Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec, glede na določbo 378. člena ZKP pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da se ga obvesti o seji in je nato na njej, kolikor to želi, tudi navzoč. Zakonsko besedilo 445. člena ZKP pa dopušča, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali sam senat spoznata, da bi bila navzočnost stranke koristna za razjasnitev stvari. Hkrati že zakonska določba 445. člena ZKP, ob upoštevanju besedila 429. člena ZKP, ki za vprašanja, ki niso izrecno urejena, napotuje na določbe rednega kazenskega postopka, ne omogoča smiselne uporabe 378. člena ZKP. V skrajšanem postopku tako predsednik senata ali senat, v nasprotju z rednim postopkom, nista zavezana vabiti strank na sejo, če ocenita, da njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi stvari.
V skladu z drugim odstavkom 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika zaradi razloga iz 6. točke prvega odstavka ali iz druge točke drugega odstavka 39. člena tega zakona samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave; če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan.
S tem, ko pa obdolženec v fazi preiskave ni bil navzoč pri zaslišanju prič, zaradi česar jim ni mogel zastavljati vprašanj, pa ni mogoče šteti za izkazano, da bi s tem bil utemeljen sum omajan do te mere, da osnovni pogoj za odreditev oziroma podaljšanje pripora ne bi bil podan.
Za zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti tudi ni potrebno, da bi sodišče v obrazložitvi določno opredelilo, v odnosu do koga naj bi obstajala ponovitvena nevarnost, kot neutemeljeno pričakuje zagovornik obdolženega B. B., zlasti ko gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za zelo širok krog potencialnih posrednih oškodovancev.
Dolžnikova pritožba ni posebej taksirana in ni takse prosta. Zato je sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo sodno takso za pritožbo dolžnika zoper sklep o odmeri stroškov po tarifni številki 4033 v znesku 33,00 EUR.
Prekrškovni organ tako v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da gre za diametralno nasprotje tega, kar je policist povedal in kar je sodišče prve stopnje zapisalo v sodbi. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 133. člen ZP-1, ker sodba ne temelji na dokazih in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 2. odstavku 155. člena in je glede na predstavljeno nedvomno lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa še vedno ne izhajajo ustrezni in razumljivi razlogi o tem, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi obdolženec v času, ko zaradi duševne motnje - demence ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, drugemu z namenom, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo telo in dejanje storil z drugim sredstvom in na način, da se lahko telo hudo poškoduje ter proti dvema osebama s tem, da je v Kavaličih (a) dne 10. 11. 2018 proti F. F. in E. E. z namenom, da ju ustrahuje in vznemiri, vrgel kamen ter E. E. rekel, da bo plačala, (b) dne 6. 11. 2018 proti F. F. z namenom, da ga ustrahuje in vznemiri, vrgel več kamnov, od katerih so bili trije v velikosti večje pesti, in (c) dne 7. 11. 2018 proti F. F. z namenom, da ga ustrahuje in vznemiri, z večjo silo vrgel več kamnov, ob tem pa F. F. vselej kričal, da bo plačal, zaradi česar sta se F. F. in E. E. počutila vznemirjena in prestrašena, kamen pa je sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. Sodba ne vsebuje prepričljivih razlogov o tem, koliko kamnov naj bi obdolženec vrgel v posameznem dogodku, kakšni naj bi bili ti kamni v posameznem dogodku, zakaj naj bi besede obdolženca namenjene oškodovancema, da "bosta plačala" predstavlja grožnjo in na podlagi česa je mogoče šteti, da so bili kamni sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.
Pritožbeno sodišče v zvezi s tem uvodoma pojasnjuje, da pogoji iz 39. člena ZDZdr od sodišča zahtevajo ugotavljanje dejstev, ki pretežno spadajo v sfero duševnega stanja zadržane osebe. Gre za dejstva o obstoju duševne motnje pri zadržni osebi, o njeni sposobnosti presoje realnosti, o njeni sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, o ogrožanju sebe ali drugih, o možnih oblikah zdravljenja za odvrnitev ugotovljenega ogrožanja in o potrebni dolžini zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom. Za njihovo ugotovitev je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato jih je sodišče prve stopnje skladno s postopkovnimi pravilih iz ZDZdr pravilno ugotavljalo s pomočjo izvedenca.
Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo poslovanje dolžnika, predvsem njegovo likvidnostno stanje in ugotovilo, da ni izkazal stabilnih finančnih prilivov v prihodnosti ter kako bi na njegovo likvidnost vplivala morebitna odsotnost subvencij. Dolžnik niti ni zatrjeval, da bi bile subvencije njegov stalni finančni vir, na katerega lahko z gotovostjo računa tudi v prihodnosti, ko bi eventualno postala pravnomočna podlaga predhodne odredbe.
Upoštevaje nesporno stanje in saldo po odštetju subvencij 124.632,68 EUR na TRR dolžnika pri A. d.d., na ostalih dveh računih pri B. d.d. in C. d.d., upoštevaje nesporno mesečno kreditno obveznost, je več razlogov, da dolžnik v prihodnosti, ko bi eventuelno postala pravnomočna podlaga predhodne odredbe, ne bi bil sposoben poravnati še nepravnomočno prisojenega zneska skoraj 700.000,00 EUR.
Sodišče prve stopnje je predlog nasprotnih udeležencev zavrnilo, ker je zaključilo, da nista zmogla potrebnega trditvenega in dokaznega bremena o nastanku težko nadomestljive škode, s čimer nista izkazala pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je potrebnosti predlagane začasne odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode in katerega izkazanost je nujen (zakonski) pogoj za izdajo začasne odredbe.
Takšna presoja trditev je prepričljiva in pravilna.
Odločitev temelji na prepričljivi in celoviti dokazni oceni prvostopnega sodišča, sprejeti na podlagi presoje ne le razpoložljive spisovne dokumentacije, temveč tudi izpovedi sedaj pritožnice, predvsem pa se opira na ocene v ustno podanem izvedenskem mnenju v nepravdnem postopku določene sodne izvedenke. Ta je opravila pregled zadržane in pregledala medicinsko dokumentacijo PBV; njeno mnenje strokovnjaka z medicinskim znanjem predstavlja objektiviziran dokaz in nanj niti med postopkom na prvi stopnji niti v pritožbi ni podanih nobenih pripomb.