Če je pes nevaren, mora njegov imetnik varstvo in nadzorstvo prilagoditi takim lastnostim psa in predvideti možne nevarne situacije, še posebej tiste, na katere kažejo pretekle izkušnje ali celo že pretekli škodni dogodki.
Tožnika kljub namestitvi opozorilne table in verigi, ki je segala 40 cm do mejne črte med dvoriščem in javno potjo, ob dejstvu, da sta vedela za agresivno naravo svojega psa ter da je bilo dvorišče odprto in z ničemer ločeno od poti, nista poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo nad svojim psom.
Tožnik bi po ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke zdrsel s ceste tudi, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti 90 km/h, zato ni vzročne zveze med vožnjo s hitrostjo nad splošno omejitvijo hitrosti 90 km/h in nastankom škodnega dogodka. Če mu ni mogoče očitati kršitve pravila o splošni omejitvi hitrosti, pa to ne velja glede njegovih drugih ravnanj. Tožnikova hitrost vožnje je bila neprilagojena ne samo glede na vremenske razmere, ampak še toliko bolj glede na sporni cestni odsek, kjer se je kljub neposredni bližini križišča s prednostno cesto odločil za prehitevanje. Kljub temu pa je bistveno oziroma ima večjo težo, da je do prometne nesreče prišlo zaradi zdrsa vozila s cestišča, temeljni vzrok za to pa je bilo slabo stanje cestišča in ne konkretno mesto prehitevanja, zaviranje ali previsoka hitrost. Prevladujoč vzrok za nesrečo je tako na strani toženk, saj se vozniki pri vožnji, kar zlasti velja za regionalne ceste z višjo omejitvijo hitrosti, morajo zanesti, da je cestišče varno, ne pa nedopustno spolzko, saj le takšno zaupanje omogoča vožnjo v okviru dovoljene hitrosti. Prva toženka in zavarovanec druge toženke sta odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku, v višini 80 %, prispevek tožnika pa znaša 20 %.
Pri možganskih poškodbah praviloma velja, da bodo težje oblike poškodb bolj prizadele tudi sposobnost zavedanja in razumevanja nastalih posledic. To ne pomeni, da bi oškodovancem pri hujših poškodbah zaradi manjše sposobnosti uvida lastnega stanja pripadale nižje odškodnine. Tožnik zaradi posledic poškodb ne more v celoti razumeti, na katerih vse področjih je prikrajšan in v kolikšni razsežnosti, toda to ni razlog za nižjo odškodnino, saj bi tak pristop zanikal dejstvo, da ima tožnik na bolj abstraktnih področjih po poškodbi ogromen deficit. Pri odmeri odškodnine je treba celovito primerjati oškodovančevo življenje in udejstvovanje pred in po škodnem dogodku, pri čemer je nerazumevanje lastnega položaja zaradi upada umskih sposobnosti dodaten primanjkljaj, ki ne more utemeljevati nižje odškodnine.
Investitor (in projektant) se lahko zanese(-ta) tako na izdano potrdilo o namenski rabi kot tudi na izdano lokacijsko informacijo.
Občina se odgovornosti za škodo zaradi lastne napake (s tem, ali gre ta t.i. zakonodajno protipravnost, se sodišči še nista ukvarjali) ne more razbremeniti na račun očitka investitorju in projektantu o pomanjkanju skrbnosti, ker sama nista preverjala skladnosti izvedbenega akta z odlokom o dolgoročnem planu.
Iz 26. člena Ustave ne izhaja, da bi bila država nekakšen krovni nosilec odškodninske obveznosti za vse tri tam navedene subjekte, ki (lahko tudi) oblastno delujejo na njenem teritoriju. Zgolj določeno je, da ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode, ki nastane z oblastnim delovanjem, kar bi bilo sicer na temelju pravil OZ lahko sporno.
Prvi odstavek 148. člena OZ predpisuje odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Odgovornosti države za delo stečajnega upravitelja ni mogoče utemeljevati na tem določilu, ker stečajni upravitelj ni organ Republike Slovenije.
Odškodninsko odgovornost poslovodstev gospodarskih družb se presoja ex ante, torej po stanju v času, ko je sprejeta poslovna odločitev in ne ex post, ko se šele pokažejo rezultati odločitve. V tej zadevi zato ni odločilno, ali se je sklenitev sponzorskih pogodb izkazala za poslovno uspešno, pač pa, ali je smel toženec v času sklepanja pogodb razumno pričakovati, da bo tožnici prinesla večjo prepoznavnost med potencialnimi kupci in s tem vsaj na daljši rok tudi povečan "eksterni" promet. Ali je bila odločitev razumna, je strokovno vprašanje, ki terja odgovor na podlagi strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Za tak primer je treba postaviti izvedenca ustrezne (najbrž marketinške) stroke.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog toženca za postavitev izvedenca, ker naj bi šlo za informativni dokaz. S ponujenim dokazom toženec ni nadomeščal manjkajočih trditev, ki sodijo v okvir njegovega trditvenega bremena. Zavrnjeni dokaz z izvedencem je "informativen" le v meri, v kateri bi se lahko sodišče seznanilo (informiralo) z oceno izvedenca, kakšno bi bilo pravilno ravnanje s stališča marketinške stroke, upoštevajoč okoliščine, v katerih se je odločal toženec.
Tožnik se je pri enajstih letih poškodoval med igro paintball. Nezgoda se je pripetila, ko je tožniku pošlo strelivo. Tedaj je zaklical "stop igra" in se ga namenil dopolniti. Spotoma si je snel zaščitna očala, saj so se ta nenehno rosila. Eden izmed soigralcev je medtem, čeprav med "stop igro" velja premirje, sprožil in tožnika zadel v oko.Bistvo dopuščenega vprašanja je bilo, ali je organizator zadostil standardu skrbnega ravnanja s tem, ko je dal otrokom jasna navodila - tudi to, da si maske nikakor ne smejo sneti, sam pa je bil med igro v varni sobi. Vrhovno sodišče je na vprašanje odgovorilo, da ne. Prvič ne zato, ker nadzor iz varnostne sobe, od koder se na poligon ne vidi in ne sliši, ni noben nadzor. Drugič ne zato, ker je učinkovit nadzor sestavni del nadzorovalne dolžnosti, ko gre za enajstletnike. Tretjič ne zato, ker je igra z uporabo zaščitnih sredstev povsem varna, kakor je bila tudi oglaševana, brez nje pa nevarna in na takšno starši v imenu otrok niso pristali.
Če škodo povzroči več oseb in je v njen izvor ter nastajanje hkrati vključen še oškodovančev prispevek, je pomembno, kakšna je narava ravnanj odškodninsko odgovornih povzročiteljev. Lahko so delovali skupaj (kot so delovali prvi trije toženci, ko so opravili izkop materiala na nižje ležečih zemljiščih), lahko pa neodvisno drug od drugega, pri čemer ni mogoče ugotoviti deležev pri povzročeni škodi. Tudi v tem primeru je odgovornost vseh povzročiteljev solidarna. Vendar, ko delujejo neodvisno drug od drugega, lahko povzročitelji glede na škodno posledico delujejo na različnih vzročnih ravneh, med drugim tudi s prispevkom na isti vzročni ravni kot oškodovanec. V takem primeru povzročiteljev prispevek, njegovo škodno dejanje, konkurira oškodovančevemu prispevku, zato oškodovančev prispevek zmanjšuje, hkrati pa povečuje skupni delež odgovornosti, ki bremeni solidarno odgovorne sopovzročitelje (seveda pod pogojem, da ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi). To pomeni, da je vse odvisno od tega, kakšna je vzročna narava povzročiteljevega prispevka, tj. komu konkurira in ali je mogoče ugotoviti njegov delež pri povzročeni škodi.