Glede na ugotovljeno dejansko stanje je ocena izvedencev, da tožnik ni popolnoma nezmožen za delo, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna in posledično tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnjen. Tudi sicer glede na naravo stvari sploh ni mogoče, da je posamezni zavarovanec hkrati delovni invalid III. kategorije invalidnosti, kot v obravnavanem primeru, in še invalid I. kategorije invalidnosti.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zapustnik tri dni po sestavi ustne oporoke v bolnišnici trikrat podpisal dokumente. Zato je zmotno tožničino zatrjevanje, da zapustnik ni bil sposoben podpisati pisne oporoke.
odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje - kvalificirana protipravnost - odvetniška tarifa - vrednost točke - zavrnitev soglasja - obrazložitev akta - javni interes - ministrstvo
Glede sprememb višine odvetniške točke po 13. členu OT ni avtomatizma in da je treba upoštevati interese poklicnega združenja odvetnikov, ustavni položaj odvetništva, ki vpliva tudi na pravice strank postopkov pred sodišči, kar je pomemben vidik javnega interesa, in s tem javni interes. Povedano drugače in poenostavljeno, višina odvetniške točke ni nekaj, kar bi se lahko reševalo le v okviru nekaterih okoliščin, ki jih tožnice v pritožbi selektivno povzemajo, ampak je treba pri dvigu točke upoštevati širši kontekst. Kvalificirano protipravnost ravnanja države oziroma v konkretnem primeru ministra morajo zatrjevati in izkazati tožnice in za predmetno ne zadošča, da izpostavljalo le nekatere okoliščine, ki so jim lahko v korist, zanemarjajo in izogibajo pa se dejstvom, ki kažejo na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazana (kvalificirana) protipravnost ravnanja države. Minister je 11.1.2016 ocenil, da ni podanih pogojev za podajo soglasja k predlaganemu dvigu točke, in iz spisa ne izhaja, da pri tem ni upošteval javnega interesa in da je ravnal arbitrarno, samovoljno, politično, ipd.. Predmetnega ne spremeni pritožbeno obširno zavzemanje, da je bila odločitev ministra procesno pomanjkljiva (op. ni spoštoval standarda obrazloženosti, ki je bil izpostavljen v upravnem postopku) in morebiti materialnopravno napačna.
ZFPPIPP člen 19, 299a, 299a/4, 299a/4-3, 330, 331. SPZ člen 128, 128/1, 137, 137/1.
postopek osebnega stečaja - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - sklep o prodaji nepremičnin - sklep o prodaji - ločitvena pravica - realni dolžnik - akcesornost ločitvene pravice - zaznamba izbrisne tožbe - res iudicata
Za poplačilo upnika je pomembno le za koliko je bila njegova terjatev poplačana v stečaju in ne koliko je morda upnik nato na trgu s prodajo tega premoženja dejansko iztržil.
Ker je ločitvena pravica upnice pravnomočno ugotovljena v ustreznem sodnem postopku in gre za pravnomočno rešeno stvar (res iudicata), je v tem postopku v okviru pritožbe zoper sklep o prodaji nepremičnin, na katere se hipoteka oziroma ločitvena pravica nanaša, sodišče ne more več presojati.
Če med stečajnim dolžnikom in upnikom ni osebne zaveze, pač pa ta obstaja med upnikom in njegovim dolžnikom, ki je nekdo drug, hipoteka pa je vpisana na premoženju stečajnega dolžnika, govorimo o realnem dolžniku. Do njega ima upnik „terjatev“ kot pravico, da se za svojo terjatev, ki jo ima do osebnega dolžnika, poplača iz posebne stečajne mase, v kateri sodi premoženje, na katerem ima vpisano hipoteko v svojo korist.
ZPP člen 24, 24/1, 25, 25/1, 32, 32/2, 32/2-8, 63.
pogodba o prodaji poslovnega deleža - ugotovitev ničnosti pogodbe - krajevna pristojnost - atrakcijska pristojnost stečajnega sodišča - izključna krajevna pristojnost sodišča, ki vodi stečajni postopek - nastanek spora - prvo procesno dejanje - vložitev tožbe - stečajni dolžnik - spori, ki so posledica stečajnega postopka
Pravilo, vsebovano v 63. členu ZPP, je po presoji višjega sodišča potrebno razlagati restriktivno. Atrakcija krajevne pristojnosti namreč nima smisla v primeru spora, ki sploh nima zveze s stečajem, čeprav časovno sovpada s stečajnim postopkom. Tudi za določanje krajevne pristojnosti mora biti spor v zvezi s stečajem, da bi ga bilo smiselno približati stečajnemu postopku. Subjektivno zvezo s stečajem sicer res imajo vse pravde, v katerih je stečajni dolžnik pravdna stranka (kot v obravnavanem primeru, ko je stečajni dolžnik drugi toženec), vendar samo to dejstvo za pravilo o pristojnosti ne zadostuje. Potrebno je še, da imajo tožbeni zahtevki svojo podlago v stečajnem postopku oziroma je del dejanske podlage teh tožb dejstvo, da je v teku stečaj.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - požar - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - nerazumljiv izrek - izrek sodbe je v nasprotju sam s seboj - neprištevnost storilca - izključitev kazenske odgovornosti - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Iz izpodbijanega sklepa tako izhaja, … da je (obdolženi) s požarom iz malomarnosti povzročil nevarnost za premoženje velike vrednosti … pri tem pa je lahkomiselno mislil, da se ogenj ne bo razširil … dejanje pa je storil v stanju neprištevnosti … s tem pa je storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Takšen izrek pa je nerazumljiv. Neprištevnost storilca kaznivega dejanja je namreč okoliščina, ki že sama po sebi izključuje kazensko odgovornost in zato neprištevnega storilca tudi ni mogoče spoznati za krivega storitve kaznivega dejanja, kot je to storilo prvostopno sodišče. Razlogi prvostopnega sklepa pa so tudi sami s seboj v nasprotju. Prvostopno sodišče, ki zatrjuje, da je obdolženec "lahkomiselno mislil, da se ogenj ne bo razširil ..." bi naj bil ob tem v stanju neprištevnosti, saj zaradi duševne motnje - amnestičnega sindroma izzvanega z alkoholom F10.6, imenovanega tudi psihoza Korsakova, sploh ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svojega ravnanja. Glede na to, da je bil obdolženec torej neprišteven, so zaključki, da je ob vsem tem lahkomiselno mislil … nerazumljivi, pa tudi v nasprotju sami s seboj.
nujni in enotni sosporniki - pripoznanje tožbenega zahtevka - pravdni stroški po uspehu - neobstoj povoda za tožbo - stroški posameznega sospornika - neenotna sodna praksa - dokaz o dolžnikovi lastnini
Bistveno za odločitev o stroških pritožnice je, da je tožnica (upnica v izvršbi) uspešno uveljavljala tožbeni zahtevek po 5. odstavku 168. člena ZIZ. Pritožnica je res pripoznala zahtevek, a sodišče prve stopnje ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave in tega glede na položaj tožencev kot nujnih in enotnih sospornikov niti ni moglo narediti. Pripoznava le nekaterih od sospornikov v takšni situaciji ni učinkovita, tožbeni zahtevek bi lahko pripoznali le vsi (ki jih je tožnica morala tožiti) skupaj. Odločitev o tožbenem zahtevku torej ni bila posledica pripoznave, ampak je tožnica v pravdi uspela. To je razlog, da določbe 157. člena ZPP ni mogoče uporabiti.
rok za dopolnitev tožbe - pravočasna dopolnitev tožbe - dokaz o pravočasnosti
Vloga, ki je vezana na rok, se šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Iz priloženih dokazil izhaja, da je bila vloga poslana sodišču priporočeno. Zato se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Zato je treba šteti, da je bila dopolnitev tožbe poslana sodišču pravočasno, v petnajstdnevnem roku.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00058073
ZPIZ-2 člen 194, 194/1.. OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.
invalidnina za telesno okvaro - vrnitev neupravičeno prejetih sredstev - obogatitveni zahtevek - zmota glede obstoja obveznosti
V obravnavanem primeru ni mogoč zaključek, da je toženec vedoma izplačal nedolg iz naslova invalidnine za teleso okaro, do katere tožnik ni bil upravičen. Izplačila so bila očitno posledica pomanjkljive skrbnosti. Do neupravičenih izplačil je prišlo zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami pri nosilcu zavarovanja. Pravila o zmoti, ki jo zakon ureja pri izpodbojnih pravnih poslih, kjer se zahteva njena bistvenost in opravičljivost, pri plačilu nedolga ne pride v poštev, saj je zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga lahko tudi krivdna. Zmota pri izplačilih invalidnine izključuje uporabo 191. člena OZ. Pravna podlaga za razsojo zadeve je zato nedvomno podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ.
plačilo pravdnih stroškov - odločitev o pravdnih stroških - stroškovnik - odmera stroškov - očitna napaka pri poimenovanju stranke - popravni sklep - napačen pravni pouk - dopolnilna sodba
Ker je iz stroškovnika jasno razvidno za katera opravila so stroški priglašeni in komu so nastali, poleg tega pa je tožnica stroške priglasila tudi sproti v posameznih vlogah, zgolj očitna napaka na stroškovniku pri oznaki stranke na višino odmere ni vplivala.
Odsotnost naziva sodišča, ki bo odločalo o pritožbi, ne predstavlja očitne pisne pomote ali pomanjkljivosti glede oblike oziroma neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom.
prometna nezgoda - potek nezgode - dokazovanje z izvedencem - izvedenec cestnoprometne stroke - ponovitev dokaza z izvedencem - ogled na kraju - prisotnost strank pri ogledu z izvedencem
Ko izvaja dokaz z ogledom, mora izvedenec k ogledu povabiti pravdni stranki, saj v tej fazi raziskuje dejstva in nato o njih poroča.
zavarovanje nedenarne terjatve - začasna ureditev spornega razmerja - varstvo med več posestniki - posestno varstvo - ureditvena začasna odredba - sodna praksa - vsebina regulacijske začasne odredbe - restriktiven pristop pri ureditvenih začasnih odredbah - nenadomestljiva škoda
Predlagana začasna odredba v svoji vsebini anticipira končno odločitev oziroma njen del.
V starejši sodni praksi takšnih začasnih odredb ni bilo mogoče izdati. Po sprejemu odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97 s 16. 07. 1998 pa je bila takšna sodna praksa spremenjena. Ustavno sodišče je tedaj opozorilo na možnost izdaje začasnih odredb, s katerimi se doseže takojšnjo ureditev spornega razmerja, tako imenovanih ureditvenih začasnih odredb. Terjatve oziroma pravice strank namreč lahko ogroža tudi možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. To pa je v primeru, da osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastane nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda ali bi ji grozila sila. Tudi pri ureditvenih začasnih odredbah pa je Ustavno sodišče glede vprašanja, ali sme biti vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku, sprejelo kot pravilen restriktiven pristop – pojasnilo je, da „sme sodišče v izjemnih primerih izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje ... Z ustreznim restriktivnim tolmačenjem pojma "nenadomestljiva škoda" ter ob tehtanju interesov tudi nasprotne stranke - toženca, je mogoče zagotoviti, da bodo ureditvene začasne odredbe, katerih vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, ostale omejene le na nujne in ustavno upravičene primere.
Bistvo ureditvenih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja, ko anticipirajo končno odločitev oziroma njen del, odločanje terja restriktiven pristop in njihovo omejitev na izjemne primere ter upoštevanje strogih pogojev, saj začasna odredba ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku. Drugače povedano: stranka lahko z regulacijsko začasno odredbo uspe le, kadar je takšno začasno varstvo neobhodno potrebno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive škode oziroma nasilja ne bi ostalo brez pomena.
Sodišče prve stopnje je po pregledu ugotovilo, da je tožba nepopolna in s tem nesposobna za obravnavo. Tožnika je s sklepom pozvalo, da tožbo dopolni tako, da predloži izpodbijano dokončno odločbo ter da predloži potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine. Na prošnjo tožnika je rok za dopolnitev tožbe še podaljšalo. Tožnik ni ravnal skladno z napotki sodišča prve stopnje. Ni predložil niti izpodbijane dokončne odločbe niti potrdila o neuspelem poskusu mirne rešitve spora.
določitev stikov med staršem in otrokom - obseg stikov - postopno povečevanje obsega stikov - določitev preživnine za otroka - sposobnosti in zmožnosti staršev - preživljanje otroka - denarni znesek
Sodišče prve stopnje je predvidelo tudi širitev stikov v dogovoru med staršema. Ugotovilo je, da se predlagateljica zaveda pomembnosti stikov med sinom in očetom in ocenilo, da se je pripravljena in zmožna o stikih dogovoriti.
Otrokove potrebe sta starša dolžna pokriti v skladu s svojimi premoženjskimi zmožnostmi.
Tisti od staršev, ki otroka ne preživlja v svojem gospodinjstvu, je dolžan prispevati preživnino v mesečnem znesku (peti odstavek 183. člena DZ). Dajanje denarja po potrebi, o čemer govori pritožnik, ne zadošča in ne predstavlja preživljanja otroka. Tudi izročanje materialnih stvari (prašek, plenice, mleko … ) glede na določbo petega odstavka 183. člena DZ ne ustreza zakonski zahtevi po preživljanju mladoletnega otroka.
Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) tarifna številka 16, 16/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZIZ člen 38, 72, 72/4.
Glede stroškov za prevzem dolžnikovega plačila dne 1. 3. 2022 v višini 50 točk, ki jih je izvršitelj obračunal na podlagi četrte alineje tar. št. 16 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom, pa je sodišče prve stopnje v točkah 8 do 12 obrazložitve sicer pravilno povzelo (oziroma delno dobesedno prepisalo) vsebino sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Ip 872/2018 z dne 7. 2. 2019, vendar pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, kako je v tem sklepu sprejeto stališče višjega sodišča glede vprašanj, ki so ključna za presojo, ali je dolžnik upniku dolžan povrniti stroške, ki jih je izvršitelj obračunal v zvezi s prevzemom dolžnikovega plačila, apliciralo na okoliščine konkretnega izvršilnega postopka; torej na podlagi katerih konkretnih okoliščin, oziroma ravnanj izvršitelja, dolžnika oziroma upnika v predmetnem postopku je ugotovilo dejstva, ki so glede na stališče, sprejeto v zadevi I Ip 872/2018, ključna za presojo, ali je dolžnik upniku dolžan povrniti stroške izvršitelja, nastale v zvezi s prevzemom dolžnikovega plačila.
Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne (napačne) in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP), ki pa ni pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člen ZPP) in s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00058167
OZ člen 149.. Pravilnik o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil (1966) člen 62.. ZDR-1 člen 35, 45.. ZVZD-1 člen 5.. OZ člen 131.
V okoliščinah konkretnega primera nalaganja palet na tovornjak ni mogoče šteti za nevarno dejavnost oziroma viličarja za nevarno stvar. Nakladanje ali razkladanje tovora z viličarjem namreč ne dosega standarda nevarne dejavnosti v smislu 149. člena OZ, saj gre za objektivno odgovornost le v tistih dejavnostih, iz katerih, kljub ustrezni pazljivosti, izhaja nadpovprečno tveganje za varnost ljudi in premoženja. Sodna praksa vsakega dela z viličarjem ne opredeljuje kot nevarne dejavnosti, temveč ji tak atribut prizna le v primeru, ko gre za večje ali sunkovite premike viličarja, ki bi bili neobvladljivi, ali za prevažanje velikih in težkih bremen. V konkretni zadevi delo ni nevarno samo po sebi, temveč je postalo nevarno zaradi ravnanja tožnika.
zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda prekluzivnega roka - nedovoljen predlog - rok za odgovor na pripravljalno vlogo - sodni rok - zamuda sodnega roka - prepozna pripravljalna vloga - upoštevanje prepozne vloge - opravičljiva zamuda stranke - brez svoje krivde - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - prekluzija glede navajanja dejstev
Predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne utemeljuje opravičenost zamude vsakega procesnega roka, pač pa le taka zamuda roka, pri kateri stranka nameravanega procesnega dejanja pozneje ne more več opraviti. Stranka mora biti torej prekludirana - zamujen rok mora biti prekluzivni.
286.a člen ZPP omogoča sodišču, da s pisnimi pozivi vzpodbudi stranke k pravočasnemu podajanju pripravljalnih vlog, ki naj pripomore h koncentraciji in pospešitvi ter ekonomičnosti postopka. Sodišče tako lahko strankam postavi zavezujoče roke (pod grožnjo prekluzije) za predložitev pisnih pripravljalnih vlog. Vendar prekluzija ni absolutna. Če stranka zamudi postavljeni rok, ne izgubi pravice do podajanja (prepoznih) vlog. Sankcija za nespoštovanje postavljenega roka je le pogojno neupoštevanje nepravočasno predložene pripravljalne vloge. Kljub zamudi jo sodišče še vedno lahko upošteva, če stranka opraviči, da je predhodno ni mogla predložiti brez svoje krivde, ali če sodišče presodi, da dopustitev vloge ne bi zavlekla reševanja spora.
misija - vojska - trditvena podlaga - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - ukaz nadrejenega
Neuspešno je pritožbeno zatrjevanje, da tožnica in priče niso izpovedali, da jim je bilo delo na dneve tedenskega počitka odrejeno z ukazom. Iz dokaznega postopka izhaja, da sta bili dvočlanski enoti, ki sta delovali v okviru skupine D., glede vsebine dela podrejeni romunskemu poveljniku. Iz izpovedi vodje te skupine izhaja, da so člani skupine v obliki ukaza od romunskega poveljnika že prvi dan misije prejeli usmeritev, da obveščevalna dejavnost ne pozna prostega dne. Tako se je tudi delovni del dneva ob nedeljah zaključeval šele popoldne. Pritožbena navedba, da naj bi tožnica delo ob nedeljah opravljala samoiniciativno, glede na navedeno in glede na izpovedi tožnice in prič o tem, kako oziroma do kdaj zvečer je potekalo njihovo delo ob drugih dneh, ni utemeljena.