Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v opisanih okoliščinah (zaradi hitrega, eksplozivnega teka v popolni temi, pri čemer zaradi zasledovanja storilca kaznivega dejanja pozornosti ni mogel usmeriti v podlago) delo tožnika-policista nevarno.

Morebitne subjektivne okoliščine na strani posamezne sodnice so lahko kvečjemu razlog za njeno izločitev in ne krhajo objektivne nepristranskosti celotnega sodišča.

Izvršilno sodišče je v primeru, ko odloča o izvršbi, ki je predlagana na podlagi izvršilnega naslova, na ta izvršilni naslov vezano (načelo formalne legalitete). To pomeni, da izvršilnega varstva na njegovi podlagi ne more odreči, niti ne more ponovno presojati njegove materialnopravne pravilnosti in zakonitosti. V konkretnem primeru izvršilni naslov dolžniku nalaga izselitev iz celotne nepremičnine. Če se dolžnik s takšnim naslovom ni strinjal, bi ga moral izpodbijati s pritožbo zoper sklep, s katerim mu je bila izselitev naložena. Ne more pa (materialnopravni) pravilnosti izvršilnega naslova ugovarjati v postopku, v katerem se odloča o njegovi izvršitvi.

V primeru, ko med solastniki ni dosežen dogovor o načinu uporabe nepremičnine, je za njeno oddajo v uporabo tretji osebi, potrebno soglasje vseh solastnikov. Zato je vsak od solastnikov upravičen zahtevati prenehanje take uporabe, tretji pa se zoper takšno zahtevo ne more uspešno braniti s sklicevanjem na soglasje drugega solastnika. Zgolj soglasje nekaterih solastnikov glede na navedeno ne pomeni razloga za preprečitev izvršbe, s tem pa tudi ne razloga, iz katerega bi bilo sklep o izvršbi (izdan na podlagi izvršilnega naslova) mogoče izpodbiti.

Odločba pojasnjuje:

- lastninjenje poslovnih prostorov v t.i. sodnih stavbah,

- kriterije za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVetL in ZVetL-1, s poudarkom, da morata oba predpisa ob pravilni uporabi kriterijev, privesti do enega rezultata.