To, da oškodovanec ve, koliko zaslužka je "izgubil" v posameznem mesecu (ali poslovnem letu), še ne pomeni, da ve (lahko oceni), kakšen bo celoten izgubljeni zaslužek, ki ga bo utrpel zaradi škodnega dogodka. Dokler zdravljenje ni zaključeno (in zdravstveno stanje ni stabilizirano) namreč ne more vedeti, koliko časa bo škoda še nastajala (do kdaj bo trajal bolniški staž) in kakšna bo (npr. ali (kdaj) se bo v prihodnjih mesecih/poslovnih letih vrnil na delo, ali bo (začasno) delal le krajši delovni čas).
Uporaba pravila, ki od oškodovanca zahteva, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, bi v okoliščinah konkretnega primera ne bila skladna z ustavnopravnimi izhodišči instituta zastaranja. Tedaj namreč še ni bilo jasno, kolikšna škoda bo sploh nastala. Celo nasprotno, tožbo bi moral vložiti, četudi bi bilo jasno da se bo škoda med postopkom povečevala (nejasno bi bilo le koliko časa in v kakšnem obsegu). To pa ni skladno s subjektivno naravo zastaralnega roka.
Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primeru, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, treba šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2006 dejansko le zvišala prvotni zahtevek glede na spremenjene okoliščine. Nepotrebna zavrnitev prvotno postavljenega zahtevka tako nikakor ne more biti podlaga za uporabo drugega odstavka 389. člena ZOR, ki je določal, da se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba zavrnjena.
Zaradi inflacije v zakonu določena minimalna zavarovalna vsota začne izgubljati vrednost od uveljavitve dalje. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da je zaradi ohranitve realne vrednosti zavarovalno vsoto valoriziralo od dneva uveljavitve zvišanih zakonsko določenih najnižjih zavarovalnih vsot do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in ne šele od škodnega dogodka dalje.
Toženki imata prav, ko opozarjata, da bo zaradi obveznosti plačila davka od odškodnine za izgubljeni zaslužek njuna obveznost višja od prisojenih neto zneskov. To sta ugotovili tudi sodišči prve in druge stopnje. To pa pomeni, da imata toženki tudi prav, ko opozarjata, da bo limit iz 19. člena ZOZP/94 dosežen prej. Utemeljeno tudi opozarjata, da zato, ker so jima že pravnomočno prisojeni neto zneski in bosta imeli po zgoraj navedenih kogentnih določbah davčne zakonodaje ob plačilu teh zneskov obveznost plačila davka, v davčnem postopku ne bosta mogli več ugovarjati, da je limit dosežen. Zato je treba v izreku sodbe obveznost toženk omejiti.
Za odločitev o zastaranju poslovne odškodninske terjatve ni odločilen sam čas nastanka škode, pač pa je začetek teka petletnega zastaralnega roka vezan na prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec (tožeča stranka) imel pravico zahtevati njeno izpolnitev.
Četudi bi bilo poslovno področje, v katerega sodi Pogodba, ne le s pravilnikom, pač pa statutarno, preneseno v vodenje drugemu tožencu, s čimer bi bila prvemu tožencu odtegnjena možnost aktivnega poseganja v to poslovno področje, to prvega toženca ne bi odvezalo odgovornosti za vodenje poslov s tega področja. Ker delitev na poslovna področja ne posega v zakonsko določeno pravilo o odgovornosti uprave (prvi odstavek 246. člena ZGD), ohrani vsak član uprave pravico ugovarjati zoper ravnanje drugih članov uprave in ima zato pravico kadarkoli zahtevati od uprave (kot kolektiva), da merodajno in dokončno odloči o posameznem vprašanju. Kot izhaja iz revizijskih navedb, naj bi se prvi toženec zanesel na odločitev in presojo pristojnega člana uprave. To pa za razbremenitev njegove odškodninske odgovornosti (četudi ob predpostavki ustrezne statutarne ureditve) nikakor ne more in ne sme zadostovati.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno presodili, da toženec ni izpolnil pojasnilne dolžnosti, s čimer naj bi opustil dolžno skrbnost in zato ravnal protipravno.
Stopnice med večstanovanjskimi bloki, ki so bile dotrajane in na več mestih odkrušene ter zavoljo sneženja in nizkih temperatur zasnežene, poledenele in spolzke, niso nevarna stvar. Stopnice so pogost način prehajanja med površinami, ki se na vertikalni osi nahajajo na različnih nivojih. Za povprečnega posameznika niso nevarna stvar, temveč običajen način vzpenjanja ali spuščanja po naklonski pohodni površini, kamor smiselno spadajo tudi pločniki, ceste in druge javne površine.
Ni vse tisto, kar se zdi z vidika (ne)pazljivih udeležencev tvegano, tudi nevarna stvar ali dejavnost v pomenu objektivne odgovornosti. Konkretne okoliščine so bile lahko v pohodniškem smislu za tožnika v danem trenutku res ogrožujoče, a kljub temu stopnice niso nevarna stvar. Pri presoji, ali gre za nevarno stvar, je treba upoštevati vse okoliščine; od opredelitve stvari, narave in intenzivnosti škodne nevarnosti do presoje njene (ne)pogostosti, (ne)predvidljivosti ter (ne)običajnosti za okolico. Ključna razlikovalna okoliščina je, da mora biti pri nevarni stvari v smislu pravnega standarda večja škodna nevarnost del njene bíti. Prav zavoljo večje škodne nevarnosti za okolico, ki je lastna stvari sami, posameznik z njenim imetništvom nase prevzame tudi breme uresničitve z njo prevzetih tveganj kot udejanjenje eksistencialne škodne nevarnosti.
Nasprotno stališče bi pomenilo, da bi občini pripisali odgovornost, čeprav je bilo pred tem ugotovljeno, da je konkretne stopnice redno vzdrževala, in to ustrezno ter popolno. Ne gre za nič drugega kot preventivni vidik odškodninskega prava. Predvidljive rizike, ki izvirajo iz tovrstnih običjanih življenjskih situacij, je treba razumno porazdeliti med vse udeležence skupnosti, a ne le na ravni opredelitve končnega (so)prispevka, temveč tudi v konceptualnem prevzemanju tveganj s pomenom za presojo narave odgovornosti.