Pri spremembi iz laparoskopske metode odstranitve maternice v metodo s prerezom trebuha sicer ne gre za razširitev posega, ampak za spremembo metode oziroma postopka zdravljenja (ne gre torej za to, da je potreben dodaten, ampak drugačen poseg), a Vrhovno sodišče sodi, da glede na zahteve 20. člena ZPacP in njihov ustavnopravni namen razlogov za drugačno terapevtsko pojasnilo ter pojasnilo tveganja, kot v primeru (predvidljive) razširitve posega, ni.
Po pravilih medicinske stroke bi izkušen specialist že med 7. in 7.30 uro zjutraj ponovil laboratorijske preiskave in po pridobitvi izvidov (praviloma v eni uri), torej že ob 8.30 uvedel tožniku (tedaj staremu 21 mesecev) zdravljenje z antibiotikom, kar je skoraj 4 ure prej, kot ga je v resnici prejel. Konkreten dejanski stan po prepričanju Vrhovnega sodišča utemeljuje sklep, da je bilo ravnanje tožnikovih zdravnic in zdravstvenega osebja zaradi opustitve laboratorijske preiskave ob bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja tožnika in posledične zapoznele/prepozne uvedbe antibiotika contra legem artis. Te ugotovitve zadoščajo za zaključek, da je prvi toženec storil zdravniško napako.
Po strokovnem stališču izvedenca je smrtnost zaradi bakterije streptococcus pyogenes 50 % tudi pri zdravljenih otrocih. Tožnik (tedaj star 21 mesecev) ni umrl, temveč je prav zaradi (sicer zapoznelega) antibiotičnega zdravljenja preživel. Antibiotik je pri njem torej učinkoval. S tem je po oceni Vrhovnega sodišča tožnik z zadostno (nadpolovično) stopnjo verjetnosti dokazal, da je prepozno ukrepanje prvega toženca pravno odločilno povečalo verjetnost nastanka septičnega šoka ali vsaj hujših trajnih posledic pri njem. Ali drugače: upoštevaje težo opustitve prvega toženca, skoraj 4-urno zapoznelo zdravljenje z antibiotikom, na katerega se je tožnik nato pozitivno odzval, je bolj verjetno, da je tožnikova škoda v vzročni zvezi s to opustitvijo, kot da ni. Tožnikova škoda je torej posledica zdravniške napake.
Vrhovno sodišče je že v sodbi in sklepu št. II Ips 657/2007 z dne 3. 6. 2010 nakazalo, kako morajo sodišča ravnati, ko posredni oškodovanec zahteva odškodnino za smrt bližnjega in je v postopku podan ugovor soprispevka neposrednega oškodovanca. Zapisalo je, da če bi svojo smrt povzročil voznik sam, njegovim bližnjim oziroma upravičencem iz prvega odstavka 180. člena OZ odškodnina ne bi pripadala; ker pa je bil za nastanek škodnega dogodka, iz katerega izvira tožnikova škoda, soodgovoren, je tožnik upravičen do odškodnine, zmanjšane za delež voznikove soodgovornosti.
Sodišče druge stopnje ni vsebinsko presojalo pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevano soodgovornostjo neposrednega oškodovanca, temveč je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča vsebinski odgovor na te pritožbene navedbe odklonilo. Pritožbeno sodišče bo moralo v novem sojenju ugotoviti, ali je za tožničino škodo soodgovoren tudi njen pokojni oče.
To, da se je preiskovalni sodnik (le) skliceval na predlog državnega tožilca in zakonske pogoje, ki jih vsebuje ZKP, še ne pomeni, da je ravnal kvalificirano napačno. Sklicevanje na predlog državnega tožilca (dejansko stanje) in navajanje zakonskih določb (normativni del) izkazuje, da je preiskovalni sodnik opravil določeno presojo pogojev pred izdajo sodne odločbe ter da ni deloval arbitrarno.