Vse države članice EU morajo tožeči stranki kot nosilki socialnega zavarovanja v Švici, odgovorni za dodelitev dajatev oškodovanki v prometni nesreči, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke (slovenske zavarovalnice), priznati prevzem pravic oškodovanke kot prejemnice dajatev proti tretji osebi, torej toženi stranki, če je prevzem pravic predpisan po švicarskem pravu. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožeča stranka prevzela pravice oškodovanke po prvem odstavku 72. člena švicarskega zveznega zakona, ki ureja splošni del prava socialne varnosti (v nadaljevanju ATSG). Pravilno sta ugotovili, da je treba pravice tožeče stranke v razmerju do tožene stranke v obravnavanem primeru presojati po švicarskem pravu.
Pravilna razlaga Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017, da „če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo Aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe“, ta določba zavezuje predvsem toženo stranko (Zavod za zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje) na način, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem zdravstvene dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev.
Čeprav je za pravilno uporabo teorije o adekvatni vzročnosti pomembno razlikovanje dveh sklopov vzročnih zvez, in sicer (1) vzročna zveza med dejanjem in škodnim dogodkom in (2) vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode, ni dvoma, da morata biti dokazana oba sklopa vzročne zveze, in sicer vsaj z verjetnostjo, ki ustreza mejnemu pragu (zadostne) verjetnosti. Prospektivna analiza vzročnosti se ukvarja z vprašanjem, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka, vendar pa se pri tem ne upošteva samo dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo, ampak tudi verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah - to velja za oba sklopa vzročne zveze. Kadar vzroka ni mogoče ugotoviti z gotovostjo, se v sodni praksi najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti.
Za obravnavani primer res velja, da bi povzročitelj škode s svojim ravnanjem (izsiljevanjem prednosti) lahko povzročil smrt oškodovanca, a vendarle je oškodovanec v prometni nesreči utrpel le lahke poškodbe, katerih zdravljenje je bilo zaključeno v enem mesecu, umrl pa je 15 mesecev kasneje. Za odločitev je zato bistveno, ali je smrt sploh verjetna posledica škodnega dogodka oziroma drugače, ali je z zadostno verjetnostjo (ki ni gotovost) izkazano, da je smrt tožničinega očeta v vzročni zvezi s škodnim dogodkom (in temu predhodnim ravnanjem odgovorne osebe). Izvedenec je vpliv prometne nesreče na smrt tožničinega očeta označil kot kamenček v mozaiku vzrokov, ki so privedli do nastopa smrti, in tako vpliv opredelil kot minimalni, ni pa ga izključil. Takšen vpliv pa ne presega mejnega praga nadpolovične verjetnosti, da je bila prometna nesreča vzrok smrti tožničinega očeta.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje, ni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Argumentacija sodišča je deloma povsem splošna, brez skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, brez kritične presoje tožnikovih ugovorov, predvsem pa brez celovite analize vseh okoliščin skupaj oziroma uspeha celotnega dokaznega postopka.
Tožnik v okoliščinah konkretnega primera pri uporabi spletne banke ni ravnal s hudo malomarnostjo. Vprašanje hude malomarnosti se ne presoja samo glede pričakovanega ravnanja normalno skrbnega uporabnika, ampak tudi manj skrbnega uporabnika. Od manj skrbnega uporabnika spletne banke gotovo ni pričakovati, da bo pozorno prebral in upošteval vsak stavek v obvestilih, ki mu jih banka pošlje, še posebej, ker teh obvestil ni malo.
Pritožbeno sodišče je kršilo razpravno načelo: z ugotovitvami o kršitvi zavarovalne pogodbe zaradi neskrbnega ravnanja toženca, ki naj bi ključe avtomobila pustil v odklenjeni pisarni, je prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank.
Sodišče je poizkušalo od toženca pridobiti listinsko dokumentacijo, ki je last tožeče stranke (delovne naloge, potrditve teh nalogov, porabo materiala in ostalo, kar je odnesel) z edicijskim pozivom, v katerem je opozorilo toženca na posledice zanj neugodnega upoštevanja zatrjevanih dejstev s strani tožeče stranke v primeru neizpolnitve edicijske dolžnosti (peti odstavek 227. člena ZPP). Ker toženec ni predložil odtujene dokumentacije tožeče stranke, je sodišče utemeljeno uporabilo določbo petega odstavka 227. člena ZPP in štelo za resnične navedbe tožeče stranke o obdelavi in tiskanju optičnih medijev, ki so se kot neobdelani prodali naprej. Pri uporabi 227. člena v obravnavani zadevi ne gre za prepovedan informativni dokaz, saj je bila tožeča stranka upravičena do učinkovitega pravdanja (23. člena Ustave RS), ki bi ji bilo sicer onemogočeno ravno zaradi odtujene dokumentacije s strani toženca.
Okoliščine, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje in se nanašajo na naravo posla in blaga, ki ga je tožeča stranka dobavljala pogodbeni partnerici (potrebna hitrost odločanja, nevarnost izgube posla), sicer govorijo v prid stališču, da v takšnih okoliščinah poslovodni organ ne more vsakokratno pridobivati poglobljenih analiz finančno ekonomskega položaja poslovnega partnerja. Vendar predpisana skrbnost dobrega gospodarstvenika terja drugačen pristop takrat, ko je poslovodni organ seznanjen z okoliščinami, ki kažejo na izrazito povečanje tveganja glede kasnejše izpolnitve pogodbenega partnerja. V takšnih okoliščinah bi bilo mogoče opredeliti ravnanje poslovodnega organa, ki je z odobritvijo nove dobave blaga poslovnemu partnerju izpostavil gospodarsko družbo povečanemu tveganju, kot ravnanje s potrebno skrbnostjo le pod predpostavko, da je zagotovljeno ustrezno zavarovanje izpolnitve pogodbenega partnerja ali da bi bile izkazane druge koristi gospodarski družbi kljub poslovnemu neuspehu pri posameznem poslu.
Odvetnik, ki neopravičeno ne pristopi na pravilno razpisan narok za glavno obravnavo, ravna neskrbno.
V konkretnem primeru kot vzroka nastali škodi ni mogoče šteti prvega odstavka 28. člena ZDSS-1. Takšna zakonska določba je le omogočila sodišču prve stopnje izdajo zamudne sodbe pod tam navedenimi pogoji, kar pomeni, da je zakonsko določilo predstavljalo le nujen pogoj (conditio sine qua non) za razplet delovnopravnega spora, do katerega je kasneje prišlo. Navedeno pa ne pomeni, da je zakonska ureditev kot taka vzrok nastali škodi, temveč je nastanek škode le omogočila. Prvi odstavek 28. člena ZDSS-1 je bil torej le pogoj za nadaljnji razplet dogodkov, ne pa njegov vzrok.
Ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ ima kupec pri prodajni pogodbi pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku te napake ne odpravi sam. To lahko kupec stori le, če je poprej pustil prodajalcu primeren dodaten rok, da napako sam odpravi. Ni pa mu dolžan pustiti dodatnega roka za odpravo napake, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da je ne bo odpravil, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je prodajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel odpraviti.
Sodišče na vprašanje morebitne nesorazmernosti stroška kritnega kupa napram plačani kupnini ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor prodajalca. Zgolj pavšalno prerekanje višini tožbenega zahtevka ne zadošča. Zato tudi pritožbeno sodišče v konkretnem primeru, ko takega ugovora niti na prvi stopnji niti v pritožbi ni bilo in sodišče prve stopnje tega v postopku sploh ni ugotavljalo, nesorazmernosti ne more ugotoviti sámo zgolj v okviru materialnopravne presoje, brez izvedbe naroka.