Ne drži bistvena pritožbena navedba, da se zaradi tožnikovega položaja kot predsedujočega skupščini in pooblaščenca oziroma kolizijskega zastopnika družbe pri podpisu pogodbe o zaposlitvi s poslovodjo učinek sklenjene sodne poravnave nanaša nanj in da jo ima zato pravni interes izpodbijati.
Vročilnica je institut, na podlagi katerega sodišče ugotavlja dejstva o vročitvi. Ima lastnost javne listine in potrjuje za normalen potek postopka dve procesno odločilni dejstvi. Prvič, da je bilo določeno pisanje naslovniku vročeno in drugič, kdaj se je to zgodilo. Pravilno izpolnjena vročilnica zato dokazuje tako samo vročitev, kot tudi datum vročitve. Vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, če se ne dokaže nasprotno. Dovoljeno je torej dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar je ta dokaz mogoče ovreči samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke. Na obsojencu je bilo torej dokazno breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice.
Obljube, da in do katerega roka bo denar obdolženka oškodovancu vrnila, so sestavni del vsakega posojilnega razmerja ter ne povedo ničesar o tem, katere dejanske okoliščine (ki bi očitan preslepitveni namen konkretizirale nad ravnijo neizpolnitve civilnopravne obveznosti, opisane z dejstvom, da denarja naposled ni vrnila) naj bi obdolženka lažnivo prikazovala, zato tudi sklic na "prvotni namen, ko ji je šlo le za to, da si pridobi denar", izzveni v prazno.
Ker je kaznivo dejanje goljufije dokočano, ko oškodovanec ravna v škodo svojega premoženja, z naknadnimi ravnanji obdolženke oškodovanca nista mogla biti spravljena v zmoto.
Predhodno izpodbijani sklep ne pomeni neugodne odločbe za dolžnika, saj v tej fazi ne more pričakovati ugodnejše odločbe. Zato za pritožbo zoper sklep, da se razveljavi sklep o izvršbi in da bo o zahtevku odločeno v pravdi, nima pravnega interesa.
Sklep o podaljšanju pripora, ki ga izda senat po vloženi obtožnici je po svoji naravi tudi ugotovitvena odločba, s katero se ugotavlja, da so pogoji in razlogi za pripor še vedno podani.
S strani obeh strank zatrjevane okoliščine, zlasti ob upoštevanju obveznosti, ki jih pri predlogih za izrek začasnih ukrepov pred sodišča držav članic postavlja evropsko pravo (judikat SEU C-287/2022 Getin Noble Bank), omogočajo presojo obstoja pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki pa je sodišče prve stopnje ni opravilo. Drži sicer toženkino stališče, da sodna praksa v preteklosti ni bila enotna pri tem, ali je mogoče izposlovati začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve tudi ob pogoju iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, vendar je novejša sodna praksa, zlasti zaradi zahtev evropskega prava v potrošniških pogodbenih razmerjih, glede tega vprašanja v večjem delu poenotena in dopušča zavarovanje nedenarnih terjatev tudi ob tem pogoju.
Trditveno in dokazno breme za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse je na zainteresirani stranki. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je dolžnik predložil vse potrebne podatke in izjave po 12. členu Zakona o sodnih taksah, zato je o predlogu lahko vsebinsko odločilo.
Pri kaznivem dejanju goljufije mora biti storilcu dokazano, da je ravnal z goljufivim namenom že ob sklenitvi posla. V opisu dejanja morajo biti navedene konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da je imel storilec ob sklenitvi posla goljufivi namen. Teh okoliščin ni mogoče nadomestiti zgolj z navajanjem okoliščin, ki so nastopile kasneje, saj te za presojo obstoja goljufivega namena ob sklenitvi posla niso ključne. Navedbe, kot na primer "že plačanega blaga ni dobavil; niti delno ni vrnil prejetega denarja; je postal nedosegljiv", lahko sicer dodatno utrjujejo goljufivi namen storilca, ne morejo pa te okoliščine nadomestiti okoliščin, ki morajo biti ugotovljene v času sklenitve posla in biti v izreku sodbe v opisu dejanja jasno navedene. Šele v takšnem primeru lahko gre za kaznivo dejanje goljufije in ne zgolj za neizpolnitev civilnopravne zaveze.
Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, temveč vselej fakultativna, pri čemer je potrebno tudi v fazi izvrševanja kazni upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventiven (vplivanje na storilca) in generalno preventiven (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni.