Ker je tožeča stranka lastninsko pravico na kmetijskih zemljiščih pridobila na podlagi 14. člena ZSKZ ex lege, je pravno nerelevanten tudi rok za vložitev izbrisne tožbe iz 123. člena ZZK, saj je izbrisna tožba namenjena saniranju materialnopravno napačnih vknjižb, ki imajo izvor v derivativnem pridobitnem načinu lastninske pravice, v konkretnem primeru pa je bila lastninska pravica pridobljena na podlagi zakona.
Dejstvo, da se je tožničina pravica uporabe (oziroma njene pravne prednice) na spornem poslovnem prostoru ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico (3. člen ZLNDL), še ne pomeni, da je tožnica takrat postala tudi lastnica solastniškega deleža nepremičnine. Ugotovitev, da je tožnica lastnica spornega poslovnega prostora s pripadajočim delom zemljišča, ni enako kot ugotovitev, da je tožnica solastnica celotne nepremičnine (del katere je sporni poslovni prostor) v idealnem deležu, glede na razmerje spornega poslovnega prostora in izmere celotnega objekta.
Zaradi svoje dvojne narave so lovske družine res lahko na nepremičninah pridobivale tudi lastninsko pravico, vendar je (bilo) vprašanje dejanske pridobitve lastninske pravice na nepremičnini odvisno tudi od tega, kakšno obliko lastnine je takratna pravna ureditev dopuščala glede na vrsto nepremičnine.
Kmetijska zemljišča so lovske družine lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije, zato je na pridobljenih kmetijskih zemljiščih lovska družina pridobila družbeno lastnino.
Čeprav je bilo toženkino ravnanje protipravno, ker je kršila pravico upravičenca do nakupa delnic po že objavljeni ceni, pa je upravičenec z (v obrazložitvi sodbe) omenjenima dopisoma in s sklenitvijo pogodbe o prenosu delnic po višji ceni to sprejel in s tem izključil protipravnost toženkinega ravnanja in protipravnost škode.
Kmetijska zemljišča so lovske družine lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije, zato je na pridobljenih kmetijskih zemljiščih lovska družina pridobila družbeno lastnino.
Lovska družina je upravljala in uporabljala za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, na njih ni imela lastninske pravice in je zato ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča, ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena.
Lovske družine so imele v prejšnjem družbenoekonomskem sistemu nekoliko drugačen položaj kot druga društva, katerih osnovni namen je bil uresničevanje interesov članov društva. Lovske družine so bile namreč opredeljene kot samoupravne organizacije občanov (prvi odstavek 57. člena ZVGLD), torej družbene organizacije, ki uresničujejo tudi širše družbene interese pri gospodarjenju z družbenimi sredstvi. Meja med družbenimi organizacijami in društvi ni bila jasno določena niti v teoriji niti v praksi.
Lovske družine so kmetijska zemljišča lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije, zato je na pridobljenih kmetijskih zemljiščih lovska družina pridobila družbeno lastnino.
Zaradi svoje dvojne narave so lovske družine lahko na nepremičninah pridobivale tudi lastninsko pravico. Oblika lastnine na posameznem delu premoženja lovske družine je odvisna od tega, kakšno obliko lastnine je takratna pravna ureditev dopuščala glede na status pravne osebe in glede na vrsto premoženja.
Kmetijska zemljišča so lovske družine lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije, zato so bila kmetijska zemljišča lahko le v družbeni lastnini. Zato ni pomembno, ali je lovska družina takšno zemljišče pridobila odplačno ali neodplačno, ali je njihov singularni pravni prednik na tem zemljišču imel lastninsko pravico ali pravico uporab, in ali je bila po prenosu na kmetijskem zemljišču na lovsko družino vpisana lastninska pravica ali pravica uporabe. V vsakem primeru je po prenosu na lovsko družino kmetijsko zemljišče prešlo v družbeno lastnino, ker je ta zemljišča lovska družina lahko pridobivala le kot kmetijska organizacija. Toženka torej v času uveljavitve ZSKZ na nepremičninah ni imela lastninske pravice, saj lovske družine niso organizacije, za katere je zakon predvidel izjemo pri lastninjenju kmetijskih zemljišč.
Z amandmaji XCI - XCV
iz leta 1990
k Ustavi SRS je odpadla pravna podlaga za obstoj posebne vrste družbenih organizacij – družbenopolitičnih organizacij, s čimer je postala brezpredmetna tudi določba 75. člena Ustave SRS o sredstvih družbenopolitičnih organizacij. S tem je
prišlo tudi do ločitve sindikatov od političnih strank.
Zagotovljen je bil pluralizem ustanavljanja političnih strank in sindikatov.
Po sprejemu
Zakona o političnem združevanju iz leta 1989
je prišlo v Republiki Sloveniji do ustanavljanja
političnih organizacij kot civilnopravnih oseb
.
Med sindikatom kot družbenopolitično organizacijo in sindikatom, ki ga omenjata IX. in XCII. amandma, ni kontinuitete in ne more biti pravnega nasledstva, ker se je bistveno spremenila dejavnost in namen te organizacije. Ni dvoma, da sta vloga in pomen sindikata drugačna v sistemu delavskega samoupravljanja v gospodarstvu kot v tržnem gospodarstvu. Družbenopolitične organizacije so imele prav zaradi vezanosti na določeno družbeno ureditev specifičen položaj. Z Ustavnimi amandmaji iz leta 1989 k Ustavi SRS je bila v Sloveniji dana podlaga za industrijsko demokracijo in tržno gospodarstvo. Torej če so bili sindikati kot družbenopolitične organizacije pred
uveljavitvijo IX. in XCII. amandmaja iz let 1989-1990 k Ustavi SRS iz leta 1974 družbeno pravne osebe, jim je ta status najkasneje z navedenimi amandmaji prenehal.
Pravica uporabe nepremičnin v družbeni lasti se je lahko veljavno prenašala tudi zunajknjižno; v sistemu družbene lastnine vpis prenosa pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena in (tudi zaradi tega) zemljiškoknjižni podatki pogosto niso izkazovali resničnega nosilca te pravice. Ugotovitev imetnika pravice uporabe zato ni mogla biti omejena le na podatke zemljiške knjige, pač pa je terjala večjo skrbnost: vsaj še ugotovitev posestnika, in v primerih, ko nepremičnine ni imel v posesti v zemljiško knjigo vpisan imetnik pravice uporabe, tudi ugotovitev, ali njegova posest temelji na zunajknjižno pridobljeni pravici uporabe.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, uzakonjeno v 10. členu SPZ, je načelo stvarnega prava, ki je namenjeno varstvu knjižnih pravic, ki jih pridobi dobroverni tretji od pravnega prednika, katerega položaj je pomanjkljiv ali neveljaven. Položaja denacionalizacijskega upravičenca ne varuje v primeru, ko denacionalizacijska upravičenka ni predlagala začasne odredbe po ZLPP (domnevno) zaradi pričakovanja, da bo sporna nepremičnina vključena v proces lastninskega preoblikovanja po ZZad, ker je bila pri njej vpisana pravica uporabe v korist subjekta, ki se je lastninil po navedenem predpisu.