Izvršitev izpodbijane odločbe ne bi pomenila le prepovedi uporabe dveh lop, saj bi šlo s tem tudi za prepoved uporabe prostora, ki je kot dom pravno varovan v okviru človekove pravice iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Navedeno pa je že po naravi stvari neodpravljivo, saj odpadle možnosti uporabe objektov, ki sta za tožnika posebnega pomena, ni mogoče povrniti.
Dopustnost gradnje, o kateri se odloča v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, je določena s prostorskim aktom, ki v osnovi določa, katere vrste gradenj so dopustne.
Stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne more uveljavljati prekomernih emisij nasploh, temveč se mora sklicevati na neizpolnjevanje predpisov in standardov, ki se nanašajo na konkretno nameravano gradnjo oziroma na kršitve konkretnih določb prostorskega akta, ki naj bi negativno vplivale na njegovo nepremičnino.
To pomeni, da se ne more preprečiti izdaje gradbenega dovoljenja zaradi kakršnekoli spremembe osončenja svoje stavbe - ta mora biti taka, da gradnja ne bi bila več v skladu s pogoji iz OPN.
Primarno se osončenje sosednjih stavb zagotavlja s pravili o razdaljah (odmikih) med stavbami. Zadostna osončenost obstoječih stavb pa se zagotavlja tudi s pravili o gabaritih nove stavbe, predvsem glede njene višine.
Za osončenost je bistveno, da svetloba prihaja v prostor in ga s tem osvetljuje. Pri tem pa ni pomembno, pod kakšnim kotom sije svetloba v prostor ali kolikšno površino okna osvetjulje.
Neposredna zveza med graditvijo cevovoda, tudi kolikor se ta gradi pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja in zatrjevanim onesnaženjem pitne vode, ki ga tožnik uveljavlja kot težko popravljivo škodo, s katero bo prizadeta javna korist, pa ker je delovanje cevovoda pogojeno z izdanim uporabnim dovoljenjem, ki ne more biti izdano pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja, torej ne pred pravnomočno odločitvijo v tem upravnem sporu, ne obstaja. Zato sodišče meni, da ni potrebe za ureditev spornega pravnega razmerja, saj težko popravljiva škoda, ki jo zatrjuje tožnik, neposredno ne grozi.
Tožeča stranka kot primarni razlog za izdajo začasne odredbe uveljavlja, da iz nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe izhaja realna nevarnost, da bo izvršilni organ pri izvršbi izpodbijane odločbe odstranil tudi kovinske stebre (kandelabre) in ne LCD prikazovalnikov, ki so nanje pritrjeni. Zatrjevana nevarnost nastanka te škode ni podana. Izrek izpodbijane odločbe namreč ni omejen zgolj na navedbo ID številk spornih objektov, temveč jih v nadaljevanju izrecno in vsebinsko opredeljuje. Tako iz besedila izreka izpodbijane odločbe izhaja, da so enostavni objekti za obveščanje in oglaševanje sestavljeni iz kovinske konstrukcije, ki je pričvrščena na kovinske drogove (kandelabre), in iz vstavljenih svetlobnih prikazovalnikov - predvajalnikov (LCD displejev). Izrek torej izrecno in nedvoumno razlikuje med kovinskimi drogovi (kandelabri), ki nastopajo zgolj kot nosilci, na katere so enostavni objekti pričvrščeni, ter LCD prikazovalniki skupaj s kovinsko konstrukcijo, ki sestavljajo enostavne objekte za obveščanje in oglaševanje, katerih odstranitev je z izrekom naložena. Tega ne spremeni niti dejstvo, da izrek res vsebuje ID številke, ki predstavljajo kovinske drogove (kandelabre), kot to trdi tožeča stranka. Vendar bi moral organ, ki bi izvrševal izpodbijano odločbo, izrek izpodbijane odločbe razlagati v celoti in bi iz celotnega besedila izreka nedvomno ugotovil, da se naložena obveznost odstranitve oglaševalskih objektov nanaša na LCD prikazovalnike in ne na same kovinske drogove (kandelabre). Tudi tožena stranka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe v tem sodnem postopku izrecno potrdila, da se izpodbijana odločba nanaša izključno na odstranitev LCD prikazovalnikov, ki so na kovinske stebre zgolj pričvrščeni in ne na same kovinske stebre (kandelabre). Ker je organ, ki je izpodbijano odločbo izdal, hkrati tudi organ, ki bi bil pristojen za izvršbo izpodbijane odločbe, zatrjevana nevarnost odstranitve kovinskih stebrov (kandelabrov), ki so hkrati nosilci za LCD prikazovalnike, ni izkazana kot resnična in konkretna nevarnost nastanka škode.
Premoženjska škoda sama po sebi praviloma ne dosega praga težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ker je praviloma nadomestljiva. Vrhovno sodišče RS je v ustaljeni upravnosodni praksi poudarilo, da je o materialni škodi kot o nepopravljivi oz. težko popravljivi škodi za tožečo stranko mogoče govoriti le, če posega na primer v preživljanje tožeče stranke oziroma — pri pravnih osebah — pomembno posega v njeno dejavnost in to ne le začasno ali odvrnljivo. Težka popravljivost poslovne škode pri pravnih osebah je podana zlasti, kadar gospodarski subjekt ne more uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar bistveno posega v njegovo poslovanje, na primer v nabavo osnovnih surovin ali obratovalnih sredstev oziroma novih investicij. Na tak bistven poseg v dejavnost pravne osebe pa je mogoče sklepati šele na podlagi celovitega prikaza predlagateljevega finančnega stanja, poslovanja oziroma obsega celotne dejavnosti.
Bistvena vsebina postopka izdaje gradbenega dovoljenja je preverjanje skladnosti z določbami prostorskega akta, kar investitor izkaže v projektni dokumentaciji. Če se nasprotna stranka ne strinja s projektnimi rešitvami oziroma gradnji v celoti, mora temu ugovarjati z ustrezno kvalitetnimi dokazi. Do škodljivih posegov v okolje bi lahko prišlo, če bi šlo pri vplivih za čezmerne obremenitve okolja, ki bi presegale predpisane mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje.
V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso se pravni interes, ki izhaja iz pravice do osončenja, nanaša le na bivalne prostore v stavbi.
Ustavno sodišče je z odločbo U-I-203/23 z dne 22. 5. 2025 razveljavilo določbo 146. člena GZ-1, na kateri temelji izpodbijana odločba (enako tudi tožnikova vloga za izdajo dovoljenja za legalizacijo objekta daljšega obstoja), saj je ugotovilo, da je v neskladju s prvim odstavkom 140. člena Ustave.
Po določbi 43. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) lahko Ustavno sodišče v celoti ali delno razveljavi zakon, ki ni v skladu z ustavo. Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, oziroma po poteku roka, ki ga je določilo ustavno sodišče. Zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Izpodbijana odločitev, ki jo je sprejela tožena stranka in temelji na razveljavljeni določbi 146. člena GZ-1, je dokončna, ne pa tudi pravnomočna, saj je tožnik zoper to odločitev pravočasno vložil tožbo v upravnem sporu. Razveljavitev 146. člena GZ-1 je po 43. členu ZUstS pričela učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi v Uradnem listu, to je 28. 6. 2025, in ker o tožnikovi zahtevi za legalizacijo objekta daljšega obstoja še ni pravnomočno odločeno, sodišče te določbe po 44. členu ZUstS ne sme uporabiti za odločanje v predmetni zadevi.
Republika Slovenija je s sprejetjem Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata izbrala strožji pristop in kot zaprt sistem kompostiranja določila le uporabo v celoti zaprtih kompostnih reaktorjev. Takšna normativna ureditev je v skladu s cilji in nameni evropske okoljevarstvene zakonodaje. Uporaba kompostnih kupov, ki so na katerikoli strani odprti oziroma prekriti le s polprepustno membrano, se po slovenski nacionalni ureditvi lahko kvalificira le kot odprti način kompostiranja.
Sklep o prekinitvi postopka, s katerim ni odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi, niti ni z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, je procesni sklep, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Tožničine neprerekane navedbe ne konretizirajo škode oziroma realnih posledic, ki bodo nastale z izvršitvijo izpodbijanega sklepa, kar velja tako za premoženjske kot nepremoženjske posledice. Zaključek, da bi z izvršitvijo izpodbijanega sklepa – s spoštovanjem v izpodbijanem sklepu tožniku izrečene prepovedi oziroma s plačilom zagrožene denarne kazni zaradi kršitve te prepovedi – nastala težko popravljiva škoda ni mogoč. Tožnik zavajajoče zatrjuje, da se predlagana začasna odredba nanaša na izvršitev sklepa o denarni kazni, izrečenega zaradi izvedbe nujnega vzdrževalnega dela in da ga izpodbijani sklep odvrača od nujnih dejanj za preprečevanje škode na objektu. Tožniku je bila namreč z izpodbijanim sklepom naložena ustavitev dozidave nelegalnega prizidka z nadstreškom in za kršitev te prepovedi zagrožen izrek denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR. Poleg tega tožnik ne navaja nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevano sanacijo zamakanja, zato ni mogoče zaključiti, da bi (edino) odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa preprečila nastanek težko popravljive škode. Prav tako njegove navedbe ne narekujejo zaključka, da bo v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena. V primeru odprave izpodbijanega sklepa bo tožnik upravičen do vrnitve plačane denarne kazni. S strani tožnika zatrjevano pravno in časovno breme zaradi postopka vračila te kazni pa še ne pomeni težko popravljive škode.
Stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. V vseh postopkih, ne le v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja velja, da morajo biti ugovori stranskega udeleženca, ki nastopa v (tujem) postopku zaradi varstva svojih pravnih koristi, jasni in konkretizirani ter tudi podprti z dokazi.
V postopku izdaje gradbenega dovoljenja tako stranski udeleženec ne more uveljavljati prekomernih emisij nasploh, temveč se mora sklicevati na neizpolnjevanje predpisov in standardov, ki se nanašajo na konkretno nameravano gradnjo oziroma na kršitve konkretnih določb prostorskega akta, ki naj bi negativno vplivale na njegovo nepremičnino. Manjkajoče trditvene podlage pa ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke. T. i. informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen.
Bistvo začasne odredbe je zagotoviti učinkovitost pravnega sredstva, pri čemer je pravni pojem težko popravljive škode tisto zakonsko določeno vsebinsko merilo, ki sodišču olajša presojo, kdaj bi bile posledice izvršitve izpodbijanega upravnega akta takšne, da bi imele za posledico izgubo učinkovitosti in s tem smiselnosti vodenja upravnega spora zoper njega.