Določbe 107. člena ZPrCP niso bile prepoznane kot neskladne z Ustavo iz razloga, ker pred preizkušančevim soglasjem s pozitivnim rezultatom alkotesta ni predviden pouk o privilegiju zoper samoobtožbo. Ali še drugače zapisano - izjava posameznika, da pritrjuje rezultatu preizkusa z indikatorjem, ni izjava testimonialne narave, ki bi v razmerju do preizkusa pomenila dodatno spoznavno vsebino, zato v takšni izjavi ni mogoče prepoznati preboja iz sfere posega v storilčevo telo oziroma pridobitve fizičnih dokazov. Posledično merila privilegija zoper samoobtožbo v tej situaciji niso upoštevna, pravni pouk pred podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni predviden in se nasprotno pritožbeno stališče, s katerim zagovornica uveljavlja nezakonitost napadene sodbe, pokaže kot neutemeljeno. Po izrecni odločbi Ustavnega sodišča se drugi odstavek 107. člena ZPrCP uporablja do odprave ugotovljene neustavnosti ureditve in v odprtih postopkih, vključno z odsotnostjo meril privilegija zoper samoobtožbo v danem procesnem položaju.
Sodišče prve stopnje je moralo upoštevati sedaj veljavno ureditev, po kateri se močnejša pravica v tovrstnih nepravdnih postopkih domneva na podlagi upravne odločbe o dokončno urejeni meji, s katero je meja urejena z ustrezno stopnjo zanesljivosti po določbah ZKN ali prej veljavnega ZEN. V tem postopku takšna odločba po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bila izdana. Zato geodetski prikazi z različnimi poimenovanji, na katere se sklicujeta predlagatelja, tudi če gre za javne listine v smislu določbe prvega odstavka 224. člena ZPP, ne vzpostavljajo domneve močnejše pravice po določbah SPZ, kakor je navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
Kljub temu, da je Ustavno sodišče prepoznalo neustavnost drugega odstavka 107. člena ZPrCP, pa je protiustavno ureditev obdržalo v veljavi do odprave dognane neskladnosti (tč. 3, 4 izreka odločbe Up-290/20, U-I-138/24).
Obvezne odločbe Ustavnega sodišča res učinkujejo ex tunc, torej tudi v odprtih postopkih o prekrških, izvršenih pred sprejemom precedenčne odločbe. Ker pa je bila veljavnost zakonskega temelja za uveljavljanje prekrškovne odgovornosti na podlagi drugega odstavka 107. člena ZPrCP celo prolongirana do odprave protiustavnosti, je na dlani, da se sme uporabiti tudi v sedaj odprtih postopkih.
Posledično so, kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani storilca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi, kar navaja pritožnik.
Neuspešne so pritožbene navedbe, da se podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, s čimer je storilec izrazil strinjanje z rezultatom elektronskega alkotesta, šteje za samoobtožbo, zaradi česar bi moral prekrškovni organ (policist) storilca pred podpisom tega zapisnika poučiti o tem, da ni dolžan "izpovedati" zoper samega sebe ali priznati krivde. Odsotnost pravnega pouka o privilegiju zoper samoobtožbo (tako četrta alineja 29. člena Ustave) ne predstavlja nedopustne neuporabe danega instituta za zbiranje dokazov o kršitvi koncentracije alkohola v izdihanem zraku, kakor smiselno zatrjuje pritožba.
Upnikovo pooblastilo je bilo zadosti konkretizirano splošno pooblastilo po prvem in drugem odstavku 76. člena Obligacijskega zakonika. Ni bilo sporno, da je sklepanje posojilnih pogodb spadalo v redno poslovanje upnika.
Dolžnikovi dokazi lahko kažejo le na verjetnost, medtem ko je ugotavljanje resničnosti stvar izvršitelja. Dolžnik zato nima ugovora, da nima premičnin.
Dolžnik je prostovoljno plačal zneska in ne v okviru prisilne realizacije sklepa o izvršbi, zato je bilo obvestilo upnika potrebno in za nadaljevanje postopka objektivno koristno v smislu oprave izvršbe. V konkretnem primeru so bili upnikovi stroški za sestavo vlog potrebni za izvršbo glede na peti odstavek 38. člena ZIZ.
Tožnici ni uspelo dokazati, da je bila toženka na njen račun kakorkoli obogatena (190. člen OZ) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Ni namreč dokazala sklenitve najemnega razmerja glede sporne prikolice (saj najemne pogodbe ni podpisala zakonita zastopnica tožene stranke), niti, da je tožena stranka prikolico uporabljala in tudi ne protipravne odtujitve le-te. Zato ni mogoče govoriti o obstoju koristi tožene stranke v zvezi s sporno prikolico. Povedano drugače, do prenosa premoženja iz sfere tožeče stranke v sfero tožene stranke ni prišlo. Zato je sodišče pravilno ugotovilo, da zahtevek tožnice iz naslova neupravičene obogatitve ni utemeljen.
Iz zakonskih določb sledi, da se stroški zastopanja občinskega odvetništva v postopkih pred sodišči obračunavajo po OT.
Po oceni pritožbenega sodišča je zagovornik s predložitvijo obsežne dokumentacije, katera obsega raznolikost virov (poročila nadzornih nevladnih organizacij glede razmer v konkretnih zaporih, članke glede vojnih razmer v Ukrajini, odločbe sodišč), kljub drugačnim zagotovilom države prosilke, dokazal obstoj zadostne stopnje verjetnosti, da bi bila zahtevana oseba v primeru izročitve državi Ukrajini lahko izpostavljena kršitvam temeljnih človekovih pravic in pravice iz 3. člena EKČP, zaradi česar ni izpolnjen pogoj iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP. Nevarnost vojne namreč ni omejena le na območja neposrednega bojevanja, temveč resnost vojne v Ukrajini z letalskimi in raketnimi napadi, zadnje mesece pa tudi z napadi z droni, ki lahko prizadenejo tudi območja, ki v nekem časovnem okviru sicer veljajo "za varna", v naslednjem trenutku pa ne več, vsaki oblasti otežuje zagotavljanje odsotnosti nevarnosti. V takšnem primeru pravica države glede izvedbe kazenskega postopka ali izvršitve kazni zapora ne more in ne sme pretehtati nad temeljnimi ustavnimi pravicami posameznika.
Glede na to, da je bila soba, kjer so bile steklenice najdene, zaklenjena, pritožbeno sodišče zavrača kakršne koli dvome v to, ali sta policista že ob samem zavarovanju kraja "prestavljala" kakšne steklenice s sporno prepovedano drogo, upoštevaje, da v to sobo niti ne bi mogla vstopiti.
Četudi sta policista lahko stopila skozi odprta PVC vrata v kletne prostore in legitimirala pričo A. A., pa slednje po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne pomeni, da sta dejansko začela opravljati ali hišno preiskavo ali vizualni pregled prostorov, kot to zmotno navaja zagovornik.
Zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bila zasežena konoplja, tako posajena, kot tudi namočena v tekočini, najdena v prisotnosti obeh solenitetnih prič B. B. in C. C. ter obtoženca, pri čemer je bila zasajena konoplja neposredno vidno zaznavna pri izstopu iz stanovanjske hiše, konoplja, namočena v tekočini, pa pri vstopu v zaklenjeno klet, ki jo je tekom oprave hišne preiskave odklenil sam obtoženec, so utemeljeni in omogočajo življenjsko logičen zaključek, da je bila zaznana s prostim očesom in povsem naključno.
Zakon o kazenskem postopku odločitve sodišča glede pripora ob izreku sodbe ureja v 361. členu. V tretjem odstavku citiranega člena je določeno, da se pripor vselej odpravi in odredi izpustitev obdolženca, če tožilec pred izrekom sodbe ni predlagal podaljšanja pripora, če je obtoženec oproščen obtožbe ali spoznan za krivega, pa mu je odpuščena kazen, če je obsojen samo na denarno kazen ali mu je izrečen sodni opomin ali pogojna obsodba, če je zaradi vštetja pripora kazen že prestal ali če je obtožba zavrnjena ali obtožnica zavržena, razen če je zavržena zaradi nepristojnosti sodišča. V vseh naštetih primerih je odprava pripora obligatorna, čeprav je priporni razlog še podan. Med navedenimi primeri sicer v zakonu ni določeno, kako ravna sodišče v primeru, ko obdolžencu sicer izreče kazen zapora, vendar hkrati odloči, da se kazen zapora v skladu z osmim in desetim odstavkom 86. člena KZ-1 izvrši na alternativni način z delom v splošno korist, vendar pa iz že same narave takšnega načina izvršitve zaporne kazni izhaja, da pripora ni mogoče podaljševati do nastopa kazni. V primeru, ko sodišče odloči, da bo obdolženec kazen zapora, ki mu je bila izrečena, prestal na način, da opravi delo v splošno korist, obdolženec kazni zapora ne nastopi. Napačno pa je tudi stališče višjega državnega tožilca, da bi moralo sodišče prve stopnje pripor zoper obdolženca podaljšati do začetka izvrševanja dela v splošno korist, saj je to izrecno v nasprotju z določilom šestega odstavka 361. člena ZKP, ki določa, da sme pripor, ki je bil odrejen ali podaljšan po določbah prejšnjih odstavkov tega člena, trajati do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Podaljševanje pripora do začetka izvrševanja dela v splošno korist bi bilo nedopustno, ker za to ni zakonske podlage.
Podaljševanje pripora bi zato pomenilo ustavno nedopusten poseg v osebno svobodo.
V konkretnem primeru ODT v predlogu za podaljšanje pripora z dne 11. 12. 2025 sploh ni navedlo, za koliko časa predlaga, da naj se pripor podaljša. S tem, ko je sodišče prve stopnje obdolžencu podaljšalo pripor za maksimalni čas 2 mesecev, brez da bi ta čas predlagal edini upravičeni predlagatelj, t.j. državni tožilec, je kršilo temeljno načelo kazenskega postopka, t.j. načela akuzatornosti in ločenosti funkcij.
Ker odločitev o tem, da se varstvo in vzgoja zaupa le enemu od obeh staršev, ne pomeni posega (ali celo omejitve) starševske skrbi drugega starša, pač pa le, da ta odloča o dnevnih vprašanjih otrokovega življenja (kdo in kdaj pelje otroka v šolo, na obšolske dejavnosti, k zdravniku, kaj in kdaj se bo oblekel, kdaj bo šel k počitku, ...), je mogoče začasno odločiti o varstvu in vzgoji le takrat, ko zaradi varstva koristi otroka brez tega ne bi bilo mogoče odločati o dnevnih vprašanjih otrokovega življenja v okviru izvajanja starševske skrbi.
Dokazna ocena mnenja CSD mora biti primerljiva dokazni oceni izvedenskega mnenja, kriterije za to pa (z analogno uporabo) uokvirjajo določbe 254. člena ZPP.
Dolžnica torej razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom, da sta ji bili obe hčeri zaupani v varstvo in vzgojo, zato lahko na podlagi določb od 238a. člena do 238.g člena ZIZ v postopku sodne izvršbe izposluje sklep o izvršbi, s katerim bo izvršilno sodišče upniku naložilo vrnitev obeh otrok (določbe 238.b člena ZIZ).
Po vložitvi predloga za ureditev določenega pravnega razmerja med starši in otroki (npr. glede drugačne ureditve stikov) nov postopek za ureditev istega pravnega razmerja zaradi učinkov litispendence iz tretjega 189. člena ZPP, ki jih je treba upoštevati tudi v nepravdnem postopku, ni mogoč. To velja tudi, če gre za izdajo začasne odredbe v nepravdnem postopku.
Izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti o istih pravnih razmerjih, glede katerih se je postopek začel že s predlogom upnika, je bila zato v tem postopku zaradi učinkov litispendence nedopustna.
Sodišče prve stopnje je obsežno predhodno kaznovanost obdolženca povsem pravilno upoštevalo in ne drži, da se je oprlo samo na okoliščine iz njegove preteklosti, kar zmotno navaja zagovornik. Upoštevaje namreč tudi težo, okoliščine in način storitve sedaj očitanih kaznivih dejanj ter tudi dejstvo, da je obdolžencu očitno izvrševanje kaznivih dejanj postalo način njegovega življenja, je sklepati, da z izvrševanjem slednjih ne namerava prenehati, saj glede na njegovo dosedanje ravnanje, ob dejstvu, da gre za specialnega povratnika, ni pričakovati, da bi se spremenil oziroma bi spremenil svoj odnos do premoženja in lastnine drugih oškodovancev.
V pozivnem sklepu je sodiše prve stopnje pravilno poučilo upnika, da je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi in jo tudi imenovalo. Ne glede na to je upnik predlagal izvršbo zoper drugo družbo, ki glede na podatke v sodnem registru ni pravni naslednik izbrisanega dolžnika.