V konkretnem primeru je za odločitev bistveno, ali so bile predelne stene, ki jih je tožnik odstranil, nosilne ali nenosilne stene. Kolikor so bile nosilne stene, pomeni tožnikov poseg rekonstrukcijo objekta, torej poseg v njegovo konstrukcijo, za kar bi moral pred izvedbo del pridobiti gradbeno dovoljenje, pričetek del pa priglasiti. Če pa so bile stene nenosilne stene, tožnik z njihovo odstranitvijo v konstrukcijo objekta ni posegal, pač pa je izvajal le vzdrževalna dela, za kar niti gradbeno dovoljenje niti priglasitev pričetka del nista potrebna.
Varstveni režim kot vsebovan v Odloku o razglasitvi po presoji sodišča jasno in nedvoumno določa, da morajo biti vsi posegi v mestnem jedru podrejeni varstvu in po potrebi konservaciji ter restavraciji njegovih spomeniških sestavin, pri tem pa so primeroma in pomensko odprto določene spomeniške lastnosti, ki se varujejo (historična tlorisna mreža, zazidalni raster (t.j. raster po SSKJ - tlorisna mreža stavb), značilna parcelacija, višinski gabariti, historične oblike stavb, strehe, nepozidane in zelene površine).
Odstranitev kulturne dediščine in šele nato sprejemanje odločitve, kaj se naj na tem prostoru uredi, ni sprejemljivo ravnanje znotraj kulturno zavarovanega območja.
V zadevi je sporna odločitev, da je organ tožnikovo dovolilo štel kot izjavo v smislu prvega odstavka 39. člena GZ, torej kot strinjanje lastnika sosednjih zemljišč, da je nameravana gradnja manj kot 2 m od meje, skladno z OPN ter je na podlagi tega investorjema izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo zadevnega nezahtevnega objekta - garaže. Ker je bilo soglasje dano več kot štiri leta pred vloženim projektom k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, v njem ni številke dokumentacije za izdajo gradbenega dovoljenja za garažo investitorjev in datuma njene izdelave, še več, soglasje se izrecno nanaša na morebitni prizidek k stavbi, čeprav investitorja nista predlagala izdaje gradbenega dovoljenja za prizidek, pač pa gradnjo (samostojnega) nezahtevnega objekta - garažo. Po presoji sodišča tako iz navedene izjave ne izhaja, da daje soglasje za gradnjo navedene garaže na mejo njegovih parcel.
Čeprav tožnika, s tem ko navajata, da na območju, kjer je predvidena gradnja bazne postaje, nameravata graditi turistični objekt, svoj interes za udeležbo utemeljujeta z dejanskim interesom (nameravana gradnja turističnega objekta in kazitev vizualnega pogleda na veduto) oziroma zatrjujeta varovanje javne koristi (upoštevanje turistične strategije na nivoju celotnega območja in zatrjevanje negativnih zdravstvenih, okoljskih ter ekonomskih vplivov) ali koristi tretjih oseb (sokrajanov, ki bi naj trpeli za posledicami raka), sodišče pojasnjuje, da tožbe ni zavrglo, kot je predlagala stranka z interesom. Skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 namreč sodišče tožbo zavrže v primeru, kadar odsotnost pravovarstvene potrebe (očitno) izhaja že iz izpodbijanega akta.
Ker tožnika zgolj s posplošenim nasprotovanjem postavitvi bazne postaje nista vzbudila dvoma v pravilnost strokovnega mnenja, ki ga je bil investitor v konkretnem primeru že po samem zakonu dolžan predložiti kot prilogo vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja in ga zato a priori ni mogoče šteti kot pristranskega, upravni organ tudi ni imel dolžnosti postavitve (drugega) izvedenca v samem postopku.
Oseba, ki trdi, da bi bil njen pravni interes lahko prizadet, mora možnost posega v svoj pravni interes utemeljiti s stopnjo verjetnosti. Obstoj pravnega interesa se sicer lahko izkaže za kompleksno pravno vprašanje, ki bistveno vpliva na potek upravnega postopka, vendar pa organ pri odločanju o tem vprašanju ne sme spregledati ene od bistvenih značilnosti pravne ureditve, in sicer, da mora oseba svoj pravni interes utemeljiti le toliko, da lahko organ brez nepotrebnega odlašanja odloči o njegovem obstoju. Dejanska presoja posega v pravno korist stranskega udeleženca (ne le možnost takega posega) je namreč po naravi stvari lahko šele predmet odločbe.8 Stališče, da se o utemeljenosti morebitnih ugovorov stranskega udeleženca ne presoja v postopku odločanja o položaju stranke, ampak v postopku meritornega odločanja o samem predmetu postopka, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče.
Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Ali bi bile pravice drugih oseb z nameravano gradnjo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko prizadete, se je presojalo upoštevaje drugi odstavek 36. člena GZ, ali bi bile pravice drugih oseb lahko prizadete v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pa po 68. členu GZ. Materialni predpis je torej drug. Toženka je zato s tem, ko je presojo interesa za udeležbo v postopku izdaje uporabnega dovoljenja opravljala na podlagi določb, ki se nanašajo na udeležbo tretjih oseb v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, zmotno uporabila predpis. Posledično relevantnega dejanskega stanja za odločitev o predlogu za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja ni posebej ugotavljala.