Ker je toženka vedela za starševski dopust tožnika, preden mu je podala sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi morala upoštevati določbo 115. člena ZDR-1 tudi v primeru, če je o tem starševskem dopustu tožnik ni še posebej obvestil. Namen določbe 115. člena ZDR-1, ki nudi delavcem najmočnejše pravno varstvo pred odpovedjo, je v varovanju najranljivejše skupine delavcev in temelji na številnih mednarodnopravnih aktih, ki le izjemoma dopuščajo odpoved pogodbe o zaposlitvi takim delavcem.
Sodišče ne more delavca reintegrirati na delovno mesto, za katero nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, oziroma odločati o tem, katero delovno mesto bi bilo primerno za tožnika glede na njegove zdravstvene omejitve, ki jih ima kot invalid III. kategorije.
Glede na to, da storilka ne v predlogu z dne 15. 5. 2025 ne v dokaznem predlogu z dne 6. 10. 2025, pri čemer je slednjega vložila le dva meseca pred izdajo izpodbijanega sklepa, ni uveljavljala nobenih relevantnih okoliščin v zvezi z odreditvijo nadomestnega zapora, sodišču ni bilo treba izvesti naroka za zaslišanje storilke. Tudi v pritožbi storilka sploh ne navede, v zvezi z ugotavljanjem katerega zatrjevanega dejstva oziroma okoliščine bi jo sodišče moralo zaslišati. Da je imela težave z zanositvijo, zaradi česar je bila udeležena v postopku umetne oploditve, pa prvič navaja šele sedaj v pritožbi.
Pri storilki je po izdaji izpodbijanega sklepa prišlo do okoliščin, ki po ZIKS omogočajo odložitev začetka izvrševanja kazni zapora. Storilka namreč navaja, da je bila pri njej v mesecu oktobru 2025 izvedena umetna oploditev, ki se je kasneje izkazala za uspešno, tako da je na osnovi zdravniških preiskav predviden dan poroda 30. 6. 2026. Take navedbe in dokazilo izkazujejo obstoj razloga za odložitev izvrševanja nadomestnega zapora po 8. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS, po kateri se sme storilki odložiti izvršitev nadomestnega zapora, če je noseča in do poroda ni ostalo več kot pet mesecev.
Glede na zakonsko ureditev je ključna starost tožnice ob smrti zavarovanca. Tedaj je bila stara 33 let in 7 mesecev. Po 72. členu ZPIZ/92 bi morala ob smrti moža dopolniti 50 let starosti oziroma vsaj 45 let, da bi lahko s 50 leti pridobila pravico do družinske pokojnine. Tožnica teh pogojev ni izpolnila, enako tudi drugih pogojev, določenih v ZPIZ/92. Prav tako ne izpolnjuje pogojev določenih v ZPIZ-1 in ZPIZ-2. Sedanja starost tožnice ni bistvena pri odločitvi o priznanju pravice do vdovske pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
V sedmem odstavku 62. člena ZUP je določeno, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti. Pravica do tolmača je predvidena za ustno sporazumevanje. S tem je stranki omogočeno, da lahko v svojem jeziku spremlja postopek in v njem sodeluje. Organu pa ni treba zagotavljati prevoda uradnih listin in mora stranka sama poskrbeti za prevod, če uradnega jezika ne razume.
Tožnica v spornem obdobju ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na drugi podlagi, bila pa je družbenica in hkrati poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Zato so izpolnjeni z zakonom določeni pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 in je posledično tožnici na tej podlagi utemeljeno priznana lastnost zavarovanca.
Države članice področje igralništva urejajo po načelu subsidiarnosti, ki veleva, naj EU ne izdaja predpisov, če se lahko nek cilj doseže bolje na nacionalni (decentralizirani) ravni, ter po načelu sorazmernosti, ki pravi, da ukrepi, ki jih sprejme neka država za doseganje svojih ciljev, ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja, ali povedano drugače, države članice imajo pravico urejati področje igralništva glede na zastavljene cilje, ki jih zasledujejo na tem področju, pod pogojem, da upoštevajo temeljne principe in določbe Pogodbe o delovanju Evropske unije ter sodno prakso Sodišča Evropske unije.
Stališče sodne prakse in teorije je jasno: tuji prireditelji iger na srečo prirejajo igre na srečo v RS nelegalno, ne poslujejo po ZIS, ne plačujejo koncesnine in davkov ter povzročajo nekemično odvisnost ter s tem RS tudi enorme družbene stroške.
Spletne igre na srečo niso omejene samo na ozemlje, kjer dejansko deluje prireditelj iger v smislu lokacije svojega sedeža, saj splet ni teritorialno omejen na posamezno državo, zato je lahko izvajanje teh iger uresničeno tudi izven meja države prireditelja spletnih iger ter da je tehnično možnost dostopa treba upoštevati kot nujen pogoj za uresničitev prepovedane posledice obravnavanega prekrška, ki jo v konkretni zadevi predstavlja odigrana igra.
Novejša praksa Sodišča Evropske unije podeljuje pravico do vzpostavljanja monopolnega položaja na igralniškem trgu in preprečuje vdor tuje ponudbe na podlagi zagotavljanja varnosti potrošnika in javnega reda.
Prvostopenjsko sodišče je kršilo določbo 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker pred izdajo izpodbijane sodbe ni omogočilo zaslišanja zakonitega zastopnika storilke pravne osebe in obeh odgovornih oseb.
V tej zadevi je bil tožnici izdan nalog za izplačilo akontacije, saj toženec za končno odločbo še ni razpolagal z vsemi potrebnimi podatki. Ko je bila izdana končna odločba, je bil ugotovljeni znesek nižji od že izplačanih zneskov akontacije pokojnine. Ključna je bila torej končna pravnomočna odločba, iz katere jasno izhaja, do kakšnega zneska pokojnine je tožnica upravičena. Kar je prejela več, je glede na 194. člen ZPIZ-2 dolžna vrniti tožencu.
Glede na to, da tožnica ni bila v delovnem razmerju s toženko, svojega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije ne more uveljavljati kot delavka nasproti delodajalcu, temveč izključno kot neizbrana kandidatka. Sodno varstvo neizbranih kandidatov zaradi kršitve zakonske prepovedi diskriminacije je po ZDR-1 omejeno na zahtevek za plačilo odškodnine po 8. členu ZDR-1, uveljavljati pa ga je mogoče le skladno s petim odstavkom 200. člena ZDR-1, torej v prekluzivnem roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca.
Toženka projektno delo neutemeljeno šteje za začasno povečan obseg dela. Glede na to, da ZDR-1 v 11. alineji prvega odstavka 55. člena pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, določa kot poseben pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, začasno povečan obseg dela pa v 3. alineji prvega odstavka 55. člena ZDR-1, ni mogoče projektno organiziranega dela uvrstiti pod začasno povečan obseg dela.
Ker je tožnik opravljal projektno delo v zgoraj navedenem obsegu, v pogodbi pa je bil kot razlog za zaposlitev določen začasno povečan obseg dela, zaradi česar je pogodba nezakonita, ni odločilna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da mora razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno s 54. členom ZDR-1 obstajati v času sklenitve pogodbe in ne more biti vezan na nek bodoč, sicer pričakovan, a vendarle ne povsem gotov dogodek.
Skladno s prvim odstavkom 158. člena ZPP je tožnik dolžan povrniti toženki stroške v zvezi z umaknjenim delom tožbe (ki je enak nepripoznanemu delu tožbenega zahtevka), ker do delnega umika ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka.
Ker toženka sodne takse ni bila oproščena oziroma ji plačilo sodne takse ni bilo odloženo, plačala pa je tudi ni, je z iztekom roka nastopila zakonska fikcija, da je pritožbo umaknila, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v izpodbijanem sklepu. S trditvami o slabem premoženjskem stanju oziroma blokadi TRR toženka v pritožbi zoper navedeni sklep ne more uspeti, saj se lahko upoštevajo le v postopku v zvezi z oprostitvijo oziroma odlogom plačila sodne takse, v katerem pa jih ni predložila.
Tatvina ukradenih stvari, katerih vrednost je majhna in si je storilec hotel prilastiti stvari take vrednosti, vrednost pa je majhna, če ne presega 500,00 EUR (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1), glede na novo zakonsko ureditev tako ni več kaznivo dejanje, temveč prekršek.