spor o pristojnosti - koneksnost s stečajnim postopkom - novejša sodna praksa - spori, ki so posledica stečajnega postopka - stroški upravljanja - vzročna zveza
Odločilno merilo koneksnosti v starejši sodni praksi, je bilo, ali odločitev v sporu lahko učinkuje na stečajno maso. Če bi odločitev sodišča lahko kakorkoli vplivala na spremembo obsega stečajne mase je veljalo, da gre za spor v zvezi s stečajnim postopkom. Novejša sodna praksa pojem povezanosti s stečajnim postopkom razlaga ožje, in sicer tako, da šteje, da mora biti izpolnjen pogoj vzročne zveze med uveljavljano terjatvijo in stečajnim postopkom.
Spor med pravdnima strankama za plačilo stroškov energentov in upravljanja za stanovanje, ki je predmet stečajne mase, je nastal zunaj stečajnega postopka in ni v vzročni zvezi s stečajnim postopkom. Ne glede na to, da odločitev v sporu učinkuje oziroma bo učinkovala, če bo tožeča stranka v sporu uspela na obseg stečajne mase, spor ni neposredna posledica stečaja oziroma ni v vzročni zvezi s stečajnim postopkom.
sodna določitev meje - postopek za ureditev meje - stroški nepravdnega postopka - uvedba postopka v interesu vseh udeležencev - katastrska meja - nasprotni udeleženci
Za postopek ureditve meje velja specialno pravilo, da skupne stroške postopka trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja.
OZ člen 9, 94, 95, 95/1, 1050, 1050/1. ZVKSES člen 17. ZPP člen 213, 213/1.
predpogodba - razdrtje predpogodbe - pogodba o poravnavi - pogodbena kazen - grožnja - zahtevek za razveljavitev pogodbe - načelo pacta sunt servanda - opredelitev do relevantnih navedb stranke - pisna oblika - skrbnost dokazne ocene
Grožnja, ki jo lahko pritožbeno sodišče razbere iz navedb tožene stranke, je napaka volje, zaradi katere je pogodba izpodbojna (94. člen OZ). Pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi (prvi odstavek 95. člena OZ). Jezikovna razlaga navedene norme ne pušča dvoma: gre za tožbeno oblikovalno pravico. Stranka lahko razveljavitev pogodbe od sodišča zahteva (s tožbo), ne more pa je doseči sama (z ugovorom ali drugo izjavo). Ker tožena stranka v tem postopku ni zahtevala razveljavitve dogovorov (z nasprotno tožbo) in med postopkom pred sodiščem prve stopnje in niti v pritožbi ni trdila, da bi razveljavitev ustnega dogovora za plačilo 12.000,00 EUR in Dogovora o razdrtju predpogodbe sodno zahtevala (in dosegla), sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo teh trditev. Le z ugovorom, kot je bilo pojasnjeno, namreč ni mogoče doseči razveljavitve pogodbe. Dokler pogodba velja (ni razveljavljena ali razdrta), pa jo je treba spoštovati in izpolniti (pacta sunt servanda, 9. člena OZ).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00054874
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 86, 86/4.
vikend zapor - zavrnitev predloga - specialni povratnik - delo v splošno korist - izmikanje vročitvi sodnih pisanj - osebnostna urejenost obsojenca - razlogi o odločilnih dejstvih
Ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami v smeri, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer obsojenkin zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP. Izpodbijani sklep ima namreč tehtne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, kar v pritožbi še posebej izpostavlja obsojenkin zagovornik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056265
OZ člen 50, 50/2, 86, 118. ZPP člen 8, 212.
zahtevek za ugotavljanje ničnosti pogodbe - prodajna pogodba - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - prikrita pogodba - pogodba o dosmrtnem preživljanju - pogodba o preužitku - pogodbena volja strank - vsebina pogodbe - kupnina - vrednost prejete pomoči - dogovorjena kupnina - pogodbeno določilo - medsebojne pravice in obveznosti - načelo enakovrednosti dajatev - očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev - razlogi za izpodbojnost - trditveno in dokazno breme stranke - dokazna ocena
Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Pogodbeni stranki z navidezno pogodbo pogosto poskušata prikriti kakšno drugo pogodbo in se na ta način izogniti določenim pravnim posledicam. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek njegovega zahtevka, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica nosila materialno dokazno breme glede trditve, da je bila pravno poslovna volja pogodbenih strank glede prodajne pogodbe zaigrana, saj sta dejansko želeli doseči pravne učinke pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma pogodbe o preužitku.
Prodajna pogodba nima značilnosti navidezne pogodbe, saj sta pravdni stranki želeli doseči pravne učinke prodajne pogodbe (želeli sta, da sklenjena prodajna pogodba zanju velja).
Pravdni stranki sta v okviru pogodbene svobode določili prodajno ceno za nepremičnino (200.000 EUR), da sta preteklo pomoč in skrb, ki se je dokazano izvajala, soglasno denarno ovrednotili v višini 176.000 EUR, in da sta soglašali z enakovrednostjo protidajatev. Tožnica je vplivala na vsebino prodajne pogodbe, pogodbo z dogovorjeno vsebino je podpisala in nato svoj podpis overila pri notarju. Sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati dejanske vrednosti pretekle pomoči, prav tako se mu ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali so medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank enakovredne. Četudi je bila pretekla pomoč vredna manj od kupnine (oziroma manj kot 176.000 EUR), kar bi kazalo na navideznost prodajne pogodbe glede kupnine, to ne pomeni, da posel kot celota ne velja, oziroma da ni bilo soglasja volj pogodbenih strank glede obveznosti tožnice, da na toženca prenese lastninsko pravico na nepremičnini. Velja poudariti, da je očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev razlog za izpodbijanje pogodbe, pri čemer sme oškodovana stranka zahtevati razveljavitev pogodbe v roku enega leta od sklenitve pogodbe, če za pravo vrednost tedaj ni vedela in ni bila dolžna vedeti (prvi in drugi odstavek 118. člena OZ). Dogovorjena kupnina (odmena za prenos lastninske pravice) je lahko nižja ali višja od dejanske vrednosti nepremičnine, zato tožnica navideznosti prodajne pogodbe ne more utemeljiti z navedbami o neekvivalenci med pogodbenimi obveznostmi.
direktor zavoda - imenovanje - razpis - nepopolna prijava
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da naknadna predložitev nekaterih dokazil (potrdila o državljanstvu in potrdila, da ni v kazenskem postopku in da zoper njega ni bila izrečena kazenska sankcija) s strani A. A. ne predstavlja kršitve postopka razpisa. Podlago za dopolnitev nepopolne vloge namreč dajejo določbe 67. in 68. člena ZUP, ki se smiselno uporabljajo v postopku izbire in imenovanja direktorja javnega zavoda. Neutemeljena je tožnikova pritožbena navedba, da je razpis določal, da se bodo obravnavale le popolne vloge. Razpis tega ni določal. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je razpis določal, da bodo iz nadaljnje obravnave izločene (le) prepozno prispele prijave in prijave, iz katerih bo razvidno, da kandidat ne izpolnjuje razpisnih pogojev. Vsebina razpisa torej ni bila ovira za dopolnjevanje prijave.
odločitev o pravdnih stroških - umik tožbe - soglasje - načelo ustnosti in neposrednosti - potrebnost naroka - opredeljena priglasitev stroškov - določna zahteva za povrnitev stroškov
V skladu z določilom 188. člena ZPP tožeča stranka tožbo lahko umakne brez privolitve tožene stranke, predno se ta z vložitvijo odgovora na tožbo spusti v obravnavanje glavne stvari. Tožeča stranka je tožbo umaknila potem, ko je tožena stranka že odgovorila na tožbo, zato bi potrebovala soglasje tožene stranke, ki pa se z umikom tožbe ni strinjala, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe. Na podlagi določila 2. člena ZPP je bilo sodišče dolžno odločiti o postavljenem tožbenem zahtevku, in sicer na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (4. člen ZPP). Sodišče je pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo izvedlo skladno s 4. členom ZPP. Pritožbena navedba, da je bil narok za glavno obravnavo nepotreben, zato ni utemeljena.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00054706
KZ-1 člen 70a, 70a/5. ZKP člen 496, 496/2.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zavodu - trajanje varnostnega ukrepa
Po petem odstavku 70.a člena KZ-1 se izvrševanje ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in je bil obsojen na zapor, ustavi, ko je v zdravstvenem zavodu prestal čas, za katerega mu je bila izrečena kazen, če je ta čas krajši od izrečene kazni, pa lahko sodišče odredi, da mora obsojenec prestati ostanek kazni, ali da naj bo izpuščen na pogojni odpust, pri odločanju o pogojnem odpustu pa upošteva zlasti uspeh zdravljenja, zdravstveno stanje obsojenca, čas ki ga je prestal v zdravstvenem zavodu, in ostanek kazni, ki je ni prestal. Glede na okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, zdravstveno stanje obsojenke, kot je razvidno iz mnenj izvedenca psihiatra, ki jih je podal pred izrekom sodbe in v obravnavanem postopku, iz katerega izhaja tudi, da njeno zdravstveno stanje ne dopušča prestajanja zaporne kazni, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani pogoji, da bi po petem odstavku 70.a člena KZ-1 odredilo, da mora obsojenka prestati ostanek kazni v zaporu ali da naj bo izpuščena na pogojni odpust, in da tudi nima podlage, da bi v tem postopku odredilo njeno namestitev v SVZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00060134
KZ-1 člen 49, 49/2, 51, 51/2, 51/2-2, 73, 308, 308/3.. ZKP člen 95, 95/1, 95/4.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odvzem predmetov - varnostni ukrep odvzema predmetov - odmera kazni - denarna kazen - olajševalne okoliščine - stroški kazenskega postopka - oprostitev plačila stroškov
Sodišče prve stopnje je v 9. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, da odvzem mobilnega telefona obtožencu ni utemeljen, med drugim tudi zato, ker iz izvedenih dokazov (in tudi iz predloženih dokazov) ne izhaja, da bi obtoženec za izvršitev dejanja uporabljal telefon in da bi šlo ravno za zasežen telefon, ki niti ni bil predložen sodišču.
Sklicevanje pritožnika, da obtoženec za storitev kaznivega dejanja ni prejel nikakršnega plačila, niti mu takšno plačilo ni bilo obljubljeno, ni utemeljeno, saj je obtoženec krivdo za obravnavano kaznivo dejanje priznal.
Oprostitev plačila teh stroškov je izjema, ki jo mora izkazati obtoženec (obramba). Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, da se obtoženec "trenutno nahaja v priporu, kar posledično pomeni, da ne more delati in si pridobivati prihodkov za življenje" ni taka, da bi utemeljevala oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka.
Po določilu petega odstavka 38. člena ZIZ je dolžnik dolžan upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju.
Tožnik ne izpodbija odločitve ali dejanja državnega organa ali nosilca javnih pooblastil, da bi šlo za socialni spor po 58. členu ZDSS-1, ampak zahteva plačilo prispevkov v posledici nepriznavanja vključitve v poklicno zavarovanje s strani delodajalca. Zato gre prvenstveno za spor delavca zoper delodajalca, četudi predmet spora ni tipično delovnopravne narave (kot bi bil npr. v primeru vtoževanja plač), saj so pravice, povezane s poklicnim zavarovanjem, socialne.
tožba na ugotovitev lastninske pravice - postavitev podrednega zahtevka - privilegirana sprememba tožbe - smotrnost spremembe tožbe
Stališče v izpodbijani odločbi, da sprememba tožbe ne bi bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama, ni obrazloženo, povzet tek postopka pa utemeljuje nasproten sklep. Ker podredni zahtevek izvira iz istega (zatrjevanega) dogajanja med pravdnima strankama in ker je za odločitev o podrednem zahtevku mogoče uporabiti že izvedene dokaze, bo sporno razmerje med strankama z dovolitvijo spremembe tožbe razrešeno hitreje in z manj stroški, kot če bo morala tožnica vložiti novo tožbo. Za pravilnost te ocene ni pomembno, ali je spremenjeni del tožbe sklepčen in ali je tožbeni zahtevek zastaran. Predpostavka smotrnosti je po navedenem podana.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti - naročniška pogodba za uporabo gsm omrežja - pogodba za opravljanje telekomunikacijskih storitev - dostop do omrežja - ugovor zastaranja - zastaralni rok - čas, ki je potreben za zastaranje - naročnina - občasne terjatve - zastaranje občasnih denarnih terjatev - enoletni zastaralni rok - kršitev pogodbe - splošni petletni zastaralni rok - osebni stečaj dolžnika - posledice uvedbe stečajnega postopka - terjatve upnikov, za katere učinkuje začetek stečajnega postopka
Prvi odstavek 355. člena OZ med drugim določa, da v enem letu zastarajo terjatve pošte, telegrafa in telefona za uporabo telefonov in poštnih predalov, kot tudi druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.
Določbe 355. člena OZ zelo očitno govorijo o občasnih (ponavljajočih se) terjatvah, ki se plačujejo v določenih obdobjih (največ na tri mesece). Izmed vtoževanih terjatev je le postavka „naročnina Mobilni paket B.“ občasna terjatev po 3. točki prvega odstavka 355. člena OZ, saj gre za storitev, ki se plačuje mesečno. Tako je do vložitve predloga za izvršbo dne 8. 1. 2021 že zastarala. Vse ostale terjatve (vzdrževanje priključka v začasnem izklopu, strošek opominjanja, izguba posebne ugodnosti preklica paketa in izvedba trajnega izklopa) pa so enkratne storitve, ki so posledica toženčeve kršitve pogodbe. Enoletni zastaralni rok predstavlja izjemo od splošnega, petletnega zastaralnega roka po 346. členu OZ, izjeme pa je treba razlagati zožujoče. Enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge terjatve, čeprav izvirajo iz iste pogodbe. Zato za vse preostale vtoževane terjatve velja splošni, petletni zastaralni rok (346. člen OZ), ki do vložitve predloga za izvršbo še ni potekel.
Tožnica z obravnavanim tožbenim zahtevkom zahteva le vrnitev zneska, ki presega pravnomočno dosojeni znesek in ne sanacije pravnomočne sodbe. Posledično je napačna tudi ugotovitev, da za vtoževani znesek v tem sporu obstaja pravna podlaga v pravnomočno končanem sporu in zato ni izpolnjen pogoj iz 190. člena OZ. Ker tožnica v tem sporu vtožuje vrnitev zneska, ki presega pravnomočno dosojeni znesek, za plačilo presežka ni pravne podlage v pravnomočni odločitvi. Zaradi tega so napačni zaključki, da bi morala tožnica, ki je bila v pravnomočno končanem sporu toženka, nestrinjanje z morebitnim neskladjem v odločitvi uveljavljati vsaj v pritožbi in ne teh napak odpravljati z vložitvijo nove tožbe.
ZDR-1 člen 125, 125/4, 144, 144/1, 144/3, 162, 162/3.
terjatve iz delovnega razmerja - plačilo za nadurno delo - odreditev nadurnega dela - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - bolniški stalež - sprememba sodbe
Delavec je upravičen do plačila za ure, ki presegajo polni delovni čas, tudi če niso bile izrecno odrejene kot nadurno delo, če jih je dejansko opravil in je delodajalec vedel zanje, pri čemer je upravičen do plačila skupaj z dodatkom tako za ure znotraj omejitev nadurnega dela kot ure, ki te omejitve presegajo. Če delodajalec omejitev, določenih v tretjem odstavku 144. člena ZDR-1, ne upošteva, to ne pomeni, da delavec do plačila ni upravičen. Za prekoračitev zakonsko dovoljenih nadur delavec ni odgovoren in ga za kršitev, ki jo z odrejanjem in dopuščanjem dela stori delodajalec, ne morejo zajeti škodljive posledice. Podobno velja glede razloga oziroma primerov, v katerih se nadurno delo lahko odredi (prvi odstavek 144. člena ZDR-1). Tudi če delodajalec za odrejanje oziroma dopuščanje nadurnega dela nima zakonsko določenega razloga, to ne pomeni, da delavec za ure preko polnega delovnega časa, ko je opravljal delo z vedenjem delodajalca, ni upravičen do plačila.
ZPP člen 452, 458, 458/1, 495. Pravilnik o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka (2004) člen 2.
gospodarski spor majhne vrednosti - prispevek v rezervni sklad - višina prispevka v rezervni sklad - merila za določitev višine - trditveno breme stranke - nesklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - postopek v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nedovoljen pritožbeni razlog
Glede opustitve dolžnosti materialnega procesnega vodstva višje sodišče pojasnjuje, da to predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbi ni mogoče slediti niti v tem, da ji je bilo preprečeno izjaviti se o navedbah tožene stranke. V sporu majhne vrednosti lahko stranki poleg tožbe in odgovora na tožbo, vložita še vsaka eno pripravljalno vlogo (452. člen ZPP).
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 27.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obrazložitev odpovedi - diskriminacija - kriterij delovne uspešnosti - izbira presežnega delavca
Tožnica neutemeljeno ponavlja svoje navedbe iz dosedanjega postopka, da se delo, ki ga je opravljala, (v določenem obsegu) še opravlja. To ne pomeni, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, da poslovni razlog ni podan. Toženka sama v odpovedi (in sodnem postopku) razloga za odpoved ni utemeljila na način, da bi potreba po delu (v celoti) prenehala, ampak da se je spremenila. Prav takšna sprememba (reorganizacija), zaradi katere potreba po opravljanju določenega (konkretno tožničinega) dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi preneha, je organizacijski razlog (sodbi VS RS VIII Ips 209/2007, VIII Ips 268/2017).
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dedičev na pravdo - spor o obsegu zapuščine - spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža
Ker pritožba ne navaja, da niso izpolnjeni pogoji iz 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD, na podlagi katere je sodišče prekinilo zapuščinski postopek niti obrazloženo ne nasprotuje sklepu o napotitvi na pravdni postopek, v smislu določila prvega odstavka 213. člena ZD, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus v okviru tistih absolutno bistvenih kršitev postopka na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.
Razen navedenega je sodišče prve stopnje prezrlo, da je oškodovanec ves čas kazenskega postopka, pa tudi na kraju samem, policistom takoj povedal, da ga je pretepel X, in sicer zato, ker je C. C. prosil za cigareto. Navedenemu sodišče prve stopnje ne daje ustreznega poudarka, oziroma teh okoliščin v napadeni sodbi ne oceni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00074794
KZ-1 člen 173, 173/3. ZKP člen 265, 265/1.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič - dokazna ocena - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da obramba ni navedla nobenih konkretnih in pravno relevantnih dejstev, ki bi predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke utemeljevala. Tudi sicer iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi bile tekom predmetnega kazenskega postopka podane kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale sum v obtoženčevo neprištevnost ali bistveno zmanjšano prištevnost. Zgolj sklicevanje na utemeljenost suma, da je obtoženec zoper lastno hčerko storil očitano mu kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, ki je trajalo daljše časovno obdobje, samo po sebi ne kaže na sum v obstoj katerega od zgoraj naštetih duševnih stanj, ki bi terjala postavitev izvedenca psihiatrične stroke.
Glede na pazljivost obtoženca, da ga pri spolnih dejanjih z mladoletno hčerko kdorkoli ne zasači ter upoštevajoč grožnje, ki jih je izrekel hčerki, če bo komu povedala o tem, ne more biti dvoma o obtoženčevem ustreznem razumevanju tako sprejemljivih načinov poučevanja otrok o spolnosti, kakor tudi prepovedanosti svojih ravnanj zoper mladoletno hčerko.
Zaključki, da je do spolnega odnosa prišlo, so utemeljeno oprti predvsem na natančno in prepričljivo izpovedbo oškodovanke, katero je sodišče prve stopnje glede na ujemanje njene izpovedbe z ostalimi dokazi, upravičeno ocenilo za verodostojno.
Glede na spolno neizkušenost oškodovanke, pritožnica dvomi, da bi s pojmi, ki jih le teoretično pozna (nožnica, vagina, spolni odnos, posilstvo ipd.), lahko opisala dogodke izpred petih let, še posebej, ker je navedla, se ji je dne 23. 4. 2016 zgodilo posilstvo in da se ji je to ponavljalo naslednjih pet let. Navedenemu pritožbeno sodišče ni sledilo, temveč pritrjuje okrožni državni tožilki, ki je v odgovoru na pritožbo izpostavila, da je oškodovanka dejanja s strani očeta vedno opisovala enako, očitki v obtožbi pa slonijo na njenih vsebinskih opisih, ne pa na poimenovanju samih dejanj.