Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon - oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti.

V okviru dopuščenega revizijskega vprašanja navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.

V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP pravnomočno odločilo, da zatrjevana kršitev te ustavne pravice ni podana, morebitni obstoj kršitve te pravice vselej dolžan preverjati tudi minister, kar dopolnjuje materialnopravno podlago za njegovo odločanje. V obravnavani zadevi to torej pomeni, da mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve ugotoviti (tudi), da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, kar sicer določa navedena zakonska norma ZKP le za sodno presojo pogojev za izročitev.

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je tožena stranka z zavrnitvijo tožnika kot odvetniškega kandidata v konkretnih okoliščinah njegovega primera s postavitvijo pogoja, da izpolni obveznosti, ki so bile odpuščene v postopku osebnega stečaja ali zastarane, postavila nesorazmeren pogoj v zvezi z oceno njegove primernosti za opravljanje odvetniškega poklica?

Razlaga 6. člena ZNISESČP v povezavi z 10., 11. in 12. členom ZNISESČP, da se verifikacija starih deviznih vlog zavrne, ker pridobitev terjatve ni bila evidentirana do 1. 12. 2015, torej z določitvijo prekluzivnega roka, je ne glede na dejstvo, da je bilo v zakonu predpisano evidentiranje pri Glavni podružnici Sarajevo, ki sploh ni obstajala niti takrat niti pred uveljavitvijo ZNISEČP, in posledično evidentiranje na zakonsko predpisan način pravočasno sploh ni bilo mogoče, pravilna ter v skladu z namenom, ki ga mora zasledovati zakonodajalec glede na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Ališić in ostali, št. 60642/08 z dne 16. julija 2014.

Toženka je, upoštevajoč morebitne težave pri sodelovanju s pristojnimi institucijami Bosne in Hercegovine, ki sta se jih obe strani trudili premostiti, kot to izhaja iz zapisnika o sestanku Odbora ministrov, pogoj evidentiranja, kot ga določa ZNISESČP, omilila oziroma ga razlagala v prid bodočim upravičencem do izplačila. Ni namreč zahtevala, da se evidentira terjatev novega upnika v smislu, da bi morda celo zahtevala aktivno ravnanje Glavne podružnice Sarajevo, temveč le minimalno aktivnost vlagatelja, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Poskus pošiljanja je nekaj manj kot doseganje prejemnika s pošiljko. Republika Slovenija se je, kljub temu, da je v skladu z ZNISESČP, ki se zgleduje po obligacijskopravnem institutu cesije, odpovedala nedvomnosti prenosa terjatve in se odločila, da bo vlagateljem zaupala že brez kakršnekoli aktivnosti na strani pravnih subjektov, pri katerih so se hranile stare devizne vloge. S tem je pravzaprav popolno zaupala novim upnikom, če so le poskusili poslati svoje dokumente o veljavnem pravnem poslu, na podlagi katerega so pridobili staro devizno vlogo.

Pogoj evidentiranja zato ni nemogoč. Razlaga, da zadostuje že poskus pošiljanja oziroma evidentiranja, je bila namreč objavljena na internetu na spletni strani toženke, potem ko je bil javni poziv za verifikacijo objavljen v dnevnih časopisih Bosne in Hercegovine, ki izhajata na ozemlju celotne Bosne in Hercegovine. Informacije o poteku postopka so bile torej javno dostopne, so pa zahtevale neko minimalno skrbnost bodočega vlagatelja, tj. seznanitev s postopkom za dosego verifikacije in potem izplačila. Poleg tega je šlo zgolj za poenostavitev postopka verifikacije z razlago evidentiranja, kot jo je podala toženka na spletni strani, in ne za onemogočanje izpolnjevanja tega pogoja.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da dolžnik ni navedel nikakršnih konkretnih (dejanskih) razlogov, ki bi utemeljevali prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Ker je tako, je njegov predlog Vrhovno sodišče zavrnilo.