Denarna socialna pomoč, ki je namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje, je lahko primerna metoda (merilo) za izračun višine prikrajšanja.
Uporabo določbe 216. člena ZPP v konkretni zadevi je utemeljena. Višje sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik pred izbrisom zaposlen in je ocenilo, da je prejemal najmanj minimalno plačo, ki je znašala več kot denarna socialna pomoč, kar je splošno znano dejstvo. Za čas izbrisa, po izgubi zaposlitve, pa je tožnik zatrjeval, da je priložnostna dela občasno opravljal tudi na črno. Sodna praksa je enotna, da je zaslužek iz občasnih del lahko podlaga za odškodnino zaradi izgubljenega dohodka in rento, če ga je oškodovanec pred škodnim dogodkom pridobival redno. To stališče je uporabljivo tudi v obravnavanem primeru. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik dela na črno opravljal le občasno.
Vrhovno sodišče poudarja, da je tožnik med izbrisom z občasnim delom prispeval k zmanjšanju škode in dejstvo, da višine zaslužka iz takšnega nerednega in nekontinuiranega dela ni uspel izkazati, ne sme pripeljati do tega, da bi bil zato njegov zahtevek zavrnjen. Tožnik je zahteval povrnitev premoženjske škode v višini denarne socialne pomoči, to je 226,80 EUR mesečno, kar pomeni minimalen znesek za preživetje. Ob ugotovitvah, da se tožnik v času izbrisa ni mogel svobodno gibati, ker se je bal izgona, da se je bil prisiljen zadrževati doma in da je bil brez veljavnega osebnega dokumenta, zaradi česar vse mu je bilo delo oteženo, je zaključek višjega sodišča, da je ugotavljanje zaslužka z delom na črno za 15 let nazaj nemogoče ali pa povezano z nesorazmernimi težavami in se zato tožniku po prostem preudarku prisodi odškodnina v višini 150,00 EUR mesečno, razumen in prepričljiv.
Tožnika v tej pravdi zahtevata plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Ta naj bi jima nastala z okrnitvijo razgleda. Pred gradnjo blokov sta imela pogled na veduto Novega mesta, ki jo objema meander reke Krke. Sedaj tega razgleda več nimata, njuna nepremičnina pa je zaradi tega manj vredna.
Nižji sodišči sta odločitev utemeljili na pravni podlagi iz tretjega odstavka 133. člena OZ. Ta določa, da je v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje.
V konkretnem primeru glede okrnitve razgleda pravni standard preseganja običajne meje ni bil materialnopravno pravilno zapolnjen že zato, ker sta nižji sodišči merilo preseganja običajnih mej vtkali v napačno materialnopravno pravilo.
Česar nižji sodišči nista storili, a bi morali, je uravnotežiti lastninski pravici pravdnih strank z metodo praktične konkordance. Šele če bi uporaba te metode dala odgovor, da je bilo v lastninsko pravico tožeče stranke (zaradi uresničevanja lastninske pravice tožene stranke) poseženo prekomerno (nesorazmerno), bi šlo za protipravnost posega, kar je – ker pač ne gre za položaj iz tretjega odstavka 133. člena OZ, osrednjega pomena.
Obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča je do te mere nezadostna, da je zaradi njene pomanjkljivosti (pomanjkanja ali odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih) onemogočen njen preizkus, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je revizija utemeljena že iz tega razloga.
Ker je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno (dejansko) vprašanje, ali je bila tožnica v prometni nesreči pripeta z varnostnim pasom, so trditve o tem, da ni bila, odločilne za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca. Dejstvo, da tožnica v prometni nesreči ni bila pripisana, ji gre v konkretnem primeru v korist, zato bi ga po presoji Vrhovnega sodišča morala v kontekstu zatrjevanja in dokazovanje samega (poteka) škodnega dogodka tudi zatrjevati. Toženka pa je na drugi strani s svojimi ugovori nenastale pravice in tudi izrecno navedbo, da pri konkretnem trku (kot ga je opisala tožnica) ni moglo priti do zatrjevanih poškodb, zadostila svojemu trditvenemu bremenu.
V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa nadzora delovati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Predpisana je torej skrbnost strokovnjaka, ki mora poznati strokovna pravila poslovodenja oziroma upravljanja gospodarskih subjektov. Ugotovitev opustitve takšne skrbnosti pri delovanju, ki ima znake kršitve iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP, pomeni kršitveno ravnanje, za katero se ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 44. člena ZFPPIPP domneva, da je storjeno z navadno malomarnostjo, če se ne dokaže težje oblike krivde. Huda malomarnost pa je podana takrat, ko je iz okoliščin primera mogoče sklepati, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že z nižjo stopnjo skrbnosti, ne torej strokovnjaka ampak povprečnega človeka, ki bi mu bil zaupan nadzor nad takšnim gospodarskim subjektom. Da bi sodišče smelo ugotavljati višjo stopnjo krivde, pa bi tožeča stranka morala (pravočasno) ponuditi ustrezno trditveno podlago in predlagati dokaze.
Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v opisanih okoliščinah (zaradi hitrega, eksplozivnega teka v popolni temi, pri čemer zaradi zasledovanja storilca kaznivega dejanja pozornosti ni mogel usmeriti v podlago) delo tožnika-policista nevarno.