Če je predmet izpolnitvenega ravnanja sopogodbenika denarna dajatev (kot v obravnavani zadevi plačilo hrambe), je pri presoji, ali je uresničitev odstopne pravice v skladu z namenom stečajnega postopka, treba upoštevati obseg, v katerem sta stečajni dolžnik in sopogodbenik svoji obveznosti že izpolnila, in dejanja, ki jih mora stečajni dolžnik še izvesti, da bi v celoti izpolnil svojo obveznost. Uresničitev pravice odstopiti od pogodbe, pri kateri mora sopogodbenik opraviti denarno izpolnitev, bo praviloma v skladu z namenom stečajnega postopka, če ima obveznost stečajnega dolžnika značilnost storitve (kot v obravnavani zadevi hramba vzorcev) in je stečajni dolžnik ne more opraviti v okviru končanja nujnih poslov.
Ker tožena stranka ni dokazala, da je bila izbira tožnice kot presežne delavke opravljena na podlagi objektivnih, preverljivih in nediskriminatornih meril ter ker ni dokazala, da invalidnost pri tej izbiri ni igrala nobene vloge, poslovni razlog ne more predstavljati zakonite podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Če se delo še naprej opravlja in delodajalec zanj zaposluje nove delavce, ni mogoče šteti, da je potreba po tem delu prenehala. Dejstvo, da delodajalec v času odpovednega roka zaposluje druge delavce za opravljanje dela, ki bi ga ob ustrezni prilagoditvi lahko opravljala tožnica kot delovni invalid, kaže na to, da odpoved tožnici ni bila neizogibna posledica poslovnih razmer, temveč rezultat selektivne odločitve, ki je temeljila na tožničini invalidnosti.
Ko gre za delovnega invalida je delodajalec dolžan najprej izčrpati vse možnosti ohranitve zaposlitve, odpoved iz poslovnega razloga ali razloga invalidnosti pride v poštev šele, ko je dokazano, da dela ni mogoče zagotoviti niti v prilagojeni obliki.
Dedič je tudi v primeru ločitve zapuščine pravni naslednik zapustnika, čeprav gre za vrednostno in predmetno omejeno odgovornost. Na podlagi navedenega se bo tako izvršilni oziroma drug postopek nadaljeval z novim dolžnikom - dedičem.
Odgovornost članov poslovodstva za vračilo predujma iz devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP ima enake značilnosti kot njihova odškodninska odgovornost iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Predpostavka te odgovornosti je okoliščina, da je poslovodstvo kršilo svojo obveznost iz prvega odstavka 38. člena ZFPPIPP, ker v enem mesecu po nastanku insolventnosti družbe ni vložilo predloga za začetek stečajnega postopka, ta kršitev pa je povzročila, da zaradi prepoznega začetka stečajnega postopka premoženje družbe ne zadošča niti za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Zato se član poslovodstva te odgovornosti lahko razbremeni, če trdi in dokaže, da na nastanek omenjenega položaja (nezmožnosti iz premoženja družbe pokriti vsaj začetne stroške začetka stečajnega postopka) ni mogel vplivati. Trditi in dokazati mora, da v času, ko je opravljal funkcijo člana poslovodstva, družba še ni bila insolventna, ali da je vzrok insolventnosti nastopil tako nepričakovano, da kljub pravočasni vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka ni mogel zagotoviti, da bi premoženje družbe zadoščalo vsaj za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka.
Pritožbeno sodišče na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, temveč mora ostati v mejah pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Da bi pritožnik lahko utemeljil napako pri ugotavljanju dejanskega stanja, bi moral zato navesti dejstvo, ki naj bi bilo nepravilno ugotovljeno, in tudi obrazložiti, zakaj naj bi bilo nepravilno ugotovljeno oziroma kaj je vzrok očitane napake.
Zavarovani objekti sicer nesporno niso bili novi, glede na dogovor pogodbenikov o vrednosti zavarovanih stvari v času sklenitve zavarovalne police pa za ta spor ni relevantno, za koliko so bili amortizirani ob sklenitvi zavarovanja. Po prvem odstavku 8. člena SP S11 je podlaga za izračun zavarovalnine zavarovalna vrednost v času nastanka zavarovalnega primera. Izhajajoč iz navedenega je za predmetno zadevo ključno kvečjemu zmanjšanje vrednost zavarovanih objektov od dneva sklenitve zavarovalne pogodbe, ko je po dogovoru med pogodbenikoma ta vrednost znašala 338.019,00 EUR, do nastanka zavarovalnega primera.
Ker gre za preživninsko obveznost za polnoletnega otroka, je neutemeljena predlagateljičina pritožbena navedba, da bi bilo pri porazdelitvi preživninskega bremena potrebno upoštevati, da hčerka z materjo nima stikov in je zato vsa skrb za zagotovitev materialnih in ostalih potreb na očetu. S polnoletnostjo po zakonu preneha starševska skrb, glede stikov pa se A. A. lahko samostojno odloča.
Dejstvo, da je delavec v bolniškem staležu, predpostavlja, da ne more izvajati nalog, ki bi jih v tem času sicer moral, oziroma da te naloge niso opravljene iz objektivnega razloga.
Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in poudarja, da je treba ločiti med nepravilnostjo in protipravnostjo - nepravilnost pomeni napačno odločitev pri presoji dokumentacije, protipravnost pa kvalificirano kršitev, na primer kadar upravnemu organu lahko očitamo samovoljno, arbitrarno ali očitno strokovno nesprejemljivo ravnanje. V obravnavanem primeru takšno kvalificirano odstopanje ni izkazano. Organa toženke sta odločala na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in v okviru Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri čemer ni bilo ugotovljeno samovoljno, arbitrarno ali očitno strokovno nesprejemljivo ravnanje. Zato zgolj dejstvo, da je bila odločba v socialnem sporu kasneje odpravljena, samo po sebi ne utemeljuje protipravnega ravnanja toženke.
Če ugotovi, da je bil s sodbo prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu po potrebi zadevo vrne v ponovno sojenje. Gre namreč za absolutno bistveno kršitev postopka.
Ker je sodišče prve stopnje odločilo o nečem drugem, kot je tožnica uveljavljala, in jo s tem prikrajšalo za sodno varstvo, ki ga je zahtevala, je višje sodišče zadevo vrnilo v novo sojenje. Kršitve načela dispozitivnosti namreč višje sodišče z opravo procesnih dejanj ne more odpraviti samo, saj bi to pomenilo, da je o zahtevku prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji, kar bi popolnoma izničilo pravico do pritožbe.
Utemeljene pa so pritožbene navedbe glede tožničinega soprispevka. V skladu s prvim odstavkom 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem poudarilo zlasti, da je tožnica s svojo nepazljivostjo pri hoji, ko ni gledala pod noge, prispevala k nastanku škode v 30 %. Po oceni višjega sodišča pa bi pri tem moralo upoštevati tudi druge ugotovljene okoliščine, in sicer, da bi tožnica morala opaziti mokra tla na podestu (in zato ustrezno prilagoditi hojo), zlasti pa biti bolj pozorna glede na to, da se čiščenje v zgradbi, kjer živi že več let, vedno opravlja ob sobotah ali nedeljah (škodni dogodek se je pripetil v soboto). Upoštevaje vse navedeno je tožnica po oceni višjega sodišča k nastanku škode prispevala v 70 %.
Pritožnikovo stališče, da v kazenskem postopku ni mogoče izreči obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zgolj zato, ker je bil storilcu kot nasprotnemu udeležencu v nepravdnem postopku naknadno izrečen ukrep nadzorovane obravnave po ZDZdr, je neutemeljeno in v tem postopku ne more prinesti pritožbenega uspeha.
Izvedenka ni nikjer izrecno ocenila, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu edini primeren ukrep za odpravo storilčeve nevarnost, niti tega ukrepa sploh ni omenila. Tudi zaslišana na glavni obravnavi dne 30. 1. 2025 ni bila izrecno povprašana o tem ukrepu. Iz zaključkov njenega izvedenskega mnenja sicer izhaja, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nezadosten ukrep, vendar izvedenka kot alternativni ukrep ni omenila obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, temveč je predlagala le ukrep namestitve na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda (za dobo najmanj enega leta).
Zaključek prvostopenjskega sodišča v 72. točki obrazložitve napadanega sklepa, da je edini primeren ukrep izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1, ker pač po določilih KZ-1 namestitev v socialnovarstvenem zavodu ni možna, zmoten oz. neutemeljen. Posledično po 70.a členu KZ-1 sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ki se zahtevajo za njegov pravilen in zakonit izrek, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.