V konkretnem primeru se je kapital P. p.o. olastninil po ZLPP in ne po ZZad. Zato presoja, ali bi denacionalizacijska upravičenka morala svoj zahtevek za denacionalizacijo v naravi zavarovati s predlogom za začasno odredbo po 74. in 81. členu ZZad za odločitev o revizijah ni pomembna. Revizijsko sodišče kljub temu dodaja, da za podjetja, ki so se lastninsko preoblikovala po ZZad, zavarovanje pravic nekdanjih lastnikov ni bilo predvideno.
Začasna odredba po ZLPP preprečuje, da bi zaradi vključitve nacionaliziranega premoženja v proces lastninskega preoblikovanja podjetja prišlo do ovire za denacionalizacijo tega premoženja v naravi; med obema oblikama lastninjenja zakon daje prednost denacionalizaciji v naravi, mehanizem za dosego te pa je v rokah denacionalizacijskega upravičenca: vložiti mora predlog za začasno odredbo. Le v drugih primerih razpolaganja s predmetom denacionalizacije (ko ni opisane konkurence načinov lastninjenja) zadostno varstvo pred ovirami za vrnitev v naravi nudijo določbe 88. člena ZDen.
Vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev te pravice in da se je ta lahko prenašala tudi izvenknjižno. Stališče sodišča druge stopnje, da bi lahko tožniki z zahtevkom za ugotovitev pridobitve lastninske pravice na podlagi ZLNDL uspeli le v primeru, če bi predložili pisno odločbo ali pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom za prenos pravice uporabe, je tako materialnopravno zmotno. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 249/2005 zavzelo stališče, da je lahko zahtevek za ugotovitev pridobitve lastninske pravice na podlagi ZLNDL utemeljen tudi, če tožeča stranka izkaže prenos pravice uporabe z ustno pogodbo, če je bila ta realizirana.
Res je, da je pri dvojnih prodajah (za kar gre tudi v obravnavanem primeru), zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo, pri vseh zahtevkih zoper pridobitelja lastninske pravice praviloma treba izkazati njegovo slabovernost. Drugače pa je v primeru, ko se izkaže, da je šlo za razpolaganje s predmetom, ki sploh ni v samostojnem pravnem prometu. Pravica na zemljišču in pravica na skupnih delih stavb sta se že po predpisih, ki so veljali v času sklepanja kupnih pogodb za stanovanja v naselju BS3, lahko prenašali (le) skupaj s pravico na stavbi oziroma njenem posameznem delu (drugi odstavek 7. člena Zakona o pravicah na delih stavb, 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami in kasneje 12. člen ZTLR). Iz predpisov, ki so urejali stanovanjska razmerja in iz zemljiškoknjižnih predpisov je izhajalo načelo akcesornosti - glavno stvar predstavlja stanovanje kot del stavbe, akcesorij pa je pravica uporabe zemljišča oziroma solastninska pravica na funkcionalnem zemljišču in ustrezna pravica na skupnih delih. Tudi potem, ko je prišlo do lastninjenja, stanovanja kot posebnega dela stavbe nikoli ni bilo mogoče prodati brez ustreznih upravičenj na skupnih prostorih, delih, napravah in zemljišču (112. člen SPZ). Razpolaganje s predmetom, ki ni v samostojnem pravnem prometu, ni dopustno, pogodba s takšnim predmetom pa je nična (47. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).