Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje o primernosti izvršilnega naslova, saj je dolžnikova obveznost, ki izhaja iz dednega dogovora, določljivo opredeljena v skladu z 21. členom ZIZ in pritožnik nima prav, da izvršilni naslov zato, ker sklep od dedovanju ne vsebuje višine denarnih sredstev, ki so se nahajala na računih pri bankah v Kanadi, ni primeren. Odločilno je, da dolžnikova obveznost izhaja iz zapisa v dednem dogovoru, da mora dolžnik iz denarnih sredstev, ki se nahajajo na bančnih računih pokojnika pri bankah v Kanadi, po plačilu vseh volil, davkov in pristojbin nakazati na upnikov račun preostalih znesek razlike deponiranih denarnih sredstev. Dolžnikova obveznost je torej določljivo opredeljena že v samem izvršilnem naslovu, saj je mogoče ugotoviti, kaj mora dati dolžnik.
Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na končni načrt razdelitve posebne razdelitvene mase, da je bila v tem postopku izterjevana terjatev 272.216,60 EUR poplačana zgolj delno z zneskom 126.796,71 EUR, ker je celotna kupnina po odbitju stroškov 301.304,70 EUR zadoščala zgolj za poplačilo terjatve, ki je bila vknjižena v zemljiški knjigi pred hipoteko za obravnavano terjatev.
Tožencu je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je izpodbijano sodbo izdalo oziroma da je odločilo o predmetnem sporu brez razpisa naroka na podlagi 488. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno dejansko stanje, da ni drugih ovir za izdajo odločbe in da nobena izmed pravdnih strank naroka ni zahtevala.
Zaslišanje strank je le dokazni predlog, za katerega pa stranka ne more vedeti ali ga bo sodišče izvedlo ali ne in so pritožbene navedbe zmotne.
Zaključek sodišča prve stopnje o še vedno izpolnjenem pogoju iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr v povezavi z izpolnjenostjo pogoja iz druge alineje, temelji na strokovni prognozi izvedenke, ob konkretno ugotovljenem in opisanem trenutnem zdravstvenem stanju nasprotne udeleženke.
V obravnavani zadevi je torej odločilno, da je upnikova pravna prednica (B. d. d.) vstopila v vsa pravna razmerja pripojene družbe (prvotna upnica - A. d. d.), s čimer je prevzela terjatev, ki je predmet tega izvršilnega postopka proti dolžnici. Ostale pritožbene navedbe (o nezakonitem delovanju prvotne upnice, o nedokazani utemeljenosti in višini terjatve) niso relevantne in ne predstavljajo pravno relevantnih razlogov, ki bi preprečevali izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (55. člen ZIZ),
Upnik v pritožbi ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o vložitvi obrazloženega ugovora, temveč zatrjuje dejanske okoliščine in prilaga dokaze za utemeljenost terjatve. Ali je zahtevek utemeljen ali ne, bo odločalo sodišče v nadaljnjem pravdnem postopku, ki bo sledil po uradni dolžnosti na podlagi izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.
Ker toženec uveljavlja poseg v svojo pravico do izjave v postopku dokazovanja, bi moral za to, da bi njegovi pritožbeni razlogi sodišču druge stopnje naložili presojo obstoja te procesne kršitve, navesti, katero ugotovljeno dejstvo je z njo obremenjeno. Šele takšni pritožbeni razlogi bi mu omogočili presojo, (-) ali sploh gre za dejstvo, ki ga je toženec dokazoval ali izpodbijal z izvedbo dokaza s tem izvedencem, (-) in ali gre za dejstvo, ki ni očitno nerelevantno ter bi moralo sodišče prve stopnje v postopku njegovega dokazovanja odgovoriti na strankine pripombe k izvedenskemu mnenju.
Vročitev odločbe o brezplačni pravni pomoči po izteku rokov za opravo pravnega dejanja, za katerega je brezplačna pravna pomoč odobrena, lahko predstavlja vzrok, zaradi katerega je lahko dovoljena vrnitev v prejšnje stanje.
Sodišče prve stopnje skladno z določbo četrtega odstavka 213. člena ZD pravilno odločilo o dedovanju po zapustnici ne glede na zahtevek pritožnika.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi odločilno dejstvo, da je bila sporna provizija plačana v okviru prodaje premoženja v stečajnem postopku, ki je potekala po ZFPPIPP, in da ni šlo za prodajo na prostem trgu. Kupci premoženja v stečaju nimajo pravice vplivati na pogoje prodaje, kamor upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje spadata sporna višina provizije druge toženke in njena prevalitev na kupca. Gre za strošek stečajnega postopka, ki je bil (le) prevaljen na kupca, in z vidika kupca gre (le) za del kupnine oziroma za prodajni pogoj, pri čemer tožnica ni problematizirala dejstva, da je bila z višino provizije seznanjena, in trditve, da vsak kupec vnaprej ekonomsko oceni, koliko bo namenil za nakup v stečaju, ter stroške vračuna. Povedano drugače, gre za prodajni pogoj, ki je z vidika prodajalca inkorporiran v kupnino in kateremu posledično ni več moč nasprotovati le z izpodbijanjem tega segmenta kupnine. Gre za kupnino, ki je sestavljena iz cene, ki jo je prva toženka (prodajalka) prejela za prodano stvar, in transakcijskih stroškov (npr. sporne provizije druge toženke), ki jo je prevalila na kupca v stečaju.
Iz kupnine za prodano nepremičnino vodilni upnik ne more prejeti poplačila stroškov za delo izvršitelja v premičninski izvršbi in za nadaljevanje izvršbe z rubežem denarne terjatve.
Prvi odstavek 208. člena ZIZ sicer res določa, da o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo pravico do poplačila ter o resničnosti izjave iz četrtega odstavka 189. člena tega zakona, odloči sodišče s sklepom po opravljenem naroku. Pri tem upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in iz zemljiške knjige, ter stanje, ki ga je ugotovilo na naroku. Vendar to ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje namesto stranke iskati po spisu in zemljiški knjigi, ali ima njena priglašena terjatev dvakrat vknjiženo hipoteko v zemljiški knjigi in ali ima katera vknjižba hipoteke boljši vrstni red, kot ga je zatrjevala v prijavi terjatve. To je stvar skrbnosti stranke.
Zaradi nezatrjevanega boljšega vrstnega reda terjatve osmega upnika ostali upniki, konkretno drugi upnik, ki je bil delno poplačan z izpodbijanim sklepom, niso mogli na razdelitvenem naroku prerekati do takrat zatrjevanega vrstnega reda osmega upnika.
Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je bila vložitev izvršilnega predloga utemeljena, ker tožena stranka terjatve ni plačala, rok za njeno plačilo iz predpravdnega poziva pa se je že iztekel. Napačno pa je zaključilo, da je tožeča stranka tožbo umaknila prepozno. Tožena strana s plačilom 28. 2. 2024 ni poravnala celotnega dolga, saj je pred tem tožeča stranka že (upravičeno) vložila predlog za izvršbo in zahtevala poravnavo terjatve skupaj s priglašenimi stroški, zaradi česar je torej tožena stranka na dan plačila dolgovala glavnico s priglašenimi (izvršilnimi) stroški. Posledično s takšnim plačilom ni poravnala že nastale izvršilne stroške. Zato je tožeča stranka, ker je tožena stranka vložila obrazložen ugovor, morala počakati na prejem plačilnega naloga in (do)plačati sodno takso. V kolikor bi namreč tožeča stranka tožbo umaknila pred iztekom roka za plačilo sodne takse, plačila preostalih stroškov postopka ne bi mogla zahtevati, saj sodišče pred plačilom sodne takse postopka ne izvaja in se pravdni postopek za toženo stranko ne more začeti prej, preden tožeča stranka ne (do)plača sodne takse.
Razlog, ki ga predlagateljica v predlogu za prenos krajevne pristojnosti navaja, je po oceni višjega sodišča tako tehten, kot to predvideva določba prvega odstavka 35. člena ZKP. Okoliščina, da je v obravnavani kazenski zadevi obdolžena oseba, ki je kot strokovna sodelavka zaposlena na okrajnem sodišču, ki je sicer stvarno pristojno za sojenje v obravnavani kazenski zadevi, bi utegnila pri oškodovancu kot tožilcu vzbuditi dvom o nepristranskosti tega okrajnega sodišča.