varstvo in vzgoja otroka - spremenjene razmere - pravni interes za pritožbo
V družinskopravnih zadevah mora sodišče pri odločanju upoštevati načelo največje koristi otroka. Zato pri presoji, ali ima stranka pravni interes za vložitev pritožbe, ne more biti ključnega pomena, ali stranka s pritožbo želi doseči zase neugodno odločitev, temveč, ali stranka s pritožbo hoče doseči za otroka najkoristnejšo odločitev. Če mati zatrjuje, da so otroci resno ogroženi, je dolžno sodišče to raziskati. Sodišče tega ni storilo in dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Višje sodišče pa opozarja, da bo sodišče prve stopnje, če bo v novem sojenju ugotovilo, da so materine navedbe neutemeljene, moralo po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 408. člena ZPP ugotoviti tudi, ali materina ocena, da sta deklici ogroženi, ne izvira morda iz njenega psihičnega neravnovesja. V tem primeru bo moralo oceniti, ali je res v največjo korist deklic, da za njuno varstvo in vzgojo skrbi mati - zlasti glede na resno opozorilo centra za socialno delo.
razmerja med starši in otroki - osebni stiki z otrokom - spolno nasilje - izvrševanje stikov pod nadzorom CSD - prepoved stikov z otrokom - pomajkljivosti sodbe - obseg in način izvajanja stikov - določenost izreka sodbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je v postopku izhajalo iz predpostavke, da so utemeljeni očitki spolne zlorabe in je glede na to - s pomočjo strokovnjakov - ugotavljalo, ali so stiki zaradi tega za deklico tako psihično obremenjujoči, da jih je treba v celoti prepovedati. Po oceni višjega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno odločilo, da deklice stiki z očetom, ki potekajo pod nadzorom centra za socialno delo, ne ogrožajo in zanjo niso psihično obremenjujoči. Ker pa v izreku odločbe termini stikov niso določeni, je izrek tako pomanjkljiv, da odločbe ni mogoče preizkusiti.
Posestni spor že sam po sebi pomeni nekakšno začasno zavarovanje dejanskega položaja, ki ni nujno, da ima kaj skupnega s pravico. Če se v tem sporu zahteva zavarovanje z začasno odredbo tako, da se še pred izvedbo kontradiktornega motenjskega postopka vzpostavi prejšnje dejansko stanje, morajo tudi po mnenju pritožbenega sodišča obstajati za izdajo takšne začasne odredbe res tehtni razlogi.
V obravnavanem primeru res obstaja možnost, da bi si predlagatelja zgradila povezavo z javno cesto, vendar je bistveno, da višina stroškov izgradnje take poti presega koristi, ki bi nastale z neposeganjem v nepremičnino nasprotnega udeleženca.
V predmetni zadevi gre za pogodbeno zavarovanje in pravdni stranki vežejo določbe pogodbe, saj so pravila splošnih pogojev z vključitvijo v pogodbeno razmerje postala pogodbena pravila. Sklicevanje tožene stranke na 5.čl. Splošnih pogojev NE-93 je neutemeljeno, saj iz tega določila ne izhaja, da zavarovanec izgubi ali se mu zmanjšajo zavarovalne pravice, če pristane na vožnjo z alkoholiziranim voznikom. Veljavni splošni pogoji ne določajo izgube zavarovalnih pravic v primeru, da bi zavarovanec vedel za alkoholiziranost voznika. Sama tožena stranka v pritožbi navaja, da v času prometne nezgode v splošne pogoje še ni bila zajeta izključitev ali omejitev zavarovanja zaradi vožnje z vinjenim voznikom, zato se na splošne pogoje NE-001, ki v času nezgode še niso veljali, tudi ne more sklicevati.
Pri nepremičninah, katerih prodajo se s tožbo zahteva, v korist tožeče stranke po zastavni pogodbi je vknjižena zastavna pravica le za znesek tolarske protivrednosti 450.000 ATS. Gre za maksimalno hipoteko, zato je upnik (tožeča stranka) upravičen, da se za svojo terjatev iz zastavne pogodbe poplača le do višine vpisanega najvišjega zneska. Maksimalna hipoteka namreč omejuje jamčevanje zastavljene nepremičnine za terjatve do najvišjega vpisanega zneska.