Pri opredelitvi objektivne odškodninske odgovornosti druga toženka pravilno opozarja na to, da mora škoda izvirati iz stvari oziroma dejavnosti, ki se štejejo za nevarne, torej mora biti večja škodna nevarnost del njene biti. Stvar oziroma dejavnost morata biti že po svoji naravi nevarni oziroma mora večja škodna nevarnost izhajati iz stvari ali dejavnosti. To na drugi strani izključuje objektivno odgovornost v primerih, če stvar ali dejavnost postaneta nevarni zaradi nedopustnega ravnanja ali opustitve oškodovanca ali tretjih oseb. V takšnem primeru namreč večja škodna nevarnost ne izhaja iz stvari ali dejavnosti, temveč nepravilnega, nevestnega ali neskladnega ravnanja vpletenih subjektov.
Gradbena dejavnost sama po sebi tudi ni nevarna dejavnost, saj zajema različna opravila, od katerih so nekatera lahko nevarna, druga pa ne. Zato je nesprejemljivo posplošeno stališče o gradbeni dejavnosti kot nevarni dejavnosti oziroma stališče, da delo gradbenikov že samo po sebi predstavlja delo s povečano nevarnostjo; takšno pa lahko postane v posebnih okoliščinah ali pri posebnih delih.
Tožniku ni bilo odrejeno delo na višini (ki bi bilo lahko nevarno), temveč delo na tleh - v prostoru, ki je bil obdan z armaturnimi mrežami, in v katerem je bil tožnik varen, zaradi česar odrejenega dela ni mogoče opredeliti kot dela s povečano nevarnostjo. Ta nevarnost je nastopila zaradi ravnanja tožnika, ki je začel plezati po armaturni mreži, ki se je na vrhu skrivila in zaradi česar je padel v globino na drugo stran.
Revizijsko sodišče ne sprejema izhodišča izvedenca o pomanjkljivem nadzoru, ki bi v praktični izvedbi pomenil, da bi moral nadrejeni tožniku za vsako opravilo in za vsako nalogo povedati, kako konkretno naj jo opravi. Takšno izhodišče je v temelju napačno. Obseg nadzora nad delavcem je namreč odvisen od dela in nevarnosti pri delu, konkretno delo, ki naj bi ga opravil tožnik (pranje betonskih tal na ravni in zavarovani površini, s tem da prevzame tudi pištolo za pranje) pa ni bilo takšno, da bi terjalo posebna in izrecna sprotna navodila. Nenazadnje je tudi izvedenec govoril o potrebi po občasnem nadzoru, kar pa po stališču revizijskega sodišča ne pomeni, da bi moral delodajalec (ali v tem primeru izvajalec) delavca nadzorovati pri vsakem enostavnem opravilu in ga pred vsakim opravilom poučevati, kako naj ga opravi. Nemogoče je zahtevati vzpostavitev stalnega nadzora.
Ko tožena stranka odgovarja za vso tožnikovo nepremoženjsko škodo, sodišče presodi, koliko bi glede na vse okoliščine primera in upoštevaje merila iz 179. člena OZ, za škodo, ki jo je ugotovilo, znašala pravična denarna odškodnina. Če ugotovljena pravična denarna odškodnina presega tožbeni zahtevek, sodišče zahtevku v celoti ugodi (prisodi odškodnino (le) v višini zahtevka). Enako tudi, če sta zneska enaka. Če je pravična denarna odškodnina nižja od zahtevka, zahtevku ugodi delno in ga v neutemeljenem delu zavrne (prvi odstavek 2. člena ZPP). Ko je odgovornost deljena, sodišče odškodnino v višini, kot bi jo v pravkar opisanih položajih prisodilo oškodovancu ob predpostavki polne odgovornosti tožene stranke, zmanjša za delež, ki ustreza oškodovančevi odgovornosti za škodo.
V prvem primeru, ki se v bistvenem ujema z obravnavanim, torej sodišče potem, ko presodi, da bi bil oškodovanec upravičen do višje odškodnine od vtoževane, pravično (in ne nižjo, zahtevano) odškodnino zmanjša za delež oškodovančeve odgovornosti, ter mu jo lahko nato prisodi največ do višine zahtevka. Načelo dispozitivnosti s tem, tako se je sodna praksa že izrekla, ni kršeno.
Sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pri ugotovljenem 30% temelju odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke ni proporcionalno vezano na tožbeni zahtevek, odškodnino pa lahko prisodi le znotraj zahtevka.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da bi tožnik ob dolžni skrbnosti moral vedeti za obstoj odbitne franšize, preden je sprožil spor zoper zavarovalnico, pri kateri je imel toženec zavarovano poklicno odgovornost.
Ne glede na to, ali bi bila tožnica še naprej zaposlena pri toženki ali pa je (začasno) ostala brez zaposlitve, njena zmanjšana zmožnost pridobivanja dohodka ostaja nespremenjena. Bistven vzrok za tožničine trajno nižje dohodke, ki se kaže v razliki med plačo, ki jo je lahko dosegla pred poškodbo, in plačo, ki jo zaradi zdravstvenih omejitev lahko doseže po poškodbi, je torej kljub izredni odpovedi vendarle škodni dogodek.
Pomoči, ki preseže obseg, ki je običajen in še pričakovan od družinskih članov, ti niso dolžni opravljati brezplačno. Zato se je v sodni praksi uveljavila rešitev, po kateri se v takem primeru vzpostavi domneva, da je bila taka storitev plačana po običajni ceni. Stroški za potrebno tujo pomoč so lastna premoženjska škoda oškodovanca. Tožnica, ki je tetraplegičarka in se nahaja v domski oskrbi, je v okviru odškodninskega zahtevka za povnitev stroškov za kritje povečanih potreb, zahtevala povrnitev kilometrine za obiske staršev, stroškov za 48 ur dodatne fizioterapije mesečno in stroškov za pomoč osebnega asistenta dve uri dnevno. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da svojci z različnimi aktivnostmi ob obiskih krepijo tožničine zaznave in izboljšujejo njeno odzivnost ter z dodatno nego preprečujejo preležanine in kontrakture. Zato stroški njihovih obiskov predstavljajo tožničino lastno premoženjsko škodo. Enake dejavnosti izvaja tudi domsko osebje v okviru redne skrbi za tožnico, poleg tega po ugotovitvi sodišča druge stopnje tožnica v okviru domske oskrbe prejme tudi eno uro razgibavanja tedensko. Zato je po oceni Vrhovnega sodišča razumna presoja, da bo z 48 urami dodatne fizioterapije in rednimi obiski svojcev dvakrat tedensko, ob že zagotovljeni domski oskrbi, tožnici zagotovljen ustrezen obseg tuje pomoči in je bil zahtevek za povrnitev stroškov osebnega asistenta utemeljeno zavrnjen.
Za škodo, ki komitentu nastane zaradi nepravilne izvršitve naloga za plačilo, banka odgovarja objektivno. Poskuse neodobrenih dvigov gotovine z ukradenimi bančnimi karticami in ponarejenimi osebnim dokumenti bi banka mogla in morala pričakovati.
Nižji sodišči tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku nista odmerili previsoko. Ker je bila banka dolžna neodobrene dvige gotovine s tožnikovega bančnega računa preprečiti, odgovarja po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Z očitki, da bi morala z bolj skrbnim ravnanjem preprečiti zlorabo tožnikove bančne kartice, revizija ne more zmanjšati pomena in teže tožnikovega neskrbnega ravnanja. On je namreč ustvaril nevaren položaj, ki je privedel do odtujitve bančne kartice.