Izjema od načelne prepovedi informativnih dokazov je lahko podana, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Od strank ni mogoče zahtevati navedbe dejstev, ki niso v njihovem spoznavnem področju oziroma presegajo nivo znanja, ki se od njih pričakuje, vendar v konkretni zadevi takšne okoliščine niso podane. Da bi izvedenec lahko preveril stanje, obseg in vrednost zalog, bi moral dolžnik voditi preverljivo evidenco zalog in prodanega blaga, ki bi se ujemala z blagajniškim poslovanjem oziroma vsakodnevnim prometom v poslovalnici. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnik take evidence nima ali pa je ne želi predložiti, česar pritožba ne izpodbija. Dokaz z izvedencem tega ne more nadomestiti.
OZ člen 270, 270/1. ZPP člen 7, 212, 286, 319, 337, 337/1.
prenehanje obveznosti - delno plačilo - razpravno načelo - prekluzija - pravočasno navajanje dejstev in dokazov - časovne meje pravnomočnosti - pritožbene novote - izpolnitev obveznosti
Delno plačilo dolga sicer povzroči delno neutemeljenost tožbenega zahtevka, ki se nanaša na celotni dolg, saj obveznost z izpolnitvijo preneha. Vendar sodišče v pravdnem postopku odloča na podlagi razpravnega načela, ki strankam nalaga, da same priskrbijo procesno gradivo za svoje zahtevke oziroma ugovore. Stranka lahko načeloma to stori zgolj do prvega naroka za glavno obravnavo, kasneje (tudi še v pritožbi) pa le, če tega brez svoje krivde ni mogla storiti prej, in če se gradivo nanaša na dejstva, ki so nastala do zaključka glavne obravnave (saj se na ta trenutek navezujejo časovne meje pravnomočnosti).
izvršba na podlagi verodostojne listine - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - pravdni postopek - obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - dogovorjena krajevna pristojnost - splošna krajevna pristojnost - gospodarski spor - javni sklad - listina - sporazum o krajevni pristojnosti - določna označba listine - stalno prebivališče toženca - stvarna pristojnost - izključna krajevna pristojnost
Za sojenje je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče. Stranki pa se lahko v primeru, ko zakon ne določa izključne pristojnosti kakšnega sodišča, sporazumeta, da jima na prvi stopnji sodi sodišče, ki ni krajevno pristojno, če je to sodišče tudi stvarno pristojno. V takšnem primeru lahko upnik v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine predlaga, naj se v primeru dolžnikovega ugovora postopek nadaljuje pred sodiščem, pristojnim po tem dogovoru. Pri tem mora v predlogu za izvršbo določno označiti listino o sporazumu o pristojnosti. Prav tako se lahko na sklenjeni sporazum sklicuje tudi dolžnik v ugovoru.
Upnik je organiziran v pravno organizacijski obliki javnega sklada, ki ne spada med osebe, za katere veljajo pravila o gospodarskih sporih po 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP. Zato personalnega kriterija za sojenje po določbah ZPP o gospodarskih sporih ne izpolnjuje. Po drugem odstavku 482. člena ZPP veljajo pravila v postopku v gospodarskih sporih tudi v sporih med osebami iz 481. člena in 1. do 3. točke prvega odstavka tega člena ter državnimi organi in organizacijami z javnimi pooblastili, kadar te nastopajo v pravdi kot stranke na podlagi posebnega zakona.
Nadalje pri terjatvi, uveljavljani v pobot glede obratovalnih skupnih stroškov, ki jih je toženec plačal za tožnico, ne gre za regresno terjatev, za katero bi veljal krajši triletni zastaralni rok za občasne terjatve, kot zmotno meni tožnica v pritožbi. Solastniki skupno upravljajo s stvarjo in sorazmerno s svojim deležem krijejo stroške vzdrževanja in obratovanja (68. člen SPZ). Plačilo teh stroškov za drugega solastnika šteje za izpolnitev zakonske obveznosti namesto njega, kar pomeni, da ima solastnik verzijski zahtevek zaradi neupravičene obogatitve (197. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Krajši zastaralni rok se nanaša le na razmerje med dobaviteljem (električne energije, storitve odvoza smeti) in uporabnikom (355. člen OZ), ne pa tudi na razmerje med tožencem in tožnico glede verzijskega zahtevka, za katerega velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), ki ga je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje.
Za podaljšanje izrečenega ukrepa ni dovolj zgolj bojazen pred nasprotnim udeležencem, saj v času izrečenega ukrepa nasprotni udeleženec izrečenega ukrepa ni kršil, prav tako predlagatelj ne navaja novih okoliščin oziroma dogodkov, ki bi se zgodili po izreku predmetnega ukrepa in bi predstavljal podlago za izrek ukrepa po ZPND, s tem pa predlog za podaljšanje že izrečenih ukrepov prepovedi približevanja in navezovanja stikov ni utemeljen.
prenehanje obveznosti - izpolnitev - delno plačilo - gospodarski spor majhne vrednosti - postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - nepopolna tožba - dopolnitev tožbe - tožbeni zahtevek - dejstva in dokazi - prekluzija - pravočasno navajanje dejstev in dokazov - jasna in določna opredelitev pritožbenih razlogov - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - procesna kršitev - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti
V sporih majhne vrednosti mora toženka vsa dejstva navesti že v odgovoru na tožbo (oziroma v odgovoru na dopolnitev tožbe, če spor izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine), v nadaljnji pripravljalni vlogi pa lahko odgovori le na navedbe tožnice iz njene pripravljalne vloge, s katero je odgovorila na toženkine navedbe iz odgovora na tožbo. Dejstva in dokazi, navedeni v drugih vlogah, se ne upoštevajo. V sporu majhne vrednosti zato ni mogoče upoštevati dejstev, ki so nastala po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog, čeprav vplivajo na obstoj terjatve. To velja tudi za (delna) plačila, opravljena po izteku roka za vložitev odgovora na tožbo (oziroma odgovora na dopolnitev tožbe) in pred iztekom rokov za pripravljalni vlogi. Ta dejstva lahko toženka uveljavlja z ugovorom v izvršilnem postopku, če bi ga tožnica predlagala tudi za že plačani del terjatve (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).
Če se pritožbeni razlogi med seboj prekrivajo, je za pravilno opredelitev pritožbenega razloga odločilen ne le rezultat, temveč tudi zatrjevani vzrok napake. Le če sta oba dejanske narave, gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno uveljavljati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00091350
ZIZ člen 21, 21/1, 53. ZGD-1 člen 513. URS člen 22.
izvršilni naslov - naložitev obveznosti - ugotovitvena odločba - oblikovalna odločba - primernost izvršilnega naslova - izvršljivost - načelo formalne legalitete - dajatvena tožba - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - pravica do enakega varstva pravic
Drži sicer, da je lahko izvršilni naslov za izvršbo le listina dajatvene, ne pa tudi (z izjemo davčnih odločb) ugotovitvene (ali oblikovalne) narave. O tem ni dvoma. Ne drži pa, da sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ng 12/2025 z dne 27. 10. 2025, na katerem temelji predlog za izvršbo v obravnavani zadevi, ni dajatvena listina, oziroma da v njej ni dajatvenega povelja. Res sicer v izreku (I. točka) navedenega sklepa ni zapisano, da "mora oziroma je dolžan nasprotni udeleženec (sedaj dolžnik) predlagatelju (sedaj upnik) omogočiti vpogled (z možnostjo fotografiranja/kopiranja)" v v nadaljevanju I. točke izreka sklepa navedene listine, temveč je nepravdno sodišče odločilo, da se predlagatelju (sedaj upnik) omogoči vpogled v konkretne listine. Vendar pa zgolj zaradi takšnega zapisa še ni mogoče šteti, da upnik zoper dolžnika nima listine dajatvene narave.
Dikcija v sklepu I Ng 12/2025 z dne 27. 10. 2025, da se predlagatelju (sedaj upnik) "omogoči vpogled", lahko pomeni le to, da je nasprotni udeleženec (sedaj dolžnik) dolžan omogočiti vpogled (z možnostjo fotografiranja/kopiranja) predlagatelju (sedaj upnik), oziroma da navedeno nedenarno obveznost dolžnik mora izpolniti. Vse drugo je le stvar ubeseditve, ki pa na pravno naravo listine, ki je bila podlaga za vložitev predloga za izvršbo, v ničemer ne vpliva. Nenazadnje je nepravdno sodišče pri oblikovanju svojega izreka zgolj sledilo dikciji določbe 513. člena ZGD-1.
OZ člen 179, 179/1, 179/2. ZPP člen 154, 154/2, 155, 155/1, 155/2.
povrnitev nepremoženjske škode - primarni in sekundarni strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - primerjava s primeri iz sodne prakse - srednje hud primer po Fischerjevi lestvici - hud primer po Fischerjevi lestvici - zelo hud primer po Fischerjevi lestvici - starost oškodovanca in višina odškodnine - pravica do povrnitve pravdnih stroškov - potrebni stroški - odvetniška tarifa - vrednost storitve po Odvetniški tarifi - stroški za sestanek s stranko- stroški za vlogo - odsotnost iz pisarne - stroški za pregled listin - nagrada za študij spisa - priprava na narok - kriterij uspeha stranke - stroškovnik v spisu
Zares intenziven strah za življenje ter precej dolgo obdobje prestajanja sekundarnega strahu utrjujejo odmero sodišča prve stopnje, ki ji je na račun strahu priznalo 6.000 EUR. Tožnico je utemeljeno, toliko bolj ob medicinskem znanju, skrbelo, kako bo z njenim zdravjem in delom v prihodnje, čeprav ni bila življenjsko ogrožena.
Zaradi posledic poškodbe tožnica ne more več opravljati dela medicinske sestre in se je morala (iz)šolati za dietetika. Večjo težo tožničinim duševnim bolečinam daje predvsem njena mladost (ob nesreči je bila stara 21 let), saj bo ob trajnih posledicah tako v vsakdanjem kot profesionalnem življenju trpela še pretežni del življenja, poroda otrok pa ne gre pričakovati po naravni poti.
Na koncu je tožnica uspela z dobro polovico, kar bi narekovalo polovično povračilo stroškov ene pravdne stranke drugi in obratno.
ZIZ člen 29b, 29b/1, 29b/5. ZST-1 člen 11, 11/4. URS člen 14, 14/1, 22, 23. ZUstS člen 21, 21/1, 21/1-1, 23, 23/1.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - plačilo sodne takse za ugovor - predlog za oprostitev plačila sodne takse - oprostitev plačila sodnih taks v celoti - višina sodne takse - samostojni podjetnik posameznik - pravna oseba - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - odlog plačila sodne takse - delna oprostitev plačila sodne takse - načelo enakosti pred zakonom - obročno plačilo sodne takse - pravica do sodnega varstva - arbitrarnost - ekonomska in socialna eksistenca - postopek zaradi insolventnosti - pravica do enakega varstva pravic - postopek za oceno ustavnosti zakona - razumen kriterij
Iz Ustave ne izhaja zahteva, da bi morala biti način in obseg taksne oprostitve za pravne osebe urejena povsem enako kot za fizične. Načelo enakosti pred zakonom po ustaljeni ustavno sodni presoji ne pomeni, da zakon (če ne gre za okoliščine iz prvega odstavka 14. člena URS) ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, temveč tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Strožjo omejitev za pravne osebe, ki jim za razliko od fizičnih oseb po veljavni zakonodaji ni omogočena oprostitev plačila sodnih taks v celoti (omogočena pa so jim tako delna oprostitev plačila sodnih taks kot njen odlog in obročno plačilo) utemeljuje okoliščina, da se v primeru fizičnih oseb z institutom oprostitve plačila sodnih taks varuje (tudi) sam obstoj, eksistenca predlagatelja, ki zaradi poplačila obveznosti ne sme biti ogrožena, medtem kot obstoj pravne osebe takega varstva ne zahteva. V primeru, ko pravna oseba ni sposobna poravnati svojih obveznosti, se namreč nad njo lahko izvede postopek insolventnosti, ki nenazadnje lahko vodi v njeno prenehanje. Razlikovanje med zakonsko predvidenima obsegoma dopustne taksne ureditve je glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča objektivno utemeljeno, zato kršitev načela enakosti iz 14. člena URS, ki se v postopku kaže kot pravica do enakega varstva pravic (22. člen URS), v tem primeru ni podana.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00090804
ZVPot člen 1a, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/2. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 2, 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 6/1, 7, 7/1.
kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - pogoj reverzibilnosti - verjetnost obstoja terjatve - novejša sodna praksa - ustaljena sodna praksa - sodna praksa SEU - pojasnilna dolžnost banke - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - nejasna določila pogodbe - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - načelo dobre vere - profesionalna skrbnost - odvračalni učinek - varnost potrošnikov - konverzija - retroaktivnost zakona - kondikcijski zahtevek - preplačilo - nadomestilo za uporabo - predlog za predhodno odločanje SEU
Pojem črnega scenarija je v novejši sodni praksi slovenskih sodišč dobro poznan in je sopomenka pojmu (zelo) velike [ali znatne] depreciacije, ki jo omenjajo odločbe SEU in Ustavnega sodišča RS. Depreciacija je tujka za padec, znižanje vrednosti; razvrednotenje, torej sopomenka znatnega padca [vrednosti] domače valute.
DZ člen 7, 7/4, 96, 138, 138/3, 162, 183, 191, 196, 199. ZNP-1 člen 85, 85/2, 103, 103/2, 105, 105/2.
predlog za dodelitev otroka, določitev preživnine ter stikov - razmerja med starši in otroki - določitev stikov - zaupanje otroka v vzgojo in varstvo - preživnina - določitev preživnine - vložitev tožbe - vložitev predloga - začetek teka preživnine - potrebe otroka - zmožnosti zavezanca
V največjo korist otroka je, če se določila 196. člena DZ, da se preživnina lahko zahteva od dneva vložitve tožbe ali predloga, ne tolmači zgolj ozko jezikovno in formalistično.
Besedilo splošnih pogojev je dovolj jasno, da je tožnik lahko vedel, da se preizkusu alkoholiziranosti ne sme izogniti, če želi ohraniti pravico do povračila škode.
Vse ugotovljene okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča utrjujejo sklep o tem, da se je tožnik odločil, da ne bo poklical policije, čeprav je za to imel možnost, z namenom, da se izogne preizkusu alkoholiziranosti, kar vodi k domnevi o njegovi alkoholiziranosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00090890
OZ člen 198, 336, 336/1, 346, 360. SPZ člen 95, 95/2, 96, 96/2. ZPP člen 189, 189/3.
uporaba tuje stvari v svojo korist - uporabnina - neupravičena obogatitev - zastaranje terjatve - začetek teka zastaranja - splošni zastaralni rok - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - lastniški posestnik - litispendenca
Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let iz 346. člena OZ. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (336. člen OZ). Pri tem ni odločilno, kdaj je bil upnik seznanjen z višino terjatve, temveč kdaj je bil seznanjen z okoliščinami neupravičene obogatitve.
Tožnica ni bila v situaciji, ko bi se ji zastaralni rok iztekel v času ukrepov zaradi epidemije, zaradi česar bi se njen položaj približal položaju strank, ki jih pri uveljavljanju pravic veže materialni prekluzivni rok ter so bile ovirane pri uveljavljanju sodnega varstva. Tožbo je vložila šele v juniju 2022, torej več kot 2 leti po izteku omenjenih ukrepov, zato se na zadržanje zastaranja zaradi epidemije neupravičeno sklicuje.
Ker sodišče v tem postopku že odloča o predlogu tožnice za delitev najemnin, toženčev kasnejši istovrsten predlog v nepravdnem postopku ne pomeni ovire za dokončanje te pravde.
nadzorovana obravnava v domačem okolju - pogoji za nadzorovano obravnavo - ogrožanje zdravja in premoženja - paranoidna shizofrenija - pravica do izjave v postopku - izvedba dokaza z izvedencem - vročitev izvedenskega mnenja - ustna podaja izvedenskega mnenja - dokazna ocena
Zdravljenje v nadzorovani obravnavi brez privolitve osebe je eden od v zakonu predvidenih prisilnih ukrepov, ki v določeni meri posega v pravice zdravljenja osebe do osebne svobode, zlasti pa do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja.
Gre za zakonsko predpisani ukrep, ki v najmanjši meri omejuje osebno svobodo zdravljene osebe. Zdravljenje se sicer res izvaja na podlagi sklepa sodišča in pod nadzorom izvajalca zdravljenja duševnih motenj, vendar izven te ustanove v domačem okolju osebe.
Pritožbeno sodišče poudarja, da KZ-1 v 194. členu določa izvršitveno ravnanje "ne daje preživnine", ki ga teorija in sodna praksa praviloma navezujeta na neplačevanje mesečnih obrokov preživnine oziroma neizpolnjevanje dolžnosti preživninskega zavezanca, kot je to določeno z izvršljivim naslovom. Slednje najprej ne more utemeljevati ocene prvostopenjskega sodišča, da ni bilo moč z gotovostjo ugotoviti, da je bil obtoženi zmožen "redno plačevati preživnino" v obdobjih, ki jih je iz izreka izpustilo in to po tistem, ko je ugotovilo, da je bil zmožen plačati preživnino (iz prihrankov), predvsem pa, da tudi v letih, ko so izkazani dohodki, oškodovanki ni plačal niti dela, niti simboličnega zneska, skratka nič. Obdolženi iz naslova preživnine ni praktično plačal ničesar, zato obdobja 13 let tudi ni moč municiozno in formalno drobiti na leta, mesece in določbe izvršilnih predpisov (ZIZ) oziroma zaradi, kot to pravilno poimenuje tožilec, "matematične zagotovitve eksistenčnega minimuma", ko pa je imel obdolženi eksistenčni minimum že dejansko zagotovljen.
oprostitev, odlog in obročno plačilo sodnih taks - materialni položaj - število obrokov
Tožnica ugotovitvam o njenega materialnem položaju ne nasprotuje. Ne oporeka niti številu mesečnih obrokov ali njihovi višini. V pritožbi navaja le to, da bi bilo plačevanje obrokov lažje po 15. 12. 2025, ko bi odplačala še zadnji obrok sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Teh trditev pa z ničemer ne izkaže. Ne glede na to pa je ob odločanju pritožbenega sodišča čas, za katerega je tožnica želela obveznost odložiti, že minil, kar pomeni, da je do želenega učinka 'odloga' plačila že prišlo.
Tožnica je svoje trditve o ničnosti pogodbe utemeljevala na dejstvu, da je prva toženka odvetnica, ki opisanega pravnega posla, zaradi zavezanosti višjim moralnim standardom, ne bi smela skleniti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zloraba odvetniškega poklica ni bila zatrjevana (in še manj izkazana).
Enako kot sodišče prve stopnje je tudi Komisija presodila, da v konkretni zadevi prva toženka ni ravnala v nasprotju s pravili in načeli odvetniškega poklica in v nasprotju s Kodeksom. Odkup terjatve (t. j. cesija po 417. členu OZ) namreč sam po sebi ne pomeni pridobivanja neupravičene koristi, za dolžnico pa tudi ne ustvarja nove obveznosti oz. kakorkoli poslabšuje njenega obstoječega pravnega položaja. Takšnega enkratnega pravnega posla ni šteti za komercialno udejstvovanje prve toženke. Tudi odvetniki lahko nastopajo v pravnem prometu in sklepajo dopustne pravne posle, tega jim ne prepoveduje ne Kodeks ne ZOdv. Za presojo etičnosti poslovanja pa je bistveno, da pri tem ravnajo transparentno, pošteno in brez zlorabe svojega položaja oz. strokovnega znanja na škodo druge stranke. V konkretni zadevi, kot je bilo že pojasnjeno, ravnanje v nasprotju z navedenim niti ni bilo zatrjevano. Zgolj uveljavljanje pravice do odkupa obstoječe, s hipoteko zavarovane terjatve, ne predstavlja nepoštenega oz. nemoralnega ravnanja, še zlasti ne takšnega, ki bi opravičeval sankcijo ničnosti
pogodba o naročilu (mandat) - odstop naročitelja od pogodbe - predčasen odstop od pogodbe - odstopna pravica - pravica do odstopa od pogodbe - nično pogodbeno določilo - pozitivni pogodbeni interes - prevalitev procesnega dokaznega bremena - pomanjkljiva trditvena podlaga - sodba presenečenja - pogodbeno dogovorjena odškodnina - dejanska škoda - višina škode - neopredeljena škoda
Dogovor pogodbenih strank o višini morebitnega nadomestila (oz. odškodnine) v primeru predčasnega odstopa od pogodbe sam po sebi ni v neskladju z določbami OZ. Vendar pa mandatar zaradi razdrtja pogodbe ne more biti v boljšem položaju, kot če do odstopa od pogodbe ne bi prišlo. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da v primeru, če do odstopa od pogodbe ne bi prišlo, bi tožeča stranka morala še naprej opravljati storitve za toženo stranko, česar v primeru odstopa tega več ni dolžna. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je sporno pogodbeno določilo v nasprotju s prisilnimi predpisi in s tem nično, če pogodbeno dogovorjena odškodnina presega dejansko škodo.
prevalitev dokaznega bremena - neobstoj v pobot uveljavljane terjatve - pisna izjava priče - dokazni predlog za zaslišanje priče - dokazovanje negativnega dejstva - posojilo
Prvi odstavek 236.a člena ZPP določa, da lahko stranka na poziv ali s soglasjem sodišča predloži sodišču pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku. To po nasprotnem razlogovanju pomeni, da stranka ne more predložiti izjav oseb, ki niso predlagane za priče.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00091166
ZGJS člen 73. ZSKZ člen 1. ZLPP člen 5, 5/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - lastninjenje gozdov in kmetijskih zemljišč - infrastruktura - hidroelektrarna - namembnost zemljišča - dejanska namembnost zemljišča - kataster - zemljiški kataster - kmetijsko zemljišče - gozdno zemljišče - zavrnitev dokaza - pravica do izjave
Potrdila o namenski rabi zemljišč oz. lokacijske informacije ne omogočajo ugotovitve dejanske namembnosti nepremičnin, saj gre v obeh primerih za povzetek podatkov iz uradne evidence, kar pa seveda ne izkazuje dejanske namembnosti, ampak namembnost, kot izhaja iz uradne evidence. Ta pa, kot je že bilo uvodoma pojasnjeno, lahko odstopa od dejanske.