Pritožbeno sodišče glede navedb, ki jih je obdolženec prvič podal šele v pritožbi, ugotavlja, da je pritožnik z njimi prekludiran, saj se sme ugovor krajevne nepristojnosti pred okrajnim sodiščem, skladno s 441. členom ZKP, podati le do začetka glavne obravnave. Očitek, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker ni po uradni dolžnosti pred glavno obravnavo preverilo krajevne pristojnosti, so tako neosnovane, saj je sodišče očitno (pravilno) presodilo, da je krajevno pristojno, zakon pa ne nalaga dolžnosti, da bi bilo sodišče v tem primeru dolžno izdati poseben sklep o tem, da je krajevno pristojno (435. člen ZKP). Ko je razpisana glavna obravnava, pa se sodišče po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno nepristojno (drugi odstavek 436. člena ZKP). Obdolženec je v pritožbenem postopku prekludiran tudi z očitki glede pristranskosti sodnice. V zvezi s temi navedbami ZKP v drugem odstavku 41. člena določa, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Ker je obdolženec to vprašanje prvič izpostavil šele v pritožbi, je jasno, da so pritožbene navedbe podane prepozno, zaradi česar pritožnik s temi očitki ne more uspeti.
Razžalitev zasebne tožilke skozi zmerjanje z lažnivko, manipulantko, psihopatko in čarovnico, ki je uničila hčerko ter bi jo morali poslati v P. (tj. psihiatrično kliniko), nima prav nikakršne vsebinske povezave z vprašanjem ureditve stikov med obdolžencem in njegovo hčerko, temveč je očitno šlo za čisto zmerjaštvo ter v nobenem primeru za kakršen koli konstruktivni prispevek k reševanju (sodnega) spora med bivšima partnerjema. Obdolženec nedvomno ni na ustrezen in primeren način varoval svojih interesov v smislu rešitve ureditve stikov med njim ter njegovo hčerko. Tako je očitno, da razlog za ekskulpacijo ravnanj obdolženca ne more biti podan.
Nobenega dvoma ni, da je pri obtožencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan, ker pa je trenutno na prestajanju kazni zapora in je razlog za odreditev pripora mogoče odpraviti že s samim izvrševanjem kazni zapora, je potrebno odrediti pripor na način, da se bo začel izvrševati, ko obtoženec prestane kazen zapora. Prvostopenjsko sodišče je pri odreditvi pripora izhajalo iz stališča Vrhovnega sodišča, ki je že večkrat judiciralo, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni nezakonita in ni neobičajna. Posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje ponovitvene nevarnosti, pa ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi za določen čas vnaprej.
Upnik utemeljeno navaja, da je prejel poziv sodišča, da odgovori na ugovor dolžnika, da se je opredelil do stališča dolžnika, podal konkretne navedbe, da je sodišče opravilo vsebinsko presojo ugovora, da je ravno zato, ker je dolžnik zatrjeval celotno poplačilo (med njima pa je očitno več odprtih zadev), moral odgovoriti, da se ne bi v drugi zadevi dolžnik skliceval na to, da je zaradi nevložitve odgovora in fikcije priznavanja dejstev sodišče v drugi zadevi štelo, da so poravnane vse terjatve. Upnik ne more vedeti na kakšne načine se bo dolžnik branil v večih medsebojnih zadevah.
Upnik utemeljeno navaja, da v veljavnih predpisih ni razlogov za izračun razdalje med sedežem Okrožnega sodišča v Celju ter naslovom dolžnice.
V konkretni zadevi ni nobenega dvoma, da je bila osumljenka pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na TRR-ju B. B., s katerimi je očitno razpolagala že vse od leta 2017 (torej že več let pred njegovo smrtjo) in da je bila na teh sredstvih skupna lastnina. Tako ne drži, da bi si osumljenka prilaščala tuj denar v lastno korist. Dejstvo namreč je, da je imela upravičenje za upravljanje s skupnimi denarnimi sredstvi, posledično pa tudi pravico do razpolaganja z njimi. Zato tudi po presoji pritožbenega niso podane materialnopravne predpostavke za uvedbo preiskave.
V izvedenskem mnenju je sicer res povzeto tudi poročilo UKC Maribor z dne 16. 8. 2024 o izvajanju ukrepa, prav tako pa se zaključki o zdravstvenem stanju Komisije skladajo z zaključki iz tega poročila. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da je Komisija pri izdelavi mnenja zgolj prepisala poročilo UKC Maribor, brez da bi podala tudi svojo samostojno, kritično in neodvisno presojo. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti deli mnenje prvostopenjskega sodišča, in sicer, da enotnost stališč zgolj dodatno kaže na strinjanje strokovnjakov glede zdravstvenega stanja storilca.
Sklep o sprejemu priznanja krivde ima dejansko učinek odločbe o krivdi, tako glede opisa dejanja, kakor tudi glede pravne kvalifikacije. Sodišče v izrek (krivdorek) obsodilne sodbe, ki jo izreče na podlagi sprejetega priznanja krivde, vključi opis dejanja, na katerega se priznanje nanaša. Pritožnik ima zato prav, ko v pritožbi zatrjuje, da je tenor sodbe v delu, ki se nanaša na konkretizacijo okoliščin glede bistveno zmanjšane prištevnosti obtoženca, zaradi, s strani sodišča izpuščenega zgoraj povzetega besedila, postal nesklepčen, posledično pa je izrek sodbe, zaradi navedenega posega postal nerazumljiv oziroma nasprotuje sam sebi. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, torej kaznivih dejanj, storjenih v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, čeprav iz tenorja sodbe, okoliščin, zaradi katere duševne motnje oziroma duševne nerazvitosti je bila obtoženčeva zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, ni več razbrati.
Če je bila prvotna sodba v krivdoreku potrjena, sodišče pa v ponovljenem postopku znova izreče odločbo o krivdi, odloči o že razsojeni stvari.
Sodišče prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, če izrečeno kazen zapora nadomesti z alternativnimi oblikami brez (izrecnega) predloga bodisi obrambe bodisi tožilstva.
Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega odstavka 125a člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 izdalo sklep o predlagateljičinem ugovoru zoper prepis zvočnega zapisa posnetka naroka. Tovrsten sklep sodišča prve stopnje spada med sklepe, ki se nanašajo na vodstvo obravnave (298. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Zoper take sklepe po izrecni določbi četrtega odstavka 298. člena ZPP ni posebne pritožbe.
Nepotrebnih stroškov sodne tolmačke, ki so nastali zaradi nepravilnega postopanja sodišča, ni dopustno naložiti v plačilo oškodovancu kot tožilcu.
Če bi bil upnik res tik pred stečajem in bi se ta začel v kratkem, tedaj dolžnik utemeljeno navaja, bi stečajni upravitelj za stečajnega dolžnika kot eno prvih opravil opravil odprtje računa. Nanj bi lahko ZPIZ nakazal zarubljena sredstva dolžnika. Upnik je imel od rubežev 2018 - 2020 do začetka stečaja 2024 dovolj časa, da odpre račun in omogoči dolžniku izpolnitev dolga z zarubljenimi sredstvi pri ZPIZ.
Če je umik posledica nemožnosti oprave izvršbe, neizterljivosti, neuspešnosti zaradi pomanjkanja izvršilnih sredstev, to ne pomeni, da se je upnik želel odreči pravnemu varstvu. Drugače je v primeru, če upnik brez navedbe razloga umakne predlog za izvršbe ali ne plača predujma za cenitev, tedaj tovrstno razpolaganje pomeni odstop od sprožene prisilne izvršbe.2 Dolžnik v pritožbi utemeljeno dodaja, da je enako, kot če upnik vloži tožbo pa ne plača sodne takse in sodišče ustavi postopek.
V dejanskih okoliščinah zadeve je večletno odlašanje upnika z odprtjem računa v prejšnjem izvršilnem postopku pomenilo, da je odstopil od izterjave.
Glede na to, da je oškodovanka očitno storilca prehodno poznala (vsaj poimensko in je vedela, kje dela) in sta tako ona kot njena mama povedali njegovo ime, pritožbene navedbe, da dne 29. 12. 2022 oškodovanka sploh ni vedela imena storilca in s tem morebitna namigovanja pritožnika, da so policisti povsem brez podlage in nezakonito dostopali in kazali oškodovanki ravno sliko obtoženca, niso utemeljene oz. niso skladne s podatki spisa. Dosedanji spisovni podatki, ko je oškodovanka že ob prvem zaslišanju na policiji povedala, kdo bi lahko bil storilec, torej ne dajejo podlage za sklepanje, da je policija pri svojem ravnanju ravnala v nasprotju s svojimi pooblastili, določenimi v 11. in 34. členu ZNPPol ter v 148. členu ZKP.
Glede pritožbenih navedb, da je bila prva prepoznava nezakonita, saj v albumu ni bilo slike obtoženčevega brata dvojčka, pritožbeno sodišče ocenjuje da niso utemeljene in v celoti deli stališče prvostopenjskega sodišča, podanega v tč. 10 obrazložitve napadanega sklepa. Zakon namreč ne predpisuje, katere fotografije vse morajo biti vključene v album osumljencev, torej četudi fotografije brata dvojčka v prvem albumu ni bilo, to ne pomeni, da je bila prepoznava opravljena nezakonito.
Pritožbeno sodišče poudarja, da je bil sklep preiskovalnega sodnika o izločitvi spornih dokazov z dne 30. 10. 2024 pravilno vročen SDT dne 4. 11. 2024, zoper katerega je imelo možnost podati pritožbo, ki pa nikoli ni bila vložena. Sklep je postal pravnomočen dne 4. 12. 2024, v izreku sklepa navedeni izločeni dokazi pa so že bili uničeni. Upoštevaje navedeno je grajanje sklepa z dne 30. 11. 2024 v konkretni pritožbi brezpredmetno.
Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi SDT, in sicer, da so izsledki PPU, vsebovani v spisu Pp 1/2011, postali del spisa X K 13176/2011 in jih ni bilo dopustno uničiti. Ker je namreč v konkretnem primeru SDT pravočasno vložilo zahtevo za preiskavo v zadevi X K(pr) 13176/2011, torej vsaj v enem od postopkov, v katerem so bili uporabljeni PPU, pridobljeni v zadevi Pp 1/2011, je bila njihova hramba zakonita, četudi je bila v "izhodiščni" zadevi X Kpr 45306/2015 zahteva za preiskavo vložena šele v letu 2015, torej po poteku dveh let od konca izvajanja PPU.
Ker sedaj obravnavani sklep glede (ne)zakonitosti dokazov v povezavi z zadevo Škoberne proti Sloveniji molči, to vprašanje ostaja odprto in se bo do te izpostavljene problematike sodišče prve stopnje moralo opredeliti v ponovnem odločanju.
Kljub posegu v obtoženčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja ni prišlo do kršitve te pravice in da tudi USB ključek, ki je v vprašanju, v takšni situaciji ni bil pridobljen protiustavno, saj je pravica obtoženca omejena s pravicami drugih, v tem primeru z osebnostnimi pravicami otroka (tretji odstavek 15. člena Ustave), katerega zaščita ima v predmetni situaciji prednost ter se mora pravica obtoženca iz 36. člena Ustave umakniti uresničevanju družbeno pomembnejših vrednot.
Za t. i. spolno dejanje v kontekstu tretjega odstavka 173. člena KZ-1 gre praviloma takrat, ko pride do fizičnega (telesnega) stika med dvema osebama (obtožencu očitana izvršitvena ravnanja poljubljanja deklice na lica in enkrat na usta ter lizanje z jezikom po spolovilu), za drugačen poseg v spolno nedotakljivost v smislu privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 pa običajno z nekontaktnimi ravnanji storilca (kamor se uvršča drgnjenje spolnega uda z rokami do ejakulacije pred otrokom), ne glede na to, ali gre za ravnanja nizke intenzitete oziroma kratkotrajnosti.
Relevantna dejstva za redni ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine so bila kdaj ter kako se zgodila prometna nesreča in ta so obstajala pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Prav tako se je pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi dolžnica lahko zavedala ali je dolžna plačati vtoževano terjatev ali ne.
V kazenskem postopku pridobljeno izvedensko mnenje ni novo dejstvo, temveč en od dokazov. Tudi kazenski in prekrškovni postopek, v katerih je bila dolžnica pravnomočno oproščena, ne predstavljata novih dejstev, temveč sodno presojo dolžničine kazenske krivde oziroma prekrškovne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi morala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjevati, da ni dolžna plačati vtoževane terjatve.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izkazanih okoliščin, torej pretresenosti obtoženca, svojega kritičnega in konstruktivnega odnosa, pripravljenosti sodelovati v postopku, obžalovanja in predhodne nekaznovanosti ustrezno pretehtalo, da ni več utemeljen sklep, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Pri tem zgolj teža očitanega kaznivega dejanja ne zadostuje za sklep, da je podana ponovitvena nevarnost, temveč mora ta sklep izhajati tudi iz drugih okoliščin na strani storilca. Le-te pa v tem primeru, glede na vse navedeno, niso več podane oz. so se od odreditve pripora in od podaljšanja ukrepa ob vložitvi obtožnice spremenile do te mere, da ponovitvena nevarnost več ni podana, kot je to pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče.
Ne drži, da upnica ni prispevala finančno k ničemer in da njena terjatev ni z verjetnostjo izkazana. Zelo nazorno je bilo priznanje dolžnika, da je moral po razpadu zakonske zveze v začetku leta 2025 prenehati s plačevanjem kreditnih obveznosti, ker je zapadel v finančne težave, kar je bil za sodišče dodaten razlog, da je s stopnjo verjetnosti verjelo upnici, da je za čas trajanja zakonske zveze prispevala k preživljanju družine in da je bilo njeno prispevanje ključno, da je družina plačevala mesečne obveznosti, s čimer je prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja. Če dolžnik v času trajanja zakonske zveze ni imel finančnih težav s plačevanjem kredita, imel pa jih je po razpadu zakonske zveze, potem jih prej ni imel ravno na račun upničinega prispevka v skupno premoženje.
Po ustaljeni ustavnosodni presoji za odločanje sodišča o odškodninski odgovornosti države za ravnanja ex iure imperii ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, pač pa je treba pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države upoštevati posebnosti, ki izhajajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov. Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti. Drugačno vsebino kot v klasičnih civilnih odškodninskih razmerjih ima tako v skladu z ustaljeno sodno prakso v tovrstnih zadevah pravni standard protipravnosti, saj se zahteva t.i. kvalificirana protipravnost.
Pri presoji pravnega standarda (kvalificirane) protipravnosti je potrebno upoštevati tudi sam sistem (upravnega) postopka.
S pravnimi sredstvi ugotovljena nezakonitost akta tako že v izhodišču ne more pomeniti objektivne napačnosti takega akta. Tako lahko odprava ugotovljenih nezakonitosti v okviru upravnega procesnega prava razreši obstoj (predhodne) protipravnosti odločitve uprave, končni rezultat postopka v obliki pravnomočne in dokončne upravne odločbe, ki prestane vse stopnje presoje, pa lahko sanira vse protipravnosti, ki so pred njim nastale.
Čeprav je bila ugotovljena nezakonitost odvzema mld. vnukov tožnice, ker je bil ta izveden, še preden je bilo z dokončno odločbo ministrstva odločeno o tožničini vlogi za opravljanje rejništva glede njenih vnukov, pa ta ugotovitev sama po sebi še ne zadošča za zaključek, za katerega se zavzema tožnica v svoji pritožbi, da je bilo ravnanje delavk prvotoženca, ki sta ta odvzem izvršili, tudi kvalificirano protipravno. Da bi bilo njuno ravnanje mogoče opredeliti kot takšno, bi namreč moralo biti zavestno, namerno in očitno napačno, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni bilo in je takšen zaključek sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilen, drugačno stališče tožnice, izraženo v pritožbi, pa pravno zmotno.