Postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni formalni dokazni postopek, zato po ZDR-1 delodajalcu poleg očitanih kršitev v pisni seznanitvi pred odpovedjo ni treba seznaniti delavca tudi z vsemi ugotovitvami in dokazi, ki jih nato uporabi v kasnejšem sodnem postopku za presojo zakonitosti izredne odpovedi.
Za začetek teka roka za izredno odpoved je odločilno, kdaj za kršitve izve oseba, pristojna za sprejem odločitve o izredni odpovedi, to pa je bil pri toženki zakoniti zastopnik.
Delodajalec ima pravico organizirati in izvajati nadzor nad spoštovanjem bolniškega staleža nad 30 dni, saj zloraba pravic iz zdravstvenega zavarovanja hkrati pomeni tudi kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima lahko za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Upnik utemeljeno navaja, da je prejel poziv sodišča, da odgovori na ugovor dolžnika, da se je opredelil do stališča dolžnika, podal konkretne navedbe, da je sodišče opravilo vsebinsko presojo ugovora, da je ravno zato, ker je dolžnik zatrjeval celotno poplačilo (med njima pa je očitno več odprtih zadev), moral odgovoriti, da se ne bi v drugi zadevi dolžnik skliceval na to, da je zaradi nevložitve odgovora in fikcije priznavanja dejstev sodišče v drugi zadevi štelo, da so poravnane vse terjatve. Upnik ne more vedeti na kakšne načine se bo dolžnik branil v večih medsebojnih zadevah.
Tožnica v tem sporu svojo pravno korist vidi v manjšem obsegu invalidnosti, kar bi ji omogočilo nadaljevanje opravljanja dela pred ugotovljeno invalidnostjo. Njena pravna korist za takšen zahtevek obstoji, vendar le njena osebna želja po drugačnem oblikovanju pravic v zvezi z ugotovljeno invalidnostjo ni pravno odločilno dejstvo za odločitev o (ne)priznanju pravice iz invalidskega zavarovanja. Tveganje, po katerem bi tožnica opravljala še naprej delo, ki iz zdravstvenega vidika zanjo ni ustrezno, bi se negativno odrazilo ne samo v sferi tožnice, temveč tudi naprej v sistemu socialne varnosti.
Tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, ni dokazal že protipravnosti kot obligatornega elementa krivdne odškodninske odgovornosti. Tako ni dokazal trditev o tem, da je bila lestev, na kateri se je poškodoval, razmajana ali kako drugače neustrezna. Ker torej v zadevi ni podana že protipravnost toženkinega ravnanja, ni podana njena krivdna odškodninska odgovornost. Zato so nebistvene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni podana niti vzročna zveza med nestabilno lestvijo in tožnikovo poškodbo kolena, ter da za obstoj vzročne zveze velja nižji dokazni standard.
Skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 sodišče izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. S tem, ko je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani odločbi, ni bilo nobene pravne podlage, da bi ponovno odločalo o že priznani pravici do delne pokojnine oziroma da bi zadevo vračalo tožencu v ponovni upravni postopek. Ključno je namreč, da je bila odločitev toženca nepravilna in nezakonita in v tem primeru še nadalje obstaja pravica, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo.
Določba prvega odstavka 126. člena ZUP se nanaša na vodenje postopka po uradni dolžnosti v primeru, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če organ ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Vendar pa, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, toženec v navedeni določbi ni imel pravne podlage za poseg v pravnomočno priznano pravico. V pravnomočne odločbe je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih določa zakon. Ker toženec ni uporabil izrednih pravnih sredstev je sodišče prve stopnje, kot že omenjeno, izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo.
Sodišče prve stopnje je ob preizkusu pritožbe z dne 21. 11. 2025 le-to kot nedovoljeno pravilno zavrglo. Zoper sodbo sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena, saj so bila z izdajo drugostopenjske sodbe izčrpana redna pravna sredstva in je postopek pravnomočno končan.
Glede vsakega posamičnega ravnanja, ki ga je tožnica izpostavila kot trpinčenje, in tudi glede presoje vseh teh ravnanj kot celote je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo jasne in podrobne odločilne razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da tožnica ni bila trpinčena. Izpodbijano sodbo je zato mogoče preizkusiti.
O ugotovitvi razloga za izredno odpoved je mogoče govoriti tedaj, ko se delodajalec (v tem sporu predstojnica) seznani z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te.
Trajanje zaposlitve v smislu drugega odstavka 118. člena ZDR-1 zajema le kontinuirano obdobje od nastopa delovnega razmerja pa do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri tistem delodajalcu, ki je delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je predmet sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.
Tudi če na splošno velja, da delodajalec dokazuje zakonitost odpovedi (84. člen ZDR-1), v tej zadevi ni šlo za odpoved, temveč za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s potekom časa oziroma z nastopom dogovorjenega objektivnega termina (imenovanje nove direktorice), zato je dokazni okvir drugačen. Dokazna pravila so bila uporabljena pravilno.
Tožnici pogodba ni bila odpovedana, temveč je prenehala kot pogodba za določen čas, sklenjena za poslovodno funkcijo, z iztekom dogovorjenega časa (imenovanje nove direktorice). Uporaba 83. in 89. člena ZDR-1, ki urejata redno odpoved, zato ni neposredno relevantna. Določba 77. člena ZDR-1 določa, da pogodba preneha tudi s potekom časa, za katerega je sklenjena. V danem primeru je bil "čas" opredeljen z objektivno določljivim dogodkom (imenovanje nove direktorice) in z zunanjo časovno mejo (največ šest mesecev).
Odpoklic je relevanten v primeru predčasne razrešitve poslovodne osebe iz razlogov na njeni strani oziroma iz drugih razlogov pred nastopom dogovorjenega termina. Ne more pa se razlagati kot dodatni, kumulativni pogoj za prenehanje pogodbe ob poteku časa, za katerega je bila sklenjena. Imenovanje nove direktorice ne predstavlja odpoklica tožnice v smislu statusnopravnega instituta razrešitve, temveč uresničitev pogoja, na katerega je bilo vezano trajanje pogodbe. Zato za zakonito prenehanje pogodbe ni bil potreben poseben sklep o odpoklicu niti njegova vročitev.
Glede na to, da v spisu ni dokaza o tem, da bi toženka plačala sodno takso za pritožbo, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je pritožba umaknjena.
Upnik utemeljeno navaja, da v veljavnih predpisih ni razlogov za izračun razdalje med sedežem Okrožnega sodišča v Celju ter naslovom dolžnice.
Ker je tožnica zatrjevala tudi, da je Skupni sporazum široko sprejet in uporabljen v praksi, ter se uporablja pri sklepanju individualnih pogodb z istovrstnimi uporabniki avtorskih del, je uporaba Skupnega sporazuma utemeljena po drugem odstavku 81. člena ZASP-1. Gre za presoja običajnega nadomestila, zato niso bistvene pritožbene navedbe o reprezentativnosti, članstvu v KUDUS, ki je sklenilo Skupni sporazum in podpisniki skupnega sporazuma. Odločilna je dejanska uporaba, kar je sodišče prve stopnje prepoznalo in je ugotavljalo, če je tarifo iz Pravilnika 1998 v praksi zamenjal Skupni sporazum. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno zaključilo, da so z večletno dejansko uporabo nadomestila po Skupnem sporazumu postala običajna plačila v smislu drugega odstavka 81. člena ZASP-1.