Po presoji Vrhovnega sodišča smučarska površina, kot je bila opisana v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe in dimenzij, kot je bila zatrjevana s strani tožnice (približno 5 m2), ne predstavlja neprilagojenega mesta. Ne gre namreč za stanje smučišča, ki bi bilo neobičajno ter ga smučar ne bi mogel pričakovati. Obveznost upravljavca smučišča, da pred vsako takšno mesto namesti opozorilno tablo, bi bila pretirana in neživljenjska ter v nasprotju z izhodiščem, da je smučanje dejavnost, ki se odvija v naravi, katere pomembna lastnost je tudi dinamičnost. Poleg tega po presoji Vrhovnega sodišča primerjava z ostalimi primeri iz določbe 9. točke 4. člena ZVSmuč pokaže, da bi umestitev spornega mesta iz obravnavane zadeve na vsebino navedene določbe učinkovala izrazito razširjujoče.
Meja svobode novinarskega izražanja v obravnavani zadevi ni bila presežena. V bistvenem je Vrhovno sodišče upoštevalo razloge, da: so bile sporne izjave toženke izzvane s sprejetjem ukrepa tožnice, ki bi naj bil po mnenju toženke nesmotern; gre za temo, ki je pomembna za razpravo v javnem interesu; gre za absolutno javno osebo, ki je dolžna trpeti širše meje sprejemljive kritike; pravice do svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se toženka na ravnanje tožnice lahko odzvala na drugačen, nežaljiv način; ob upoštevanju pomena uporabljenih izrazov in konteksta, v katerem so bili podani, ni podlage za sklep, da je bil predmet razprave potisnjen v ozadje in je bil namen izjav v diskreditaciji tožnice; tožnici zaradi članka tudi niso nastale pravno upoštevne posledice.
V primeru, ko se zatrjuje okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe, ki je občina, je treba kriterij obstoja posebnih okoliščin, kot ga določa 183. člen OZ, razlagati strožje in bi morala tožnica zatrjevati in dokazovati, v čem naj bi bila ugled in dobro ime pri izvajanju njenih pristojnosti okrnjena. Zahteva se poseg s pravno upoštevno intenzivnostjo, ki vpliva na uresničevanje funkcije, poslanstva in temeljnega namena delovanja občine.
Neresnične trditve morajo biti povezane s položajem fizičnih oseb v pravni osebi in morajo hkrati krniti ugled fizične in pravne osebe.
Ni namen objektivne odškodninske odgovornosti prevalitev škodnih posledic oškodovančevega lastnega, z zdravim razumom sprtega ravnanja na imetnika stvari.
Zato je treba tudi ravnanje pilota, ki je prekršil temeljno in brezpogojno pravilo vizualnega letenja, da ne sme poleteti v oblak, in ki se je izključno zaradi tega zaletel v hrib, opredeliti kot nepričakovano. Imetniku nevarne stvari namreč ni mogoče naložiti bremena škode, ki ni posledica nevarne stvari, temveč oškodovančevega docela nerazumnega dejanja. Ob nesporni nemožnosti prve tožene stranke, da bi preprečila skrajno neodgovorno in nerazumno ravnanje pilota, se mu izognila ali ga odstranila, so zato izpolnjeni vsi pogoji za oprostitev njene odškodninske odgovornosti (drugi odstavek 153. člena OZ).
Presoja protipravnosti ravnanja davčnega organa pri opravi izvršbe.
Pravilno je revizijsko stališče, da je sporni del poti še ustrezal pravnemu standarju normalne pohodne površine. To ne pomeni, da se od normalno pazljivega pešča pričakuje, da bo pri hoji neprestano gledal v tla. V konkretnem primeru je ključna presoja, ali je granitna kocka, ob katero se je spotaknila tožnica, bistveno odstopala od preostale pohodne površine, in ali bi normalno pazljiv pešec izstopajočo granitno kocko lahko opazil in prehodil brez težav. Za konkretno presojo je bistveno, da se je tožnica spotaknila ob štrlečo kocko, ki od preostale podlage ni odstopala več kot 2,5 cm, in da je pred padcem pogledala k sosedi, pri tem pa pozabila na novo tlakovano pot.