Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je za obstoj nevarnosti povsem dovolj presoja načina storitve očitanega kaznivega dejanja, saj ta v obravnavanem primeru ne omogoča zaključka, da obstajajo pri obdolžencu takšni ustaljeni vedenjski vzorci, ki bi kazali na njegovo ponovitveno nevarnost. Tudi pri začasnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja je treba ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine v zvezi z načinom storitve kaznivega dejanja, osebnostjo obdolženca in njegovim dosedanjim življenjem, ki omogočajo zanesljiv konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve hujših kršitev cestnoprometnih predpisov.
določitev sodne takse glede na vrednost zahtevka - odmera sodne takse od primarnega in podrejenega zahtevka - seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov
Veljavni ZST-1 že upošteva in vključuje odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15, ki določa maksimalno višino vrednosti spornega predmeta v višini 500.000 EUR, ki predvideva sodno takso v višini 2.175 EUR (količnik 1,0) oziroma 6.525 EUR (količnik 3,0), pri čemer se pri odmeri dolgovane sodne takse upošteva vrednost spornega predmeta za vsak posamezni zahtevek. Vrednosti spornega predmeta se pri primarnem in podrednem tožbenem zahtevku ne seštevajo, prav tako se ne seštevajo za to odmerjene sodne takse. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da ZST-1 na nobenem mestu ne določa maksimalne skupne takse za primarni in podredni zahtevek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00056926
ZPP člen 363, 363/3, 447, 447/2. ZIUZEOP člen 101a. ZVPot člen 57f, 57f/6, 57f/8, 57g-1. Direktiva (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih, spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/314/EGS člen 12.
napačen pravni pouk - načelo sorazmernosti - odgovornost organizatorja potovanja - odpoved potovanja - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - odstop od pogodbe - pogodba o paketnem potovanju - izredne razmere - nepredvidljive okoliščine in višja sila - pandemija - COVID-19 - dobropis - vrednotnica - ustavnost zakonske določbe - predhodno vprašanje države članice - pravo EU
Napačen pravni pouk stranki ne more biti v škodo.
Zaradi nastale pandemije je prišlo do tako izrednih okoliščin ter množičnih odpovedi oziroma nemožnosti izvedbe paketnih turističnih potovanj, da je bila potrebna dodatna regulacija za omilitev nastalih posledic in zaščito tako potrošnikov, kot tudi turističnih ponudnikov oziroma gospodarstva.
Namesto povračila vplačanega denarja za potovanje se lahko potrošniku izda dobropis oziroma vrednotnica.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA
VSL00056827
ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 43, 43/1, 44, 44/1. ZKD člen 1. ZSZ člen 1. ZGJS člen 76.
pripadajoče zemljišče k stavbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - funkcionalno zemljišče v solasti - etažni lastnik - skupna lastnina - pravica uporabe na zemljišču - dejanska raba zemljišč - pretekla raba zemljišča - grajeno javno dobro - javno dobro - javne površine - pridobitev lastninske pravice - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - načelo superficies solo cedit - dokaz s sodnim izvedencem
Ker je pri gradnji v času družbene lastnine veljalo obrnjeno načelo superficies solo cedit, pravica na zemljišču se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oz. na njenem posameznem delu po samem zakonu, za prenos lastninske pravice oz. pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču poseben razpolagalni akt in izrecen zapis prenosa v pogodbi niti ni bil potreben, saj je bila souporaba na funkcionalnem zemljišču na podlagi prej veljavnih predpisov ex lege predmet upravičenj na posameznih delih stavbe.
Gre za prostor, ki obkroža sporno stavbo in je funkcionalno povezan in namenjen njeni neposredni redni rabi, saj predstavlja dostopne poti, dvorišče s prostorom za parkiranje in manevriranje, prostor za vzdrževanje stavbe, prostor za sušenje perila, zunanje stopnišče, zelene površine kot prostor vrtičkov, za igro in sprostitev, kar je bilo zasnovano že ob gradnji in je v takšni obliki in obsegu še sedaj.
Možnost presoje odločitev disciplinske komisije v postopku pred sodiščem ne posega ne v samostojnost ne v neodvisnost odvetništva (137. člen Ustave RS), kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč zagotavlja odvetniku pravico do sodnega varstva tako kot je to zagotovljeno drugim subjektom. Nobenega ustavno dopustnega razloga namreč ni za stališče, da odvetniku, ko je ta v sporu z OZS, ne bi bilo zagotovljeno sodno varstvo. Omejitev pravice do sodnega varstva je dopustna le, če prestane strogi test sorazmernosti, torej mora biti omejitev potrebna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (Up-107/99). Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ko je to opravilo test sorazmernosti in presodilo, da je dopustna omejitev sodnega varstva v primerih, ko gre za blažje disciplinske kršitve in da je v takšnih primerih predvidena le možnost pritožbe znotraj tožene stranke same na disciplinsko komisijo druge stopnje. Sodišče prve stopnje je določbam ZOdv z razlago dalo takšen omejujoč pomen, kakršnega niti zakon ne bi smel določiti (in ga tudi ne določa).
sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - uporaba tuje stvari - plačilo uporabnine - priposestvovanje stvarne služnosti - dobrovernost - ukrepi za odpravo kršitev - izbira ukrepa - dogovor - prekarij - odločanje v mejah zahtevka - izračun nadomestila - nujna pot - časovne meje pravnomočnosti - učinek pravnomočnosti odločbe - zaključek glavne obravnave - relevantno časovno obdobje - pritožbene novote - materialno procesno vodstvo
Ustanovitev nujne poti ne vpliva na izračun uporabnine za obdobje, za katero je bila uporabnina tudi priznana. Prav tako ustanovljena nujna pot ne vpliva na nedenarno obveznost, ki je bila tožencema naložena, saj bosta toženca ustanovitev nujne poti lahko uveljavljala šele v ugovoru v morebitni izvršbi. Gre za vprašanje časovnih mej pravnomočnosti, ki določajo trenutek, na katerega se nanaša pravnomočnost, kar pomeni stanje do katerega trenutka sodišče lahko upošteva, ko odloča v zadevi. Časovne meje pravnomočnosti opredeljuje trenutek zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar je zadnji trenutek, v katerem stranki še lahko navajata dejstva in dokaze, ki nastanejo še med postopkom, prav tako pa le dejstva, ki so obstajala do tega trenutka, sodnik lahko upošteva pri odločanju v zadevi. Zato je logično, da dejstev, ki se zgodijo kasneje, učinek pravnomočnosti ne zajema. Sodišče lahko torej pri sojenju upošteva le tisto, kar je obstajalo v času sojenja, torej ob koncu glavne obravnave.
zamudna sodba - podjemna pogodba - jamčevanje za napake stvari - obvestilo o napaki - dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ugotovilo je, da je tožnik skladno z 639. členom OZ toženko opozoril na napake, jo pozval k njihovi odpravi in ji v ta namen določil primerni rok. Ker slednja napak ni odpravila, je tožnik opravičen od toženke zahtevati znesek, ki je potreben za odpravo napake. Eden od jamčevalnih zahtevkov je tudi pravica odpraviti napako na podjemnikove stroške, ki obsega naročnikovo (materialnopravno) upravičenje od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov, ki so potrebni za odpravo napake (po drugem podjemniku). Ta jamčevalni zahtevek mora zato naročnik v roku iz prvega odstavka 635. člena OZ uveljaviti sodno (z ustreznim dajatvenim zahtevkom), ker sicer njegovo materialnopravno upravičenje (pravica) preneha.
Zgolj dejstvo, da je sedaj tudi začasno postavljen skrbnik zapuščine potencialni dedič po zapustniku, še ne vzpostavlja nujno konflikta interesov med dediči. Tudi skrbnik (kot potencialni dedič) ima enako kot pritožnica interes, da se zapuščina čim bolje ohrani.
ZPP člen 154, 155, 155/1. ZBPP člen 44, 46. ZOdv člen 17, 17/5.
odločitev o stroških pravdnega postopka - potrebni pravdni stroški - odločba o brezplačni pravni pomoči
Če se iz proračuna postavljenemu odvetniku po uradni dolžnosti izplačajo polovični odvetniški stroški, ki so mu nastali z opravljenimi storitvami za upravičenko brezplačne pravne pomoči, potem nasprotna stranka ni dolžna v korist proračuna plačati polno storitev.
škodni dogodek - prometna nesreča - trk vozila - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - nastanek odškodninske terjatve - vzročna zveza - dokazno breme o vzroku poškodbe - pravnorelevantna škoda - obseg škode - kratkotrajen strah - izvedensko mnenje kot dokaz
Tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi zatrjevane poškodbe utrpela v prometni nesreči. Izvedenec cestnoprometne stroke in izvedenec travmatolog sta ugotovila, da tožnica ni utrpela poškodb, ki jih zatrjuje. Dokazala pa je, da je prišlo do trka v prometni nesreči, vendar ta trk ni povzročil tožničine škode. Nekaj ur trajajoča bolečina pa ne pomeni pravnorelevantne škode.
poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - voznik avtobusa - delovni čas - zavarovalna doba s povečanjem
Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko ugotovitev, da je tožnik izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa prebitega na delovnem mestu, za katerega se je štela zavarovalna doba s povečanjem. V zadevi VIII Ips 30/2019, na katero se je pravilno sklicevalo že prvostopenjsko sodišče, je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da tega pogoja ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa za takšnega delavca. Ta pogoj je treba razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1, pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.
Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 3, 3/2. OZ člen 104, 104/1, 104/2, 104/4. ZPP člen 212.
prodajna pogodba - izpolnitev pogodbe - pravočasna izpolnitev - neizpolnitev pogodbe - dolžniška zamuda - upniška zamuda - fiksni rok - razveza pogodbe po samem zakonu - razveza pogodbe zaradi zamude fiksnega roka - opravičljiva zamuda - pravilna uporaba materialnega prava - uporaba slovenskega prava
Ker je tožena stranka umaknila prevod sklenjene prodajne pogodbe, ki se nanaša na upoštevno materialno pravo, je treba šteti, da stranki ob sklenitvi pogodbe dogovora o pravu nista sklenili. Sta pa pravdni stranki med postopkom pred sodiščem prve stopnje jasno in nedvoumno izrazili svojo voljo, da se v zadevnem primeru v delu, ki ga sklenjena Prodajna pogodba ne ureja, uporabi relevantno slovensko pravo.
Čeprav je v pogodbi napisano, da bo prodajalec kupcu dobavil letalo najkasneje do 10. 1. 2020, to še ne pomeni, da je bil v tem primeru določen fiksen rok. Bistvena značilnost fiksnega pravnega posla je, da je izpolnitev po dogovorjenem roku za stranko (upnika) brez pomena.
Zamuda zaradi običajnih dopustov pri izvajalcu vzdrževalnih del med božično novoletnimi počitnicami ter zaradi podaljšanja roka za pridobitev dovoljenja za plovbo zaradi božično novoletnih počitnic in večjega števila vlog ni opravičljiva zamuda. Običajne božično novoletne počitnice bi namreč tožeča stranka, kot strokovnjak pri prodaji letal, ob ustrezni skrbnosti morala upoštevati pri računanju časa potrebnega za vzdrževanje letala.
Tožeča stranka je izpolnila svoje obveznosti (če sploh) najprej 13. 2. 2020. Najprej tega dne je torej skladno z določilom prvega odstavka 5.2 člena Prodajne pogodbe pridobila pravico obvestiti toženo stranko o datumu prevzema letala in od nje zahtevati, da tri dni pred datumom dobave plača preostanek kupnine. Poziv toženi stranki z dne 13. 2. 2020 da naj izpolni svoje obveznost, ker je v zamudi, tako ni na mestu. Tedaj tožena stranka zaradi upniške zamude še ni mogla biti v dolžniški zamudi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00076741
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/2. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 277/2, 278, 278/1.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - kazniva dejanja, storjena s sredstvom javnega obveščanja - žaljiva obdolžitev - kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - novinarsko poročanje - zasebna tožba - ugovor zoper zasebno tožbo - zavrženje zasebne tožbe - upravičeni tožilec - obstoj kaznivega dejanja - ugovorni postopek
Res se v okviru inkriminiranih trditev obdolženih A. A. in B. B. v pretežni meri navajajo pravne osebe, ob čemer se zasebni tožilec neposredno omeni le kot avtor trditve, da država ni nič izgubila, ampak pridobila; vendarle pa je povezava med osrednjim sporočilom inkriminiranih delov prispevkov (finančni zlom Y. in obeh holdingov, stečaj omenjenih pravnih entitet, posledice teh stečajev, težave državnih bank in državnih gospodarskih družb, skoraj dvemilijardni primanjkljaj in škoda za davkoplačevalce) in zasebnim tožilcem, ki je znano imel določeno vlogo v lastnici holdingov in družbe X. ter tudi v sami tej družbi, razvidna iz razloga, ker je način poslovanja pravnih entitet vsaj posredno določen z ravnanjem z njimi povezanih fizičnih oseb.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izjave, ki sta jih po opisu v zasebni tožbi dala obdolžena, ne predstavljajo trditev o takšnih dejstvih, ki terjajo zaključek o izpolnitvi zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Ni dvoma, da izjave o finančnem zlomu, stečajnih postopkih, visokem dolgu ter oškodovanosti davkoplačevalcev, kar je po opisu vsaj posredno povezati z ravnanjem zasebnega tožilca, pomenijo negativno konotacijo takšnega ravnanja; vendar pa je kontekst, ki ga zatrjuje sam zasebni tožilec v zasebni tožbi, tak, da se izkaže za pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da gre le za običajno novinarsko poročanje o zadevi javnega pomena. Pojmi, kot so "največja finančna afera, propadla cerkvena holdinga, skoraj dvemilijardna luknja", uporabljeni v povezavi z oškodovanostjo slovenskih davkoplačevalcev, kljub negativni sporočilnosti ne dosegajo kriterija sramotilne izjave, torej take, ki je objektivno sposobna škoditi časti oziroma dobremu imenu zasebnega tožilca, kot to pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prišlo do škodnega dogodka zato, ker tožnik ni bil dovolj pozoren in skrben pri sestopanju, saj je, namesto da bi gledal, kam bo stopil in pri tem usmeril naglavno svetilko v tla, s čimer bi si povečal osvetlitev podesta, gledal predse oz. kot je sam izpovedal, da sploh ne ve, kam je gledal, ali gor ali... samo stopil je. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da to dodatno kaže na njegovo nezadostno pazljivost pri sestopanju.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.. ZDR-1 člen 59 do 63, 200, 200/3.. URS člen 49.
nadaljevanje pravde z dediči - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - samostojni podjetnik - elementi delovnega razmerja - agencijski delavec - solidarnostna pomoč - roki za uveljavljanje sodnega varstva
Ker je tožena stranka organizirala delo na terminalu, delo nadzorovala tako glede izvedbe dela, kot tudi varnosti in zdravja pri delu, prav tako pa je vsakega posameznega delavca IPS podjetij preizkusila, preden je začel opravljati delo, in je na ta način delavce izbirala, je utemeljen zaključek, da so formalni delodajalci pokojnega tožnika kot IPS podjetja po vsebini opravljali dejavnost zagotavljanja dela pokojnega tožnika toženi stranki, čeprav pogojev za to dejavnost po ZDR-1 in ZUTD ne izpolnjujejo. Ob tej ugotovitvi je sodišče, skladno s stališčem VSRS v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021, da je potrebno te delavce obravnavati kot delavce delodajalca, ki opravlja dejavnost posredovanja delovne sile uporabniku tudi, če ni registriran za to dejavnost, in jim zagotavljati vse pravice, ki jih imajo delavci, zaposleni pri delodajalcih, ki so registrirani za posredovanje delavcev uporabniku, štelo, da je bil tudi pokojni tožnik agencijski delavec.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi - posredna diskriminacija - izbira presežnega delavca - zmotna uporaba materialnega prava - III. kategorija invalidnosti
Tožnici je bilo odrejeno čakanje, saj ji toženka po spremembi opisa delovnega mesta ni mogla zagotoviti dela skladno z omejitvami, pri čemer je za presojo zakonitosti odpovedi oziroma izbire tožnice kot presežne delavke nebistveno, ali je bila odreditev zakonita. Če bi šteli, da odreditev čakanja ni bila zakonita, bi tožnica delo lahko opravljala in bi bila izenačena z ostalimi delavci na delovnem mestu prodajalec, ki so delo dejansko opravljali, če pa bi šteli, da je bila zakonita, pa je posledica tožničine invalidnosti. To pa pomeni, da je toženka pri izbiri delavca, ki mu bo podana odpoved, ravnala posredno diskriminatorno, saj je bila tožnica z osebno okoliščino invalidnost (omejitev glede opravljanja dela, pri katerem ne bi dvigovala bremen nad 5 kilogramov) zaradi navidezno nevtralnega kriterija opravljanja dela postavljena v manj ugoden položaj kot drugi delavci.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00057349
ZFPPIPP člen 298a, 308. ZZK-1 člen 243. ZLPPTR člen 4, 29, 29/2. ZPP člen 343a, 343a/1, 343a/2.
nadomestna sodba - stečajni dolžnik - hipotekarni (realni) dolžnik - preizkus ločitvenih pravic - prerekanje ločitvene pravice - prenos nepremičnin - Triglavski narodni park - soglasje vlade - ničnost prenosa lastninske pravice - akcesornost - ugotovitev neobstoja ločitvene pravice - ugotovitev neobstoja terjatve
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje z nadomestno sodbo odpravilo v razlogih sodbe le stroškovno obrazložitev. Odpravilo je položaj, za katerega je štelo, da bi pritožnik uspel s pritožbo tako, da bi pritožbeno sodišče pritožbi v izpodbijani III. točki izreka ugodilo. Navedeno postopanje bi bilo primerno in potrebno le v primeru, če bi se zoper sodbo pritožila le ena stranka in izključno zoper odločitev o pravdnih stroških, sicer pa je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča napačno uporabilo določbe ZPP o izdaji nadomestne sodbe, ki pa niso vplivale na pravilnost odločitve.
Ker sta ločitvena pravica in zavarovana terjatev v konkretnem primeru akcesorni (ni ene brez druge) in ker je pritožbeno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke, da se terjatev iz notarskega zapisa posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju poplača v stečajnem postopku iz kupnine za sporne nepremične, ki so v lasti tožeče stranke, se posledično izkaže kot pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tudi ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke (da se za terjatev, ki jo ima do stranskega intervenienta poplača iz spornih nepremičnin v stečajnem postopku).
Preslepitev kot zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije je v danem primeru konkretizirana skozi praktično vse stadije obdolženčevih ravnanj, torej že od faze naročila prevozov dalje, dotika pa se vseh tistih dejstev, zaradi katerih B. B. v imenu in za račun C. d.o.o. gotovo svojega dela obveznosti ne bi izpolnila, v kolikor bi zanje vedela. Očitek "lažne obljube", ki ga problematizira pritožba, je treba razumeti v kontekstu celotnega opisa kaznivega dejanja in ne zgolj selektivno, kot to poskuša prikazati pritožba. Slednja povsem zanemari dejstvo, da v danem primeru na preslepitveni namen odkazujejo prav vsa ravnanja obdolženega.
ZDSS-1 člen 34, 41, 41/3.. ZPP člen 8, 321, 321/3.. ZDR-1 člen 4, 4/1, 18.. ZGD-1 člen 505.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - direktor - samostojni podjetnik - sodba presenečenja
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da tožnik dela za toženko ni opravljal vsakodnevno v ustaljenem, vnaprej določenem delovnem času, da ga ni opravljal po navodilih toženke, temveč si je delovni čas in delovne naloge razporejal sam, da je vse odločitve sprejemal samostojno in da plačila za delo ni prejemal v enakih intervalih in zneskih, kot je to značilno za delavce, pravilno zaključilo, da razmerje med strankama v vtoževanem obdobju ni imelo elementov delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR‑1. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zavrnilo kot neutemeljen, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Predvsem odsotnost navodil in nadzora toženke ter tožnikovo prosto razporejanje delovnega časa, kar ta na več mestih v pritožbi celo izrecno poudarja, potrjujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da toženka v vtoževanem obdobju nad njim ni izvajala t. i. direktivne oblasti delodajalca, ki je pomemben razlikovalni element delovnega razmerja od ostalih oblik dela (VIII Ips 236/2016).
neplačilo sodne takse - rok za plačilo sodne takse - fikcija umika pritožbe - posledica neplačila sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka
Ker je pravočasno plačilo sodne takse procesna predpostavka za obravnavanje pritožbe, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je pritožba tožeče stranke umaknjena, ker se je rok za plačilo sodne takse za pritožbo iztekel, tožeča stranka pa v danem roku takse ni plačala.