Revizija se dopusti glede vprašanja pravilne uporabe materialnega prava v zvezi s III. točko 42.j člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu.

Pojem pravnega posla ni identičen dejavnosti zadruge. Dejanske ugotovitve o trajni opustitvi posesti s strani zavarovanca toženke in neuporabi za potrebe opravljanja dejavnosti, torej njegovi „goli“ lastninski pravici, napotujejo na sklep, da je sporna nepremičnina sicer nedvomno del realnega substrata zadruge, vendar pa ne služi opravljanju njene dejavnosti. Zavarovalno kritje zato ni podano.

V konkretnem primeru vprašanje obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke že v postopku pred sodiščem druge stopnje ni bilo sporno, saj tožena stranka niti ni izpodbijala sodbe prvostopenjskega sodišča, s katero je odločilo o obstoju terjatve v smislu 217. člena ZFPPIPP. To pa hkrati pomeni, da je z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko tožeča stranka izgubila pravno korist, ki jo je pridobila na podlagi uspeha s pritožbo, ko je sodišče druge stopnje dajatvenemu tožbenemu zahtevku na denarno plačilo ugodilo v celoti in ne samo pod pogoji potrjene prisilne poravnave. S tem pa je prenehala tudi pravna korist tožene stranke, ki jo je zasledovala ob vložitvi revizije, saj se v posledici začetka stečajnega postopka tudi v primeru ugoditvi reviziji in potrditve sodbe sodišča prve stopnje njen pravni položaj ne bi v ničemer izboljšal.

Pravilno je stališče tožene zavarovalnice, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo 83. člen OZ, ki določa, da je treba, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene od pogodbenih strank, nejasna določila razlagati v korist druge stranke.

Odvzem vozila s strani sozavarovane osebe po določbah zavarovalne pogodbe ni krit in je tožbeni zahtevek neutemeljen.