Revizija se dopusti glede vprašanj:
◦ Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo - 1. točko prvega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), ko je kot odločilno za ugotovitev pripadajočega zemljišča predlagateljičine stavbe štelo geodetsko določeno površino in potek meja načrtovane gradbene parcele po vnaprejšnjem parcelacijskem načrtu, pripravljenem še pred izgradnjo in ureditvijo soseske?
◦ Ali je obrazložitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa glede ugotovitve in uporabe urbanističnih standardov za določanje individualnih pripadajočih zemljišč stanovanjskih stavb obremenjena s kršitvami pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave ter kršitvami iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)?
◦ Ali sta sodišči prve in druge stopnje v okoliščinah obravnavanega primera pravilno uporabili določbe prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 glede odločitve o skupnem pripadajočem zemljišču stavb obravnavane soseske?
◦ Ali je obrazložitev sklepov sodišč prve in druge stopnje obremenjena s kršitvami pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave ter kršitvami iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?
Predlog se zavrne.
Pritožnik smiselno nasprotuje dokazni oceni Upravnega sodišča, da je med postopkom vsebinsko spreminjal svoje izjave o komunikaciji s pooblaščencem v prvotnem postopku in jih prilagajal na način, ki mu je ustrezal, zaradi česar je sodišče njegovo izpovedbo v celoti ocenilo kot neprepričljivo. Vendar pa pritožnik tega pritožbenega ugovora v ničemer ne konkretizira, temveč izraža le golo nestrinjanje z razlogovanjem Upravnega sodišča. Ker gre pri tem za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne zadoščale le navedba, katero dejstvo je po pritožnikovem mnenju zmotno ugotovljeno, temveč bi moral pritožnik določno navesti oziroma argumentirati, zakaj naj bi bilo sklepanje sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno.
Kadar je oškodovanec pravna oseba lahko voljo za pregon storilca z vložitvijo predloga za pregon izjavijo njeni zakoniti zastopniki oziroma pooblaščenci. Zaposleni lahko poda predlog za pregon le na podlagi posebnega pooblastila. Ker je pooblastilo mogoče podeliti le v okviru lastnih upravičenj, prokurist ob mešani oziroma skupni prokuri ne more samostojno podati pooblastila za vložitev predloga za pregon.
Za obravnavo nove oziroma ponovne prošnje za mednarodno zaščito, morajo biti predhodno izpolnjene vsebinske in postopkovne zahteve iz 64. in 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).
Pojasnilo pritožnika, da novih dejstev in dokazov ni navajal zato, ker je prava neuk, ne more vplivati na drugačno odločitev v sporu, ker iz tega pojasnila ni razvidno, zakaj okoliščin, če obstojijo in so take narave, da zadostijo vsebinskim kriterijem iz 64. člena ZMZ-1, ni navajal vsaj v tožbi, ki jo je vložil po pooblaščeni svetovalki za begunce.
Sodišče je pritožnikov očitek o (zatrjevani) bistveni kršitvi določb upravnega postopka obravnavalo in ugotovilo, da toženka izpodbijanega sklepa sploh ni utemeljila s sklicevanjem na koncept varne izvorne države, zato je utemeljeno štelo ugovore v tej smeri za pravno nepomembne. To ugotovitev je pritožnik v pritožbi prezrl, zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb pa pravilnosti navedenega stališča, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ne more izpodbiti.
V okviru izrečene pogojne obsodbe bi moralo sodišče stransko kazen izgona tujca iz države najprej določiti pri posameznem kaznivem dejanju, jo nato upoštevati v odločbi o enotni kazni ter izreči, da se kazen izvrši. Ker je sodišče v nasprotju z obrazloženim obsojencu šele pri odločbi o enotni kazni oziroma ločeno izreklo kazen, ki je pred tem ni določilo pri posameznem kaznivem dejanju, je ravnalo v nasprotju s pravili o izreku kazni pri steku kaznivih dejanj po prvem odstavku 53. člena KZ-1.
Vrhovno sodišče je že v sodbi in sklepu I Ips 3176/2013 z dne 26. 11. 2020 presodilo, da je iz navedene zakonske ureditve razvidno, da ima prejemnik premoženjske koristi pravico do pritožbe in pravico do le enega izrednega pravnega sredstva - zahteve za obnovo postopka. Drugega izrednega pravnega sredstva - torej zahteve za varstvo zakonitosti - procesni zakon ne predvideva. Vendar pa tudi v primeru, če je bil v škodo prejemnika premoženjske koristi prekršen materialni ali procesni zakon, prejemnik ne ostane brez pravnega varstva, saj ima možnost podati pobudo Vrhovnemu državnemu tožilstvu, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti.
Kadar država poseže v bit starševske skrbi, tj. v odločanje o vzgoji in varstvu otroka, na način, da odvzame otroka, ali celo odvzame starševsko skrb ter otroka namesti drugam (v vzgojo in varstvo), zlitost starševskih pravic terja, da se hkrati odloči tudi o pravicah do stikov in preživljanja ter se v celoti poskrbi za otrokovno nadomestno skrb (tj. po potrebi postavi pod skrbništvo). Tega, da je treba o teh vprašanjih odločiti skupaj, ne smemo razumeti kot zahteve po sočasnem sodnem odločanju, temveč le kot zahtevo za odločanje v istem sodnem postopku. Od odločitve, ali in pri kom bo otrok v vzgoji in varstvu, je namreč odvisno, s kom bo treba urediti otrokove stike ter kdo bo preživninski zavezanec.
V obravnavanem primeru sta bili z odločitvijo o namestitvi (v rejništvo) neločljivo povezani odločitvi o stikih in plačevanju preživnine, pa tudi odločitev o skrbništvu, o katerem dotlej ni bilo odločeno v predhodnem/samostojnem postopku. Višje sodišče zato ni odločalo preko meja pritožbenega predloga.
V splošnem jeziku je poslovodja tisti, ki vodi posle družbe. Jezikovna razlaga 42. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) sama po sebi omogoča sklep, da dejanski direktor ustreza pojmu poslovodje, saj je dejanski direktor oseba, ki vodi posle družbe. Namen, ki ga zasleduje določilo 42. člena ZFPPIPP o odškodninski odgovornosti poslovodstva, je v tem, da se upnikom stečajnega dolžnika nadomesti škoda, ki jim je nastala zaradi protipravnega ravnanja oseb, ki so pri vodenju poslov družbe opustile opravo dejanj ali so ravnale v nasprotju s prepovedmi, določenimi v prvem odstavku 42. člena ZFPPIPP. Tudi po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo, se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi drugemu utegnil povzročiti škodo. Upoštevaje navedeno je povsem razumna razlaga, da dejanski direktor, ki dejansko vodi poslovanje družbe, družbi oziroma njenim upnikom odgovarja za škodo, ki družbi oziroma njenim upnikom nastane v zvezi z poslovanjem družbe.
Iz navedenih razlogov izhaja, da ni mogoče slediti ozki jezikovno - sistematični razlagi določbe prvega odstavka 42. člena ZFPPIP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 8. člena ZFPPIPP, na podlagi katere je mogoče zaključiti, da dejanski direktor ni odgovoren za škodo, ki jo je upnikom insolventne družbe povzročil s poslovodenjem družbe iz razloga, ker dejanski poslovodja ni zakoniti zastopnik družbe. Vpliv osebe, ki vodi posle družbe, na njeno poslovanje in rezultate je popolnoma enak, če je ta oseba dejanski poslovodja ali pa zakoniti poslovodja. S stališča upnikov, ki jim je povzročena škoda, je povsem nepomembno, ali je oseba, ki je škodo povzročila, dejanski ali zakoniti poslovodja družbe. Povsem jasno je, da je treba pojem poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP razlagati tako, da za škodo, ki je nastala družbi oziroma njenim upnikom, odgovarja tudi oseba, ki je posle družbe vodila kot dejanski direktor.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali mora biti za pravno učinkovito uresničitev odstopne pravice od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe po pravilih Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) izjava o uresničitvi takšne odstopne pravice na sopogodbenika naslovljena pred ali vsaj istočasno s podajo predloga sodišču za podajo soglasja k uresničitvi odstopne pravice?
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno presodili, da zapade odškodninska terjatev do organa vodenja in nadzora šele takrat, ko zapade v plačilo terjatev na izpolnitev druge pogodbene stranke iz zatrjevano škodljive pogodbe?
S pravnomočno odločitvijo o pobotni terjatvi odpade pomislek o resničnosti takšne terjatve. Ob izpolnitvi tudi preostalih splošnih pogojev zato ni mogoče odrekati učinka pobotne izjave dolžnika. Enako mora veljati tudi v povezavi s posebno ureditvijo pogojev pobotanja v primeru odstopa glavne terjatve. Načelo varovanja nevtralnega položaja dolžnika terja, da zaradi cesije terjatve ne sme priti v slabši položaj kot v primeru, da bi dolgoval prvotnemu upniku. V primeru, ko dolžnik uveljavlja v pobot terjatve na podlagi drugega odstavka 315. člena Obligacijskega zakonika (OZ), se vprašanje obstoja teh terjatev lahko kaže le v okviru preizkusa dopustnosti pobotanja po 311. členu OZ. Relevanten je torej časovni okvir podane pobotne izjave dolžnika. S pravnomočno odločitvijo o obstoju terjatve odpade morebiten ugovor neresničnosti takšne terjatve. To pa pomeni, da je materialnopravno zmotno izhodišče revidenta, da bi bilo pobotanje dopustno le ob predpostavki, da je o obstoju pobotne terjatve pravnomočno odločeno pred seznanitvijo dolžnika z odstopom glavne terjatve. Zato za dopustnost pobotanja zadostuje, da je ta okoliščina, ki odpravlja negotovost obstoja pobotne terjatve, podana ob uveljavitvi pobotne izjave po 311. členu OZ. Iz samih revizijskih navedb pa izhaja, da je bila v obravnavanem primeru ob uveljavitvi pobotne izjave (14. 5. 2021) ta okoliščina podana. Revizijsko stališče, da bi moralo sodišče natančneje ugotavljati čas seznanitve dolžnika z odstopom (glavne) terjatve, se zato izkaže kot materialnopravno zmotno.