Zatrjevane in izkazane težave, ki jih škodni dogodek sicer ni neposredno povzročil, je pa delno prispeval k njihovemu pogostejšemu in intenzivnejšemu pojavljanju, je treba upoštevati v okviru zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti.
Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti. Res je ta zahtevek tožnik postavil šele v drugi pripravljalni vlogi, vendar pa s postavitvijo zahtevka stranke ni mogoče prekludirati. Zaradi razširitve zahtevka na dodatno obliko nepremoženjske škode gre namreč za spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP, ki jo je glede na prvi odstavek tega člena mogoče vložiti do konca glavne obravnave.
Če sodišče zavrne dokazni predlog, za to poda razloge. Sodišče je dolžno odločiti o dokaznem predlogu stranke in vpisati razloge za zavrnitev dokaza v zapisnik o glavni obravnavi ter jih povzeti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga mora biti razumna, notranje skladna in logično vzdržna.
Sodišče prve stopnje je izvedbo s strani obrambe predlaganega dokaza za odreditev novega izvedenca s področja varstva pri delu zavrnilo z obrazložitvijo, da je v pretežni večini sledilo mnenju izvedenca A. A., saj "niti za trenutek ni obstajal dvom v njegovo strokovnost in večino njegovih zaključkov, zato tudi tekom postopka ni bilo prav nobene potrebe za postavitev novega izvedenca, ker je svojevrstna kontrola bila že tudi udeležba izvedene priče B. B., pri čemer pa je zaključek pravzaprav ta, da si v svojih ugotovitvah, vsaj v bistvenih delih, nujno na eni strani mnenje oziroma na drugi strani izpoved, sploh nista nasprotovali, mestoma celo dopolnjevali" (točka 2 obrazložitve izpodbijane sodbe). Nadalje je sodišče prve stopnje navedeni dokazni predlog v točki 11 obrazložitve zavrnilo s kratkim pojasnilom, da ne gre za izrazita nasprotja med izvedencem in pričo, ni pa z ničemer konkretiziralo teh razhajanj in se do njih ni opredelilo. Takšna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga obrambe ni notranje skladna in logično vzdržna, saj ne vsebuje jasnih razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje argumente obrambe glede dokaznega predloga ocenjuje kot neutemeljene. S tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo jasnih razlogov, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe, je podana s strani pritožnika zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 329. člena ZKP. Ker je sodišče ugotavljalo odločilna dejstva tudi s pomočjo izvedencev, do s strani obrambe zatrjevanih razhajanj in dokaznega predloga glede pridobitve mnenja novega izvedenca pa se sodišče vsebinsko ni opredelilo, bi ta kršitev mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.
V sodni praksi se postopoma opušča (vsebinsko) obravnavanje ugotovitvenega zahtevka. V primerih, ko ga sodišče obravnava po vsebini, odločitev deli usodo odločitve o restitucijskem ali prepovednem zahtevku. Tudi v teh primerih ugotovitveni del služi zgolj jasnejši vsebini dajatvenih zahtevkov. Samostojnega pravnega interesa za odločitev o ugotovitvenem delu tožnik nima.
Državna revizijska komisija je pooblaščena za nadzor nad spoštovanjem predpisov javnega naročanja. Njen položaj nadzornega organa in njeno organizacijo ureja ZPVPJN, medtem ko njen položaj prekrškovnega organa urejata ZJN-3 in ZP-1. Na eni strani torej DKOM opravlja nadzor nad izvrševanjem ZJN-3, na drugi strani pa opravlja tudi funkcijo prekrškovnega organa. Vendar imata nadzorna in prekrškovna funkcija različen ratio legis.
Neutemeljeno pritožbi uveljavljata, da je obdolženemu A. A. bil kršen privilegij zoper samoobdolžitev, ker je DKOM kot prekrškovni organ v funkciji pregona za potrebe obdolžilnega predloga od njega z dopisi zahteval posredovanje podatkov, ne da bi ga poučil o pravici do molka in da se je obdolženec s posredovanimi podatki samoobdolžil. Res je sicer obdolženec na dopise odgovoril kot zakoniti zastopnik pravne osebe, vendar pa je potrebno izpostaviti, da je prekrškovni organ z dopisi zahteval posredovanje podatkov tudi za obdobje preden je obdolženi A. A. nastopil funkcijo vršilca dolžnosti generalnega direktorja in se z odgovorom ni samoobdolžil, temveč je podatke posredoval kot zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe, ki pa privilegija zoper saooobdolžitev ne uživa.
Pritožbi utemeljeno nakazujeta, da je izpodbijana sodba odgovornost obdolženega A. A. (položaj vršilca dolžnosti generalnega direktorja je nastopil dne 12.9.2022) razširila tudi na dejanja pred njegovim nastopom na položaj vršilca dolžnosti generalnega direktorja, torej na dejanja, ki so predmet očitka, ki je naslovljen na obdolženega C. C.
Ker je postopek o prekršku zoper obdolženega A. A. ustavilo, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v izrek o pridružitveni odgovornosti pravne osebe, iz katerega je izpustilo dejanja, ki se nanašajo na tega obdolženca in je v izreku ohranilo pridružitveno odgovornost samo za dejanja, ki odpadejo na obdolženega C. C., ki se zoper sodbo ni pritožil in je zanj sodba že formalno pravnomočna.
Glede na določbe prvega odstavka 55. člena ZP-1 in 8. člena ZPrCP mora prekrškovni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so odločilna za odločitev o prekršku, kar pomeni, da mora v primeru prekrška zoper varnost cestnega prometa ugotoviti ne le zakonske znake posameznega prekrška zoper varnost cestnega prometa (v konkretnem primeru zakonske znake prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP), temveč mora ugotoviti tudi, kdo je bil voznik vozila, s katerim je bil storjen prekršek zoper varnost cestnega prometa. Nato pa mora prekrškovni organ storilcu prekrška z gotovostjo (torej onkraj razumnega dvoma) dokazati storitev prekrška, da je vozil vozilo v času storitve prekrška in da je izpolnil vse zakonske znake prekrška zoper varnost cestnega prometa.
S trenutkom identifikacije dejanskega voznika se je sum storitve prekrška osredotočil na storilca, za katerega velja domneva nedolžnosti in je na prekrškovnem organu breme, da predloži dokaze o storitvi prekrška, in na sodišču, da dokaze oceni ter v skladu z domnevo nedolžnosti presodi, ali je storilcu prekršek dokazan onkraj razumnega dvoma, torej z gotovostjo.
Izpolnjevanje pogojev za začetek novega postopka osebnega stečaja nad dolžnikom, nad katerim je bil (z zavrnjenim odpustom obveznosti) že pravnomočno končan prejšnji postopek osebnega stečaja, se lahko presoja šele v tem novem postopku, na podlagi dolžnikovih navedb in dokazov v tem postopku. To velja tako glede obstoja dolžnikovega premoženja, višine njegovih mesečnih dohodkov kot tudi glede tega, ali je dolžnik izkazal, da njegove kršitve v prejšnjem postopku osebnega stečaja niso otežile vodenja stečajnega postopka ali oblikovanja ali unovčevanja stečajne mase v tem postopku. Zato dopis sodišča v prejšnjem stečajnem postopku, v katerem je odgovarjalo na dolžnikove prošnje za ponovitev osebnega stečaja in ga pri tem pozvalo, naj vloži nov predlog za začetek stečajnega postopka, na to presojo z ničemer ne vpliva.