ZPIZ-1 člen 187, 187/2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 23, 36.
starostna pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba - tuj nosilec zavarovanja - plačevanje prispevkov
V drugem odstavku 187. člena ZPIZ-1 je določeno, da se osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije (kot v spornem primeru tožnik), šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Za zavarovanje pri toženi stranki pa je šlo, če so se prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji. Ker se prispevki v spornem obdobju niso plačevali nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji (ZPIZ), tožniku spornega obdobja (1 leta) ni mogoče upoštevati kot pokojninsko dobo, na podlagi katere bi lahko pridobil sorazmerni del starostne pokojnine v Republiki Sloveniji.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 191, 346. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače od oktobra 2008 do marca 2009 zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 36. plačni razred namesto v 34. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo ugovor zastaranja in pravilno ugotovilo, da je terjatev za vračilo razlike v plači za čas od oktobra 2008 do marca 2009 zastarala, saj je bila tožba vložena 29. 5. 2014. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije Ministrstva za zdravje z dne 16. 7. 2009. Zastaranje začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače. Za terjatve iz delovnega razmerja 202. člen ZDR-1 določa, da te terjatve zastarajo v roku 5 let. Ta rok pa je enak splošnemu zastaralnemu roku iz 346. člena OZ.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
ZIZ člen 15, 32, 53, 53/2, 53/3, 57. ZPP člen 7, 212.
ugovor dolžnika - neobrazložen ugovor - vročitev ugovora upniku v odgovor - kršitev načela kontradiktornosti - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - nepredložitev dokazov - zastavni dolg
Dolžnica bi morala, da bi zadostila zakonskim kriterijem obrazloženosti, v svojem ugovoru poleg obširnih navedb, ki jih je podala, predlagati tudi dokaze, s katerimi bi podkrepila svoje navedbe. V izvršilnem postopku se smiselno uporabljajo določbe pravdnega postopka (15. člen ZIZ). Glede dokazovanja je uveljavljeno pravilo iz pravdnega postopka, da vsaka stranka nosi tako trditveno in posledično dokazno breme za tista dejstva, na katerih utemeljuje zahtevke ali ugovore, ki so ji v korist (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
postopek poenostavljene prisilne poravnave - predlog upnika za začetek stečajnega postopka - prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom - postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - predhodni stečajni postopek - poenostavljena prisilna poravnava
Določila o prekinitvi postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni mogoče niti smiselno uporabiti za postopek poenostavljene prisilne poravnave.
V postopku poenostavljene prisilne poravnave so interesi upnikov varovani v bistveno zmanjšani meri glede na postopek redne prisilne poravnave. Zaradi sorazmernosti posega v interese upnikov je zato primerna le smiselna uporaba pravil ZFPPIPP o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, vedno pa je treba postaviti tudi upravitelja, ki nadzoruje dolžnika v času poenostavljene prisilne poravnave, ko je prekinjen predhodni stečajni postopek.
Sodišče prve stopnje bi moralo izpeljati postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka v skladu z 235. členom ZFPPIPP: upnikov predlog za začetek stečajnega postopka bi moralo vročiti dolžniku v izjavo, ta pa bi lahko nanj odgovoril tako, da bi zahteval odložitev odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka. Šele če bi sodišče prve stopnje takšni dolžnikovi zahtevi ugodilo, bi lahko izdalo sklep o prekinitvi odločanja o začetku stečajnega postopka in ob smiselni uporabi 237.a člena ZFPPIPP imenovalo upravitelja, ki bi do pravnomočne odločitve o potrditvi prisilne poravnave opravljal nadzor nad dolžnikovim poslovanjem.
vračilo preveč izplačanih stroškov - stroški prevoza na delo in z dela - stroški za prehrano med delom - pomota pri izplačilu
Zaradi pomote pri izplačilu stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov za prehrano med delom je prišlo do preplačila v znesku 122,54 EUR. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 190. člena OZ pravilno naložilo tožencu plačilo tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
V zvezi z zahtevkom za povrnitev stroškov usposabljanja v šoli za častnike je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil s pravnomočno sodbo zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika (to je toženca v obravnavanem individualnem delovnem sporu) za razveljavitev sklepov tožene stranke (to je tožeče stranke v obravnavani zadevi), s katerima je tožena stranka odločila, da je tožnik (to je toženec v obravnavani zadevi) dolžan plačati stroške vojaškega strokovnega usposabljanja - šole za častnike v višini 11.399,82 EUR. Glede na navedeno pravnomočno sodbo tako toženec dolguje tožeči stranki stroške vojaškega strokovnega usposabljanja - šole za častnike v višini 11.399,82 EUR, ker mu je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi skladno s tretjim odstavkom 92. člena ZObr.
Praviloma poslovne obveznosti (npr. lizing za avto ali potrošniški krediti) ne morejo imeti prednosti pred takso obveznostjo, vendar je kljub temu predlagateljica razumno utemeljila svoj podredni predlog, da se ji mesečni obroki zmanjšajo, ročnost pa podaljša na 24 mesecev.
ZDR člen 7, 7/1, 11, 11/1, 38, 38/1, 185. OZ člen 247, 247/1, 252, 253.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula - kršitev - plačilo pogodbene kazni - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno omogočena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja je omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR). Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba zahtevek zavrniti tudi, v kolikor bi se stranki z dogovorom o pogodbeni kazni morebiti dogovorili za pavšalno odškodnino skladno s 185. členom ZDR, saj niso podani vsi elementi za odškodninsko odgovornost toženca. V predmetni zadevi se stranki nista dogovorili za pavšalno odškodnino, temveč za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule. To pomeni, da tožeča stranka za uspeh s tožbenim zahtevkom ni bila dolžna dokazati oškodovanja, saj je v primeru kršitve pogodbene obveznosti z določeno pogodbeno kaznijo dolžna dokazati le, da gre za kršitev pogodbene (poslovne) obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja in da vzrok za kršitve izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Sodišče prve stopnje je tako zaradi napačnega materialnopravnega stališča zahtevek tožeče stranke zavrnilo, pri tem pa ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev za ugotovitev, ali je tožeča stranka upravičena do pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule. Glede na to je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da ni upošteval postopka izbire novih ponudnikov prevoznih storitev in je sam, brez zahtevane potrditve nadrejenih, izbral nekonkurenčnega prevoznika; da je določeni družbi
s potrjevanjem naročilnic omogočil, da je izdala več faktur za en tovorni list; da je izdajal oz. potrjeval naročilnice za opravljanje prevozov v neobičajno velikem številu in z občutno previsokimi cenami ter da je izdajal naročilnice tudi za prevoze z zmanjšanim obsegom tovora, ki so bile obračunane kot prevoz s polnim tovorom.
Takšno ravnanje tožnika naj bi predstavljalo hujšo kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi bila storjena najmanj iz hude malomarnosti, njegovo ravnanje pa naj bi imelo tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 oz. kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. členu KZ-1. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik z očitanimi ravnanji želel sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist. Ker to predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja goljufije in tudi zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan. Prav tako tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik pri
delu naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil delovne obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
OZ člen 57, 57/1, 57/4, 421, 421/1. ZIZ člen 24, 73, 73/2.
pogodba o odstopu terjatve - sklenitev pogodbe - podpis listine - ugovor tretjega - odlog izvršbe
Pritožnik sicer v pritožbi zatrjuje, da bi naj vsaka stranka podpisala svoj izvod pogodbe, vendar pa si ob tem napačno razlaga določila 57. člen OZ. Temeljno pravilo glede zagotovitve pisnosti nekega pravnega posla, kadar je ta predpisana, je, da jo morajo podpisati vse stranke, ki se z njo zavezujejo (prvi odstavek 57. člena OZ). Vendar pa je zahtevi po pisnosti pogodbe zadoščeno tudi, če vsaka stranka podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi stranki (četrti odstavek 57. člena OZ). Iz tega sledi, da bi moral pritožnik v dokaz svojim navedbam, da je bila pogodba med njim in upnikom sklenjena, sodišču prve stopnje predložiti izvod pogodbe, podpisan s strani upnika kot odstopnika terjatve in ne tistega izvoda pogodbe, ki ga je podpisal sam. Zgolj dejstvo, da je pritožnik podpisal pogodbo v svojem imenu namreč ne dokazuje, da jo je podpisal tudi upnik, kot tudi ne dokazuje, da je bila pogodba med pogodbenima strankama sklenjena. Pogodba pa se na podlagi prvega odstavka 57. člena OZ šteje za sklenjeno takrat, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki. Na pritožniku je dokazno breme, da dokaže, da je bila pogodba sklenjena.
V izreku izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zadržalo odločanje o pritožbi v tistem delu, v katerem se pritožba nanaša na odločanje o stroških stečajnega dolžnika v pravdnem postopku, v drugem odstavku pa preostanek pritožbe zavrnilo. Za tako odločitev ni bilo pristojno, zato je prekršilo določbo 128. člena ZFPPIPP.
Stroški pravdnega postopka, začetega pred začetkom tega insolvenčnega postopka (dolžnik je tožeča stranka), ki so sedaj zajeti v spremenjenem predračunu stroškov stečajnega postopka, do sedaj še niso bili zajeti v predračunu stroškov stečajnega postopka. Že zato jih je bilo potrebno sedaj zajeti v spremembo predračuna stroškov. Dejstvo je, da pravdni postopek, v katerem stečajni dolžnik nastopa kot tožeča stranka, obstoji, da ne gre za postopek iz oddelka 5.6 ZFPPIPP, posledično v njem nastajajo tudi stroški, ki jih je upravitelj natančno razdelal v predlogu spremembe predračuna stroškov stečajnega postopka.
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
ZPIZ-1 člen 36, 39, 406, 409. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 21.
starostna pokojnina - odmera - pokojninska doba - seštevanje dob - sporazum z Bosno in Hercegovino
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino v 21. členu določa, da v primeru, če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. Seštevanje zavarovalnih dob po sporazumu pride v poštev le, če zavarovanec brez seštevanja dob ne izpolnjuje pogojev za dajatev. Tožnik je na dan uveljavitve pravice do starostne pokojnine izpolnjeval pogoje za samostojno starostno pokojnino po slovenskih predpisih (ZPIZ-1), zato mu je bila starostna pokojnina odmerjena zgolj z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe, pri tem pa se je kot slovenska zavarovalna doba štela tudi prevzeta hrvaška zavarovalna doba, saj ta ni presegala 12 mesecev. Ker pogoj za seštevanje dob po sporazumu ni izpolnjen, toženec pri odmeri starostne pokojnine tožniku pravilno ni upošteval pokojninske dobe, dopolnjene v Bosni in Hercegovini.
sklep o dedovanju – sklep o razveljavitvi sklepa o dedovanju – soglasje k preklicu sklepa o dedovanju – preklic soglasja – odločitev o glavni stvari – dopustnost pritožbe
Sklep sodišča prve stopnje o spremembi ali razveljavitvi sklepa o dedovanju ni sklep procesnega vodstva in je zoper njega dovoljena pritožba.
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 16, 16/1, 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca (112. člen ZDR) prenehalo 3. 8. 2012. Zahtevo na jamstveni sklad je tožnik vložil 19. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka tožnikovo zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgla kot prepozno. Tožnik pa tudi v primeru, da bi bila njegova zahteva pravočasna, ne bi mogel pridobiti pravic po ZJSRS, ker mu je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti delodajalca. Prvi odstavek 16. člena ZJSRS namreč določa, da ima pravice po tem zakonu (le) delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca.
Ker tožnik ni dokazal obstoj ustno sklenjene posojilne pogodbe, pogodba pa ni bila sklenjena v pisni obliki, ni uspel dokazati nastanka posojilnega razmerja.
ZST tarifna številka 1, 3. ZST-1 člen 39. ZST-1A člen 42, 42/1. ZST-1B člen 26, 26/1.
odmera sodne takse - plačilni nalog - prehodne določbe ZST-1 - splošno pravilo o postopkih, ki že potekajo
Predmetni postopek je začel teči pred uveljavitvijo ZST-1 (1. 10. 2008), z vložitvijo tožbe dne 11. 2. 2005. Zato se za plačilo takse za pritožbo (z dne 28. 4. 2015) in za njeno izterjavo uporablja ZST.
dajatvena tožba - pravni interes - res iudicata - pravno nasledstvo - prehod obveznosti - izvršilni naslov
Če je kvalificirana listina, ki izkazuje nasledstvo, izdana pred izvršilnim naslovom, lahko služi zgolj kot dokaz v drugem postopku, v katerem sodišče meritorno odloča o prehodu obveznosti.
Delodajalec ima možnost oceno, ki jo je dal javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi v sodnem postopku in mu ni mogoče naložiti, naj javnega uslužbenca ponovno oceni zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnil dane ocene glede na kriterije iz prvega odstavka 17. člena ZSPJS.
Tožena stranka je pri določitvi ocene tožnikovega dela za leto 2011 v celoti upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe in je tožnika za leto 2011 ustrezno ocenila z oceno zelo dobro. Tožnik je svoje delo opravljal zelo kvalitetno in je dosegal delovne rezultate, ki so bili nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja. Ni pa dosegel rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, saj odličnost pomeni nadpovprečne, izstopajoče, vrhunske rezultate, teh pa v dokaznem postopku ni uspel dokazati. Zato je ocena delovne uspešnosti tožnika za leto 2011 pravilna in zakonita.
Priča A.D. pri tem dogovarjanju ni bila prisotna, zato bi bilo mogoče njene izjave, na katere se pritožba sicer kot ključne sklicuje, upoštevati zgolj kot indice pri izdelavi celovite dokazne ocene. Z njimi lahko pravdna stranka omaje trditve nasprotne stranke le takrat, kadar le-te niso podprte s trdnimi, življenjsko logičnimi dokazi.