Po presoji sodišča je sporni pogoj dvoumen, saj iz njegovega besedila ni mogoče nedvoumno razbrati, ali se poravnanost dajatev nanaša na trenutek oddaje ponudbe ali morda na presečni datum, določen s pogojem. Sodišče zato meni, da je ta pogoj mogoče razlagati tako na način, za kakršnega se zavzema toženec, kot na način, za kakršnega se zavzema tožnik. Ker je nejasni pogoj v Javno povabilo zapisal toženec, ga po presoji sodišča ni mogoče razlagati v škodo tožnika.
Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kako oziroma na kateri dejanski podlagi je komisija oziroma tožena stranka prišla do spornih ugotovitev o neupravičenosti tožeče stranke, konkretno o tem, da tožeča stranka ni izvedla v obdobju 2014-2017 vsaj treh produkcij s področja uprizoritvenih umetnosti. Predvsem pa ostaja povsem neobrazložena in nepodprta z dejstvi ključna ugotovitev, to je, da sta le dva od projektov dejansko del produkcije tožeče stranke in da sta le dva projekta takšna, ki sodita na področje uprizoritvenih umetnosti, saj ni nikjer navedeno, za katera in kakšna projekta gre in iz katerega razloga vsi ostali projekti sodijo na področje glasbe.
Obrazložitev izpodbijanega sklepa razlogov v tej smeri (glede izvajanja javne službe in s tem povezane neustreznosti vloge) sploh nima. Razlogi tožene stranke o položaju tožeče stranke oziroma o vsebini njenega programa, kot osnovnega pogoja za kandidiranje, tako ostajajo nejasni oziroma pomanjkljivi do te mere, da zakonitosti izpodbijanega sklepa, ni mogoče preizkusiti.