Ne glede na to, ali se pritožbeno sodišče odloči za spremembo ali za razveljavitev prvostopenjske sodbe, je pomembna predpostavka za uporabo 355. člena ZPP, da višje sodišče ob uporabi nove pravne podlage ugotovi, da ta terja dopolnitev dejstvene podstati. Če namreč potrebe za dopolnitev pravno odločilnih dejstev ni, ZPP pritožbenemu sodišču omogoča, da prvostopenjsko sodbo spremeni, tako da ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju (le) uporabi pravilno pravno podlago (peta alineja 358. člena ZPP). V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh, po novi sodni praksi Vrhovnega sodišča pravno odločilnih dejstev, zato je Višje sodišče ravnalo napak, ker ni uporabilo 355. člena ZPP.

Dolžnik bi moral trditve o omejitvi in črpanju zavarovalne vsote, kar mu je bilo nedvomno znano, navesti najpozneje do zaključka glavne obravnave pred sodišče prve stopnje v pravdi. Sodišči prve in druge stopnje pa sta z ravnanji v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete iz prvega odstavka 17. člena ZIZ zagrešili bistveno kršitev določb izvršilnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 55 člena ZIZ v zvezi s 17. členom ZIZ.

V obravnavani zadevi je tožnik uveljavljal odškodninsko odgovornost države zaradi izdaje nepravilnega posamičnega upravnega akta in ne zaradi zakonodajne protipravnosti. Zato je pomembna le presoja, ali ravnanje davčnih organov, ki po ugotovitvah sodišča druge stopnje nadrejenih organov niso opozorili na morebitno protiustavnost ZDavP-2, predstavlja protipravno ravnanje, ki je po 26. členu Ustave predpostavka za odškodninsko odgovornost države.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je na protiustavnost določbe 68.a člena ZdavP-2 že med zakonodajnim postopkom opozorila zakonodajna-pravna služba Državnega zbora. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZdavP-2G) je za vlado pripravilo Ministrstvo za finance. V zakonodajnem postopku je v imenu vlade sodelovalo takratno vodstvo Ministrstva za finance. To vodstvo kljub temu, da je bilo v zakonodajnem postopku s strani zakonodajnopravne službe Državnega zbora opozorjeno na neustavnost predpisa, predloga spremembe zakona ni spremenilo. Odločitev Ministrstva za finance je glede na položaj in avtoriteto zakonodajnopravne službe morala temeljiti na tehtnem premisleku. Javnim uslužbencem, ki so v okviru Ministrstva za finance na prvi in drugi stopnji odločali o tožnikovi davčni zadevi, glede na opisano predhodno ravnanje njihovih nadrejenih in načelo hierarhičnosti, ni mogoče očitati, da vprašanja protiustavnosti niso ponovno načeli, ampak so obravnavo tega vprašanja prepustili sodišču, ki pa ima zakonska pooblastila, da lahko samostojno in neodvisno začne postopek za oceno ustavnosti zakona. Pravilna je bila presoja sodišča prve in druge stopnje, da njihovo ravnanje ni bilo nerazumno in ne predstavlja grobe kršitve temeljnih načel upravnega delovanja.