, če to ravnanje predstavlja podlago za njeno lastno ravnanje.
Za ugotovitev višine škode, katere povrnitev se zahteva iz zavarovanja avtomobilskega kaska, je odločilna dejanska vrednost zavarovane stvari, ta pa je odvisna od zavarovalne vrednosti. Navedeno jasno izhaja iz točke a) prvega odstavka 16. člena Splošnih pogojev, kjer je določeno, da se škoda ugotavlja po dejanski vrednosti zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšani za tržno vrednost rešenih ostankov, upoštevaje stanje stvari neposredno pred zavarovalnim primerom, višina škode pa je odvisna od zavarovalne vrednosti zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšane za izgubljeno vrednost zaradi amortizacije. Način določitve zavarovalne vrednosti pa je opredeljen v 14. členu Splošnih pogojev. Slednja je odvisna od nabavne vrednosti nove zavarovane stvari na dan sklenitve ali obnove zavarovanja oziroma obračuna zavarovalne premije, nabavna vrednost nove zavarovane stvari pa je enaka prodajni ceni pri pooblaščenem zastopniku za posamezno vrsto, tip in model, povečana za dajatve in ostale stroške, brez upoštevanja popustov in drugih ugodnosti pri nakupu zavarovane stvari.
Če (ko) bo kot solidarna dolžnica zavarovalnica ta znesek tožniku plačala, bo tožnik upravičen v stečajnem postopku uveljavljati le še 1.500 EUR, saj bo solidarna obveznost prve toženke do tožnika z izpolnitvijo druge toženke do višine 7.000 EUR prenehala. Dejstvo, da je prva toženka v stečaju in je zoper njo možen le ugotovitveni zahtevek, ne vpliva na pravila porazdelitve dolga med solidarnimi dolžniki, zato mora biti dejstvo solidarne odgovornosti do višine 7.000 EUR ugotovljeno in izraženo tudi v izreku sodbe.
Valutno razmerje po pogodbi o zavarovanju na tuj račun, ki ima značilnosti pogodbe v korist tretjega, določa tudi takšno delitev rizika med zavarovancem in zavarovalcem, po kateri premoženjske posledice nastalega zavarovalnega primera ne bremenijo zavarovanca, pač pa zavarovalca. V takšnem primeru obveznosti zavarovalnice, da zavarovanca obvešča o neplačilu zavarovalne premije, ni mogoče utemeljevati s tem, da bi zavarovalnica morala upoštevati tudi njegove (očitne) interese.
Vsebino obvestila po četrtem odstavku 937. člena OZ je treba razumeti za primer, ko želi zavarovalnica po izteku roka iz tretjega odstavka 937. člena OZ razdreti pogodbo. V tem primeru mora zavarovalca opozoriti na razdrtje pogodbe in ga hkrati seznaniti z zapadlostjo premije in s (predhodnim) prenehanjem zavarovalnega kritja.
V kontekstu nejasnih splošnih pogojev zavarovanje je materialnopravno pravilna odločitev, da soteskanje v dolini A. glede na ugotovljeno stopnjo nevarnosti ni posebno (ekstremno) nevarna športna aktivnost, zaradi katere bi bile pri tem nastale nezgode izključene iz zavarovanja oziroma bi bilo (pri življenjskem zavarovanju) izplačilo zavarovalne vsote vezano na sklenitev dodatnega zavarovanja.
Iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se bager v času nesreče ni premikal oziroma se je premaknil le toliko, da je lahko funkcijsko obratoval. Da ni moglo iti za večji (relativno konstantni) premik med dvema točkama, je razvidno tudi iz ugotovitve, da je šlo za delo v tunelu z malo manevrskega prostora. To pomeni, da je šlo za funkcijsko obratovanje bagra, ki se načeloma izvaja v mirovanju, pri čemer pa ni izključen določen minimalen premik, ki je potreben za tako obratovanje. Tak premik pa ne utemeljuje izključitve kritja po 9. točki tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev.
Gluhonememu revidentu v postopku preizkusa alkoholiziranosti zaradi nesodelovanja tolmača za znakovni jezik ni bila kršena pravica do enakopravnega sodelovanja v postopku.
Določba 3. člena vsakokratnih Splošnih pogojev se nahaja v delu A Splošnih pogojev, ki velja za vse nevarnostne vire.
Izključitev po določbi 6. točke tretjega odstavka 3. člena vsakokratnih Splošnih pogojev velja za vse nevarnostne vire, tudi za miniranje, ki je urejeno v četrtem odstavku 5. člena vsakokratnih Splošnih pogojev. Glede na to ni podano zavarovalno kritje za škodo, ki je posledica dalj časa trajajočega vplivanja dejavnosti (miniranja) zavarovanca.
Škoda, do katere je prišlo zaradi nenadnega premika traktorja ob vleki balirke (kamor sodi tudi njeno odpenjanje), čeprav na površini, ki ni namenjena javnemu prometu, je škoda, ki je nastala pri običajni funkciji traktorja in je krita z obveznim zavarovanjem v prometu.
Tožnik lahko zaradi solidarne zaveze toženkinih zavarovancev od toženke zahteva plačilo seštevka zavarovalne vsote, seveda če ta ne dosega višine njegove terjatve.