Razlogi pritožbenega sodišča o neustreznosti tožbenega zahtevka, ker del parcele brez neustreznega načrta parcelacije ne more biti predmet spora, so v obravnavani zadevi zmotni, saj bo predmet bodoče vknjižbe celotna že obstoječa parcela. Za vknjižbo stanovanjske hiše s stavbiščem tožnik že ima ustrezne listine na podlagi pravnoposlovne pridobitve, za vpis dvorišča oz. funkcionalnega zemljišča, kar je pridobil na podlagi samega zakona, pa potrebuje to sodbo. V taki situaciji parcelacija v smislu oddelitve dvorišča od stavbišča ni potrebna, saj se bo spremenilo le pravno razmerje, sama zemljiška parcela pa bo ostala enaka.
Ničnost v primeru ugotovljenega odškodovanja družbenega premoženja ne zadane same pogodbe o trajnih vlogah, temveč zgolj povečanje trajne vloge iz naslova (nezakonite) razdelitve dobička. Z vložitvijo dela dohodka tožnikov (v obliki trajnih vlog) v kapital toženkine pravne prednice je bila denarna terjatev spremenjena v kapitalski delež. Ta je bil v obveznosti družbe spremenjen šele na podlagi ZLPPOD, ki je poleg načina ugotavljanja obstoja in višine teh terjatev predpisal še način valorizacije od 18. 6. 1994 do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register in valorizacijo ter obrestovanja neodplačanega dela od vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register do odplačila.
Ob ugotovitvi, da pristojni občinski upravni organ nikoli ni izdal odločbe, da mora tožnik zemljišče izročiti občini in da je tožnik zemljišče ves čas užival, je pravilna odločitev, da prehodna določba 64. člena ZSZ velja tudi zanj. Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče sta že večkrat odločila, da se je prenos pravice uporabe na nepremičninah lahko odvijal tudi zunajknjižno in je zato v vsakem posameznem primeru treba preučiti kdo je resnični nosilec te pravice. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno odločili, da iz 13. in 64. člena ZSZ izhaja, da je imel tožnik ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe na spornih zemljiščih. To pa pomeni, da je pravilna odločitev, da je na podlagi prvega odstavka 2. člena ZLNDL, ki določa, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe, pridobil lastninsko pravico na zemljišču.
Stališče, da je bil tožnik imetnik kapitalskega deleža, je glede na določbe ZLPPOD pravilno.
Neutemeljeno je revidentkino dojemanje s sprejemom ZZPLP nastale ureditve kot (zunanje) okoliščine, ki je privedla do zadržanja zastaranja. Upoštevati je treba, da se je s sprejetjem navedenega zakona zasledoval namen ravno preprečitve zmanjšanja premoženja igralnic oziroma njegova obremenitev, z dnevom uveljavitve ZZPLP pa je bilo tudi izrecno prepovedano izplačevanje dividend oziroma delitev dobička (4. člen); ni pa bilo toženki z uveljavitvijo tega zakona prepovedano (onemogočeno) vlaganje tožb zoper delavce za vračilo nezakonito izplačanega dobička. Namen ZZPLP je bil v preprečitvi oškodovanja družbene lastnine, dokler se igralnice niso preoblikovale. Družba z uveljavitvijo zahtevkov do delavcev svojega premoženja ne bi zmanjšala, ampak kvečjemu povečala.
Tožnikova terjatev je zapadla 9. 2. 2000 in bi zastarala 10. 2. 2005, toženkina (v pobot ugovarjana) terjatev pa je zapadla 18. 6. 1994 in je zastarala 19. 6. 1999. Ker se po določbi 339. člena za obravnavani primer še upoštevnega ZOR lahko dolg pobota z zastarano terjatvijo le, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana, je izpodbijana pravnomočna odločitev materialnopravno pravilna
Ugoditev predlogu v obsegu, kot je razviden iz izreka odločbe.